Skupaj skozi Tečaj
RAST LV Naše dejavnosti in dnevnik potovanja lahko spremljate tukaj: Buenos Aires, Argentina 2026 Oprema: Erika Indihar ROJ ABITURIENTOV SREDNJEŠOLSKEGA TEČAJA RAVNATELJA MARKA BAJUKA
Kazalo Ana Boltežar · Kam so nekoč potovali abiturienti? Santiago Casavilla · Korenine, ki nas povezujejo Ivana Fajdiga · Zakaj hodim na Tečaj? Julieta Fernandez Burja · En dan na Tečaju Valentina Figueroa · Slovenska beseda, slovenska pesem – 65 let SSTRMB Anne Sophie Indihar · RAST20, prvo potovanje v Slovenijo Sofia Mažgon · Potovanje k slovenskim koreninam Katerina Oblak · Spomini mojih staršev na srednješolski tečaj Santiago Paulise · Cerkev Marije Pomagaj, srce slovenske skupnosti v Buenos Airesu Ivan Petkovšek · Ko se je svet ustavil, je Tečaj ostal povezan Milena Rodriguez Burja · Tečaj skozi moje oči Juan Pablo Tomazin · Pari, ki jih je povezal Tečaj Sebastian Vester · Glasbena skupina sošolcev Lucia Vomberger · Tečaj kot družina 8 12 15 18 21 24 28 31 33 36 39 42 46 50
Vaša pot v slovenski šoli se je začela iz ljubezni vaših staršev do slovenskega jezika, kulture in korenin, ki so jo želeli prenesti tudi na vas. Oni so vas spodbujali, vas spremljali in verjeli, da vam bo slovenska beseda ostala bogastvo za vse življenje. Tudi vi ste za to marsikaj žrtvovali — prosti čas, brezskrbne sobote in veliko truda — ter skozi leta vztrajali. Danes lahko ponosno pogledate nazaj in vidite, koliko ste pridobili. Obogatili ste svoje znanje slovenskega jezika, razširili krog prijateljev in utrdili slovensko zavest. Naj prijateljstva, ki so nastala med vami, ostanejo živa in trdna tudi v prihodnjih letih. Letošnji almanah je zaznamovala tema 65-letnice srednješolskega tečaja. Ob srečanjih in pogovorih z nekdanjimi dijaki ste lahko začutili, da tečaj ni le šola, ampak zgodba mnogih generacij. Kot je v slavnostnem govoru ob jubileju lepo povedala Alenka Jenko Godec, je tečaj »živa priča preteklosti in navdih prihodnosti«, ki že desetletja gradi most med generacijami in domovino. Posebej dragocene so bile pripovedi o prvih letih tečaja in o prvem potovanju skupine RASTI v Slovenijo v času njene osamosvojitve. Tako ste lahko na prvo roko spoznali, kako močno je bilo vedno hrepenenje po domovini in kako pomembno je ohranjati slovenski jezik in identiteto tudi daleč od Slovenije. Drage petošolke, dragi petošolci! Tatjana Modic Kržišnik 4
Zdaj tudi vas čaka posebno doživetje — potovanje v Slovenijo. Ko boste njene lepote gledali z lastnimi očmi, poslušali slovensko besedo na vsakem koraku in srečevali ljudi, ki živijo to, kar ste vi spoznavali v šolskih klopeh, boste začutili, da vas s Slovenijo povezuje nekaj globljega in trajnega. Ste Argentinci, saj je Argentina vaša rojstna domovina, hkrati pa v sebi nosite slovensko dediščino, jezik in zavest svojih prednikov. Prav ta dvojna pripadnost je vaše bogastvo in posebna življenjska moč. Ob zaključku petega letnika vam iskreno čestitam za uspešno prehojeno pot. Nikoli ne pozabite tega, kar ste se naučili. Ohranite slovenski jezik, vrednote in ljubezen do korenin z enako toplino, kot vam je bilo vse to posredovano. Izkoristite vse, kar ste prejeli, da boste nekoč tudi sami znali dajati drugim. Pred vami so nove odločitve in nova življenjska pot. Želim vam, da bi pogumno stopali naprej, ohranili odprto srce ter vedno našli čas za ljudi, kraje in vrednote, ki vas povezujejo z vašimi koreninami. Vse dobro, srečno in naj vas vedno spremljata Božji blagoslov in Marijino varstvo. »Tečaj je živa priča preteklosti in navdih prihodnosti« Alenka Jenko Godec 5
Naša RAST skozi leta 2022 - 1. letnik 2023 - 2. letnik 6
2024 - 3. letnik 2025 - 4. letnik 2026 - 5. letnik 7
8 Ana Boltežar Moje ime je Ana Boltežar, vendar me vsi kličejo Anču. Stara sem 17 let in živim v Ballesterju s svojo družino, ki jo sestavljajo starša Sonia in Marjan ter sestri Sofía in Paula. Rada hodim plavat, doma pa tudi dvakrat na teden telovadim. Ob petkih treniram odbojko v slovenskem domu v San Martinu, kamor spadam. Zelo rada preživljam čas s svojo družino, še posebej s sestričnami, ker smo podobne starosti in se skupaj zelo zabavamo. Ko bom končala srednjo šolo, bi rada študirala psihologijo, saj me zelo zanima, kako deluje človeški um. Na tečaj rada hodim tudi zaradi prijateljev, ker se med odmori pogovarjamo o različnih stvareh. Seveda pa hodim tudi zaradi pouka, čeprav je včasih naporen. Zame tečaj pomeni učenje novih stvari, širjenje besednega zaklada ter spoznavanje zgodovine naših prednikov. V letih 1972–1973 je Srednješolski tečaj na pobudo Tineta Debeljaka ml. prvič organiziral poletno taborjenje za abituriente v Bariločah. Namen potovanja je bil, da bi se mladi bolje spoznali, medsebojno povezali ter se skozi življenje v naravi in gorah naučili večje samostojnosti. Skupino so poimenovali RAST - Roj abiturientov srednješolskega tečaja. V prvih letih je organizacijo vodil Srednješolski tečaj, pozneje pa so odgovornost prevzeli starši. Od leta 1972 do 1990 so abiturienti potovali v Bariloče, razen leta 1978, ko so zaradi spora med Argentino in Čilom glede kanala Beagle odpotovali v Quines v pokrajini San Luis. Od leta 1991 naprej pa RAST obiskuje Slovenijo. Kam so nekoč potovali abiturienti?
9 Zanimalo me je, kako so potekala ta potovanja pred začetkom obiskov Slovenije, zato sem intervjuvala nekaj nekdanjih udeležencev. Polona Marolt Makek - spremljevalka RAST II (1973) Na potovanju je bilo približno dvanajst dijakov. Glavni voditelj je bil Tine Debeljak ml., spremljala pa sta jih tudi dr. Jure Rode in dr. Janez Zorc. Potovanje je trajalo približno dvajset dni. V Bariloče so potovali z vlakom - vožnja je trajala kar 48 ur v vsako smer - zato so tam preživeli štirinajst dni. Živeli so v šotorih in bili razdeljeni v skupine. Vsaka skupina je bila zadolžena za kuhanje, pomivanje, nabiranje drv in druga opravila. Za novo leto so se odpravili proti Podskalci. Večino poti jih je spremljal dež, zadnji del pa sneg. Ker takrat tam še ni bilo koče, so šotore postavili kar v snegu. Fantje so nadaljevali pot do koče Frey, medtem ko so dekleta, Tine in Polona ostali v Podskalci. Drugi pomemben izlet je bil na Tronador. Do morene Castaño Overo so jih peljali s tovornjakom, nato pa so peš nadaljevali do koče Otto Meiling. Med bivanjem jih je zajel snežni vihar, zato so morali tam ostati tri dni. Hrane skoraj niso imeli, zato jim je oskrbnik pripravil en topel obrok na dan. Ko se je vreme izboljšalo, so se lahko varno vrnili. Lučka Smeršú Santana - abiturientka RAST VII (1978) Leta 1978 se je zgodilo nekaj posebnega. Zaradi političnega spora med Argentino in Čilom glede kanala Beagle niso odpotovali v Bariloče, ampak v Quines v San Luisu. Spremljali so jih Tine Debeljak ml., Franci Cukjati in Janez Cukjati. Potovali so v popolnoma neznan kraj, kar je bila prava avantura. Živeli so sredi narave, brez kuhinje in brez tekoče vode. Pili so vodo iz reke Quines in jedli predvsem riž, lubenice, melone ter želatino, saj niso imeli hladilnika. Dnevi so bili zelo vroči, veliko časa pa so preživeli ob reki in v okolici taborišča. Nekega dne so želeli tabor prestaviti v El Trapiche. Po dolgi vožnji so
10 prispeli do jezera, kjer so na obali zagledali mrtve ribe. Ker jim kraj ni vzbudil zaupanja, so se vrnili na prvotno lokacijo. Ko so se po koncu potovanja vrnili v Buenos Aires, jih zaradi težavne komunikacije nihče ni pričakal, saj takrat še ni bilo mobilnih telefonov. Čeprav se zgodba danes sliši zahtevna, se vsi teh dni spominjajo z veseljem in smehom. Spraševala sem tudi člane drugih rastov iz obdobja pred potovanji v Slovenijo. Večina jih je povedala, da so hodili na dvotedenska taborjenja v Colonia Suiza v Bariločah. »Na tečaj rada hodim tudi zaradi prijateljev, ker se med odmori pogovarjamo o različnih stvareh.« Ana Boltežar
11 Na začetku so potovali z vlakom, pozneje pa z avtobusom. Spremljevalci so se skozi leta menjavali, vendar so nekateri sodelovali večkrat, med njimi Tine Debeljak ml., Franci Cukjati, Janez Cukjati, Franci Bergant in Mija Markež. Vsi so poudarili eno skupno značilnost teh potovanj: veliko hoje in fizičnega napora. Pohodi so jih vodili na Podskalco, Cerro Campanario, do koče Otto Meiling na Tronadorju ter po različnih poteh okoli jezer in gora. Čeprav je bilo življenje v taboru naporno - kuhati so morali sami, pomivati posodo, sušiti oblačila in skrbeti za red - se vsi strinjajo, da so bila ta potovanja nepozabna. Prav v teh skupnih dneh so nastala prijateljstva, ki so trajala še dolgo po koncu tečaja. Mnogi med njimi so še danes tesno povezani.
12 Sem Santiago Casavilla, kličejo me Santi. Star sem 18 let in prihajam iz Castelarja (Morón). Živim z očetom, mamo in sestro, s katerimi sem zelo povezan, saj skupaj delimo veliko lepih trenutkov in se med seboj podpiramo. Družina mi pomeni veliko, ker je prostor, kjer se vedno počutim sprejetega in kjer sem lahko vedno to, kar sem. Zelo rad potujem, predvsem na jug, kjer najdem mir in posebno povezanost z naravo. Obožujem pohode na prostem, saj me vsak korak pripelje bližje goram ali slapovom, ki me vedno znova navdušijo. Ti trenutki mi veliko pomenijo, ker mi omogočajo, da se odmaknem od vsakdanjih skrbi in uživam v preprostih stvareh. Poleg tega rad kuham in preživljam čas z družino, saj so prav ti skupni trenutki tisti, ki mi ostanejo v najlepšem spominu. Prav zaradi teh vrednot – družine, povezanosti in ohranjanja lepih skupnih trenutkov – mi veliko pomeni tudi slovenska skupnost v Argentini. Njena zgodovina je tesno povezana s trudom za ohranitev identitete prek izobraževanja. Po prihodu priseljencev leta 1948 je bil glavni izziv najti ravnovesje med vključevanjem v novo družbo in ohranjanjem korenin. Družine so hitro organizirale pouk za otroke, vendar je postalo očitno, da mladi potrebujejo formalen prostor za srednješolsko obdobje. Tako je nastal Srednješolski tečaj, sad truda učiteljev in učencev za ohranjanje slovenske kulture v Argentini. Vse se je začelo konec leta 1957, ko sta se prijatelja dr. Marko Kremžar in Milan Magister dogovorila, da bosta za slovenske srednješolce v Buenos Airesu pripravila počitniški tečaj. Srečanja so Santiago Casavilla Korenine, ki nas povezujejo
13 potekala v majhni pisarni Društva Slovencev na ulici Víctor Martínez 50 v Buenos Airesu. Po koncu poletnega tečaja je eden od udeležencev predlagal, da bi med letom nadaljevali z literarnim krožkom. Tako so se začeli redno srečevati na slovenski Pristavi v Castelarju. Naslednje leto je dr. Marko Kremžar spoznal, da literarni krožek ne zadostuje več potrebam mladih, zato se je dejavnost razširila v tečaj. Ob koncu leta 1959 se je literarni krožek zaključil, naslednje leto pa se je začel Slovenski srednješolski tečaj z dvema letnikoma. Leta 1960 je tečaj zaživel v prostorih nastajajoče Slovenske hiše in postal pomembno središče izobraževanja slovenskih mladih v Argentini. Organizacija tečaja je bila zelo resna in je imela svoja pravila, zapisana v brošuri Načela, pravila in poslovnik. Dijaki so morali opraviti sprejemni izpit, pouk pa je potekal izključno v slovenščini, kar je zagotavljalo visoko raven znanja. Pozneje je bil tečaj poimenovan po ravnatelju Marku Bajuku, ki je med letoma 1945 in 1948 ustanovil in vodil slovensko begunsko gimnazijo v begunskih taboriščih na Koroškem ter s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko šolstvo v izseljenstvu. Profesorji so poučevali povsem prostovoljno in mladim posredovali znanje slovnice, književnosti, zgodovine in zemljepisa Slovenije ter verouka. Zahvaljujoč prizadevanjem ustanoviteljev, profesorjev in dijakov so mladi dobili prostor, kjer so se lahko izobraževali ter utrjevali »Obožujem pohode na prostem, saj me vsak korak pripelje bližje goram ali slapovom, ki me vedno znova navdušijo. « Santiago Casavilla svojo povezanost s slovenskimi koreninami. Ta ustanova je še danes, po več kot šestdesetih letih delovanja, eden pomembnih stebrov slovenske skupnosti v Argentini. Zato se profesorjem vzgojiteljem zahvaljujemo za ves trud, požrtvovalnost, ljubezen in tiho delo, zaradi katerega tečaj raste in rodi sadove leto za letom. Tudi sam sem hvaležen, da sem
»Tudi sam sem hvaležen, da sem lahko del te zgodbe... « Santiago Casavilla 14 lahko del te zgodbe, saj mi je tečaj omogočil, da sem bolje spoznal svoje korenine, jezik in kulturo svojih prednikov ter obenem ustvaril prijateljstva in spomine, ki jih bom nosil s seboj vse življenje. »Mislim, da je Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka simbol plodnega dela ter zvestobe slovenstvu in krščanstvu, vse to daleč od matične domovine. Zato sem hvaležna, da sem se v adolescenci lahko še naprej učila jezika in kulture ter počastila svoje prednike.« – Silvija Poglajen
Sem Ivana Fajdiga, stara sem 17 let in prihajam iz San Miguela v Buenos Airesu. Obiskovala sem Prešernovo šolo Pristava. Živim z mojo družino, z mamo Alejandra in očetom Jorgejem. Doma imam tudi mačka in mačko, ki mi veliko pomenita in mi vedno polepšata dneve. Zelo rada se učim, saj verjamem, da mi znanje odpira vrata v prihodnost. Vedno me je veselilo odkrivanje novih stvari in razvijanje same sebe. Tri leta sem trenirala odbojko, ki mi veliko pomeni, saj me je naučila vztrajnosti, discipline in timskega duha, hkrati pa mi je prinesla veliko lepih spominov. V prostem času zelo uživam v glasbi, pisanju in risanju. To so dejavnosti, ki so mi najbližje srcu, saj mi omogočajo, da izrazim svoja čustva, misli in ustvarjalnost. Najlepši trenutki v mojem življenju so tisti, ki jih preživim z družino in prijatelji. Ti trenutki so polni smeha, topline in iskrenih pogovorov, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Posebej bi se rada zahvalila mojima staršema, Alejandri in Jorgeju, za ves trud, ljubezen in predanost, ki mi ju vsak dan izkazujeta. Zaradi njiju sem postala oseba, kakršna sem danes, in za to jima bom vedno neizmerno hvaležna. Če sem čisto iskrena, na začetku sploh nisem bila navdušena nad tem, da bi po končani slovenski osnovni šoli še naprej hodila na slovenski srednješolski tečaj. Zdelo se mi je, da imam že dovolj šole med tednom, zato si res nisem predstavljala, da bom še ob sobotah zgodaj vstajala in se vozila daleč zaradi dodatnega pouka. Večkrat sem si rekla: »Saj že znam slovensko. Zakaj bi še naprej hodila?« 15 Ivana Fajdiga Zakaj hodim na Tečaj?
16 Poleg tega me je bilo tudi malo strah. Vse je bilo novo – novi profesorji, novi sošolci, novi predmeti. Nisem vedela, ali se bom znašla ali ne. Spraševala sem se, kakšni bodo drugi, ali se bomo razumeli, ali bodo naloge težke in ali bom sploh imela dovolj časa za vse. Takrat se mi je zdelo, da mogoče vse skupaj sploh ni vredno toliko truda. Ampak potem sva se s prijateljico iz osnovne šole pogovarjali in se odločili, da bova začeli skupaj. To mi je res pomagalo, ker je veliko lažje iti v nekaj novega, če veš, da nisi sam. Dali sva si pogum in si govorili, da bova pač poskusili. Če nama ne bi bilo všeč, bi lahko vedno nehali. Mislim, da brez nje verjetno sploh ne bi začela obiskovati tečaja. Na začetku je bilo malo čudno, ampak sem se počasi navadila. Spoznala sem nove ljudi in kmalu ugotovila, da imajo tudi drugi podobne občutke kot jaz. Vsi smo bili malo živčni in negotovi. Sčasoma smo se začeli več pogovarjati, skupaj delati naloge, se smejati in si pomagati. Zdaj lahko rečem, da se na tečaju res dobro počutim. Mislim, da smo postali zelo povezana skupina in prav zaradi prijateljev je vse veliko lažje. Seveda pa ni vedno vse popolno. Včasih sem utrujena, posebej kadar imam veliko testov v argentinski šoli ali ko se mi preprosto ne da zgodaj vstati. Pridejo tudi dnevi, ko nimam motivacije za učenje ali ko se mi zdi, da imam preveč obveznosti. Ampak mislim, da je to normalno pri vsaki šoli. Kljub temu vedno nekako vztrajam, ker vem, da na koncu od tega
»Danes je to velika prednost.« Ivana Fajdiga 17 veliko odnesem. Na tečaju se ne učimo samo slovnice ali literature. Naučimo se tudi veliko o Sloveniji, njeni zgodovini, kulturi in običajih. Veliko stvari, ki jih obravnavamo tukaj, mi pomaga bolje razumeti svoje korenine in zgodbe, ki jih poslušam doma od družine. Včasih se sploh ne zavedamo, koliko pomena imajo take stvari, dokler ne začnemo o njih res razmišljati. Zelo pomembno se mi zdi tudi to, da odraščamo z dvema jezikoma in dvema kulturama. Po eni strani živimo v Argentini, po drugi strani pa ohranjamo tudi slovenski jezik in tradicijo. Mislim, da je to danes velika prednost. Ne zna vsak govoriti dveh jezikov in razumeti dveh različnih kultur. Zaradi tega imamo širši pogled na svet in več možnosti za prihodnost. Ena izmed stvari, ki me najbolj motivira, pa je zagotovo potovanje v Slovenijo na koncu tečaja. Že od malega poslušam o Sloveniji doma, gledam slike, poslušam zgodbe in berem o njej pri pouku. Zato me zelo veseli, da bom lahko vse to nekoč videla tudi v živo. Mislim, da bo to posebna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Če danes pogledam nazaj, sem res vesela, da sem se odločila nadaljevati tečaj. Na začetku sem imela ogromno dvomov in skoraj nisem želela začeti. Zdaj pa vidim, da sem se zaradi tega veliko naučila, spoznala super ljudi in pridobila veliko novih izkušenj. Ni bilo vedno lahko, ampak mislim, da je bilo vse skupaj res vredno truda.
18 Jaz sem Julieta Fernandez Burja, stara sem 17 let in živim v Lanúsu v Buenos Airesu. Letos bom končala gimnazijo in slovenski tečaj, zato že od začetka leta uživam z vsemi svojimi prijatelji. V moji družini smo štirje: mama Silvija Burja, ata Marcelo Fernández, ki je Argentinec in je bil vedno vesel, da doma govorimo slovensko in živimo slovensko kulturo, ter sestra Valentina, ki je stara 14 let. Z družino zelo uživamo v naravi. Za počitnice običajno izberemo gore; to je čas v letu, ki ga najbolj pričakujemo. Zelo radi hodimo v hribe in uživamo v miru, stran od mestnega hrupa. Obožujemo plavanje, zato vedno iščemo kraje z rekami ali jezeri. Vsak dan prehodimo ogromno kilometrov in z veseljem prespimo ali pojemo kaj v planinskih kočah; to je naš najljubši način doživljanja gora. Ena izmed mojih najljubših dejavnosti je odbojka, ki jo igram v klubu Sudamérica. Šport me že od nekdaj veseli in sem precej športen tip človeka, zato mi gre odbojka dobro od rok. Običajno treniramo tudi v Hladnikovem domu z dekleti. V prostem času se rada vozim s kolesom ali pa grem s prijatelji na sprehod po središču mesta. Rada se sprehajam po slikovitih ulicah Buenos Airesa, nato pa se ustavimo v kakšni kavarni na prigrizek in klepet. Zelo sem navdušena, da bom obiskala Slovenijo in si ogledala različne pokrajine, ki jih v mojem mestu ni. Vem, da je Slovenija čudovita in da ima vsak kraj svojo zgodovino in svoj čar. Zelo sem hvaležna za svoje slovenske korenine in za priložnost, da spoznam to državo – svojo državo –, o kateri mi je stara mama pripovedovala že od malih nog. Ena najpomembnejših oseb v mojem življenju je moja stara mama Julieta Fernandez Burja En dan na Tečaju
Cvetka Cesar. Rodila se je med vojno v Sloveniji leta 1944, pri petnajstih letih pa je želela priti v Argentino, da bi spoznala svojega očeta, ki je moral zaradi vojne pobegniti iz domovine. Je najboljša oseba, kar jih poznam; preprosta je, zadovoljna z malim in vedno misli na druge. Veliko nam pripoveduje o svojih spominih na otroštvo v Sloveniji, zato si zelo želim obiskati in spoznati vas, kjer se je rodila. Naš dan v tečaju se začne ob treh popoldne. Takrat se vsi zberemo v Slovenski hiši, najprej imamo skupno molitev, kratek pozdrav in zapojemo nekaj ljudskih pesmi. Potem vsi odidemo v svoje razrede in začnemo s prvo uro pouka. Vsak letnik ima različne predmete. Nekateri imajo petje ali verouk, drugi družbeno vzgojo ali etnografijo. Mi pa imamo letos, ker gremo v Slovenijo, tudi predmet almanah. Okoli pol pete popoldne imamo malico. Takrat dobimo sok in alfajor, ki ga vsi nestrpno čakamo, še posebej zato, ker lahko vzamemo dodatnega, če kaj ostane. To je najboljši trenutek za druženje s sošolci iz vseh letnikov. Veliko se smejemo, šalimo in pripovedujemo, kaj se nam je zgodilo med tednom. Po odmoru se vrnemo v razred in zadnjo uro končamo ob 19.15. Čeprav smo v tečaju več ur, čas hitro mine, ker se med poukom s prijatelji tudi zabavamo. Domov odhajamo malo utrujeni, vendar veseli, tudi zato, ker ohranjamo slovensko tradicijo v Buenos Airesu. Poleg običajnih sobot imamo med letom tudi posebne dneve: Dan duhovnosti: To je poseben in mirnejši dan, ko se vsi skupaj povežemo na drugačen način ter si vzamemo čas za molitev in pogovor o stvareh, ki so pomembne za naše življenje. Izleti: Zelo pomemben obisk je obisk v Cottolengu Don Orione. Tam preživimo dan z ljudmi, ki potrebujejo našo družbo in pomoč. Ti izleti so dragoceni, ker se naučimo pomagati drugim in videti svet z drugačne perspektive. Poslovilni večer: Ena najlepših prireditev je Poslovilni večer. To je večer, ko dijaki zadnjega letnika – RAST – na odru predstavijo program, ki ga bodo izvedli v Sloveniji. Program vključuje glasbo, ples in recitacije. To je trenutek, ko jim vsi zaželimo srečno pot v domovino naših prednikov. 19
20 Srednješolski tečaj, hvala za vse. Najbolj sem hvaležna za to, da sem tukaj našla dobre profesorje in prijatelje, ki so mi postali zelo blizu. Brez vas sobotna popoldneva v Slovenski hiši ne bi bila enaka. Vesela sem, da smo ta del poti prehodili skupaj. »Se naučimo pomagati drugim in videti svet z drugačne perspektive.« Julieta Fernandez Burja
Moje ime je Valentina Figueroa in imam 17 let. Mojo družino sestavljajo oče Luis Figueroa, mama Veronika Jesenovec in brat Lucas Figueroa. Imamo mačko po imenu Juana, vendar ji vedno pravimo Juanita. Z družino smo zelo povezani in skoraj vse počnemo skupaj, čeprav včasih rada preživljam čas tudi sama. Ko sem sama, rada berem, poslušam glasbo in pišem. Vse te dejavnosti imajo nekaj skupnega – ustvarjalnost, ki mi pri njih pomeni največ. Ta predmet sem izbrala, ker se mi zdi zelo zanimiv. Česa podobnega še nikoli nisem počela, zato imam občutek, da doživljam nekaj novega. Zame in za mojo družino je to pomenilo tudi najpomembnejšo (in zadnjo) nalogo tečaja. Zato bi se rada zahvalila svoji družini, ker me je spodbujala, da sem nadaljevala s tečajem slovenščine. Danes vem veliko stvari, ki jih prej nisem vedela, obenem pa se zavedam, koliko se moram še naučiti. 11. oktobra 2025 smo praznovali 65. obletnico ustanovitve Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka (SSTRMB) pod geslom »Slovenska beseda, slovenska pesem«. Na prireditvi so bili prisotni najvišji predstavniki slovenske skupnosti in politike, med njimi tudi veleposlanica Republike Slovenije v Argentini Tina Vodnik. Med prireditvijo smo se predstavili vsi mladi, ki trenutno obiskujemo srednjo šolo. Praznovanje smo začeli s sveto mašo v kapeli Marije Pomagaj, nato pa smo peli pred spomenikom domobrancev. Kasneje smo v dvorani poslušali različne govore ter se posebej zahvalili za delo prof. Metki Valentina Figueroa Slovenska beseda, slovenska pesem – 65 let SSTRMB 21
22 Valentina Figueroa »Odkrila sem, kako pomembno je ohranjati slovenski jezik in slovensko zgodovino skozi čas.« Valentina Figueroa
23 Mizerit, Alenki Jenko Godec, prof. Nedi Vesel Dolenc in drugim. Dijaki 3. in 4. letnika smo pod vodstvom Andrejke Selan zapeli pesem »Slovenija brez mej«. Resnično smo preživeli prijeten in ganljiv trenutek. Ob tem sem odkrila, kako pomembno je ohranjati slovenski jezik in slovensko zgodovino skozi čas. Posebej sem uživala ob pogledu na manjše skupine nekdanjih maturantov, ki so se zbirali, si delali »selfije« in po dolgem času klepetali ter obujali spomine. Ko je slovenska politična emigracija leta 1948 prišla v Argentino, je organizirala slovenske šolske tečaje za otroke. Prvi pouk srednje šole v slovenskem jeziku je potekal v slovenskem semenišču v Adroguéju. SSTRMB v Buenos Airesu nima uradnega datuma začetka. Začel se je kot počitniški tečaj na pobudo dr. Marka Kremžarja. Prav on je tečaj poimenoval po ravnatelju Marku Bajuku, velikem slovenskem narodnjaku. Minilo je že veliko časa in zgodilo se je mnogo pomembnih dogodkov, tudi osamosvojitev Slovenije, vendar SSTRMB še vedno izobražuje in podpira mlade, ki želijo izvedeti več o slovenskem jeziku, kulturi in zgodovini. Vse to me spodbuja k razmišljanju, priznanju in hvaležnosti Bogu in Mariji, ustanoviteljem, profesorjem, staršem in starim staršem, ker so mi omogočili, da sem del njihove kulture in da lahko bolje spoznavam svoje korenine.
24 Sem Anne Sophie Indihar. Stara sem 17 let in prihajam iz San Isidra v Buenos Airesu. Živim z družino – z očetom, mamo ter bratoma Mathijem in Leonom. Obiskujem Goethe Schule, nemško šolo v Argentini. Všeč mi je vse, kar je povezano s športom, gibanjem in pustolovščinami. Zelo uživam v plavanju v morju in surfanju s prijatelji. Zelo rada se družim z ljudmi in spoznavam nove osebe. Rada preživljam čas s prijatelji in se z njimi poglobljeno pogovarjam. Zelo mi je všeč tudi slovenska šola ob sobotah. S prijatelji iz slovenske šole doživim veliko lepih trenutkov. Med nami je vedno veliko smeha in zaupanja. Prav po zaslugi slovenščine sem spoznala tudi svoje najboljše prijatelje, s katerimi se vedno veliko smejimo in jim lahko zaupam. RAST20 Slovenskega srednješolskega tečaja Marka Bajuka v Buenos Airesu je doživela nekaj edinstvenega in neponovljivega: maturantsko potovanje v Slovenijo leta 1991, prav v letu slovenske osamosvojitve. Zato bi rada predstavila prvo potovanje v Slovenijo skozi intervju z Gabrielom Indiharjem. »Na potovanje smo se pripravljali že mnogo mesecev prej, pravzaprav že od prejšnjega leta. Za nas, ki smo bili stari 17 in 18 let, to ni bilo samo navadno potovanje. Bile so sanje, da bomo končno spoznali deželo naših staršev in starih staršev – Slovenijo, o kateri smo vse življenje poslušali doma, v skupnosti in v šoli. Ob sobotah smo imeli redni pouk slovenskega srednješolskega tečaja, obenem pa smo ob sobotah in nedeljah intenzivno vadili recitacije, plese in kulturne nastope, ki smo jih pozneje predstavili v različnih krajih po Anne Sophie Indihar RAST 20, prvo potovanje v Slovenijo
Sloveniji. To je bilo zelo lepo obdobje, polno prijateljstva, veselja in pričakovanja. Dobro se spominjam, kako srečni smo bili teden dni pred odhodom, saj smo verjeli, da bomo v Slovenijo prispeli ravno ob njeni osamosvojitvi. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega – začela se je osamosvojitvena vojna. Kot dijaki Tečaja in člani slovenske skupnosti v Argentini smo aktivno sodelovali na različnih demonstracijah v podporo Sloveniji. Delili smo letake, ki so razlagali slovensko zgodovino in razloge, zakaj mora Slovenija postati neodvisna država. Protestirali smo tudi pred jugoslovanskim veleposlaništvom v Buenos Airesu proti napadu jugoslovanske 25
26 vojske na Slovenijo. Slovenska skupnost se je v tistih dneh močno povezala in množično mobilizirala. Organizirani so bili številni ganljivi shodi v podporo slovenski neodvisnosti in mednarodnemu priznanju Slovenije. Položaj je bil tako poseben, da nam je argentinsko ministrstvo za šolstvo dovolilo skoraj mesec dni izostanka od pouka, ker smo bili mladi člani slovenske skupnosti, ki smo potovali v zgodovinskem trenutku za naš narod. Najbolj žalostno je bilo, da je bilo potovanje zaradi vojne najprej odpovedano. Bili smo zelo potrti. Nekateri so celo resno govorili o tem, da bi se prostovoljno prijavili za obrambo Slovenije. Končno nam je septembra 1991 uspelo odpotovati. Argentina pa je bila tudi ena prvih držav na svetu, ki je priznala slovensko neodvisnost. Prihod v Slovenijo je bil za vse nas nekaj neverjetnega. Bilo nas je približno 25 maturantov in za večino je bil to prvi obisk Slovenije. Ne samo to – za mnoge družine je bilo to prvič po desetletjih, da se je nekdo vrnil v domovino po politični emigraciji po drugi svetovni vojni. Eden najbolj ganljivih trenutkov je bil prehod čez Ljubelj z avtobusom. Mnogi smo pomislili na svoje stare starše, ki so te gore nekoč prečkali peš, ko so bežali iz domovine. Ko smo vstopili v Slovenijo, smo videli nekaj zelo simboličnega: plapolala je slovenska zastava, obenem pa še vedno tudi jugoslovanska, saj je zaradi mednarodnih razlogov uradno še vedno obstajalo ime Jugoslavija. Vzdušje v Sloveniji je bilo neverjetno. Po eni strani so se čutili veselje, ponos in svoboda, po drugi strani pa so bili še vedno povsod vidni sledovi vojne: tanki, protitankovske ovire, vreče s peskom pri parlamentu in vozila Združenih narodov. To je bilo potovanje, polno čustev. Za mnoge izmed nas je bilo to tudi prvo srečanje s sorodniki, ki smo jih do takrat poznali le iz fotografij in pripovedovanj. V Argentini smo imeli razmeroma majhne družine, v Sloveniji pa smo nenadoma odkrili ogromno mrežo bratrancev, sestričen, stricev in drugih sorodnikov. Družinska srečanja so pogosto štela več kot 100 ali 150 ljudi. Poleg obiskovanja slovenskih pokrajin, kot so Koroška, Primorska in drugi deli Slovenije, smo bili tudi uradno sprejeti v različnih občinah ter na
smo bili deležni izjemno toplega sprejema. Posebej lepa izkušnja pa je bila tudi ta, da smo v številnih krajih bivali pri slovenskih družinah, ki so nas prek župnij gostile in sprejele v svoje domove. To je ustvarilo čudovito izmenjavo med nami, mladimi Slovenci iz Argentine, in domačini v Sloveniji. Mnogi stiki in prijateljstva so ostali za vse življenje. Zelo zabaven spomin pa je bil povezan tudi s slovenščino. V Argentini smo pogosto govorili slovensko med seboj, da nas drugi ne bi razumeli. Potem pa smo se nekega dne na avtobusu v Sloveniji pogovarjali po slovensko in nenadoma ugotovili, da nas vsi razumejo. Do takrat je bila slovenščina za nas predvsem jezik doma, skupnosti in šole. Biti v državi, kjer vsi govorijo isti jezik kot ti, pa nam je prvič resnično pokazalo, da Slovenija ni samo zgodba iz knjig in pripovedi naših staršev, ampak resnična domovina. To potovanje nas je zaznamovalo za vse življenje. Vpliv tega potovanja je bil tako močan, da so se mnogi člani RAST20 mnogo let pozneje preselili v Slovenijo, da bi živeli v državi, ki smo jo vsi tako vzljubili.« »Med nami je vedno veliko smeha in zaupanja.« Anne Sophie Indihar 27 ljubljanski nadškofiji in drugih škofijah po Sloveniji. Povsod
28 Moje ime je Sofija Mažgon in stara sem 17 let. Živim z mamo Sonjo, očetom Sergiom ter mlajšima bratoma dvojčkoma, Janezom in Lucijo, ki obiskujeta drugi letnik tečaja. V prostem času rada hodim v telovadnico ter preživljam čas z družino in prijatelji. Pomembni so mi lepi skupni trenutki in prijetno vzdušje. To je moje zadnje leto na tečaju, čeprav še ne zaključujem argentinske srednje šole, saj obiskujem tehnično šolo, ki traja eno leto dlje. Iz tečaja mi ne bodo ostali le znanje slovenskega jezika in kulture, ampak tudi številni lepi spomini, posebni trenutki in prijateljstva. V Baragovi šoli v Lanúsu, kamor sem hodila od tretjega leta dalje, sem imela učiteljico, ki se je bom vedno rada spominjala. Poučevala me je v petem, šestem in sedmem razredu. Poleg pouka je vodila tudi petje ter z veliko ustvarjalnostjo pripravljala različne prireditve. Posebej mi je ostala v spominu pandemija, ko smo imeli pouk prek Zooma. Kljub razdalji je vedno našla način, da nam je ostala blizu. Naloge nam je celo nosila na dom in jih nato ponovno pobrala, da jih je popravila. Takšne drobne pozornosti so pokazale, kako predana je bila svojim učencem. Zaradi vseh lepih trenutkov, ki smo jih skupaj doživeli, sem jo izbrala za intervju kot nekdanjo dijakinjo Tečaja. V pogovoru mi je zaupala svoje spomine na Tečaj ter na potovanje v Slovenijo. Monika Urbanija se svojih let v slovenskem srednješolskem tečaju spominja z veliko topline in hvaležnosti. V tretjem letniku se je skupaj z bratom iz podružnice v slovenski vasi vključila v pouk v Slovenski hiši. Mažgon Sofia Potovanje k slovenskim koreninam
Sprva ji sobotni popoldanski pouk ni bil najbolj všeč, saj so bili vajeni pouka dopoldne, vendar je tam hitro našla nove prijatelje in prijetno vzdušje. Posebno mesto v njenem spominu ima njihova RAST XX, saj so bili prvi maturanti tečaja, ki so leta 1991 odpotovali v Slovenijo. Želja po obisku domovine njihovih staršev je med dijaki živela že dolgo, z osamosvajanjem Slovenije pa se je zdela vse bolj dosegljiva. Čeprav so zaradi vojne potovanje morali nekoliko prestaviti, jim je uspelo uresničiti dolgoletne sanje. Monika pripoveduje, da je bilo njihovo potovanje precej drugačno od današnjih maturantskih izletov. Program je bil zelo bogat in skoraj brez prostega časa. Obiskali so številne cerkve, kulturne in politične osebnosti ter nastopali kot predstavniki slovenske skupnosti v Argentini. Kljub napornemu programu jim je potovanje ostalo v nepozabnem spominu, saj so prvič stopili na slovenska tla v času zgodovinskih sprememb. Še posebej ganljivo ji je bilo obiskati kraje, o katerih je poslušala od svojih starih staršev in staršev. Čutila je posebno povezanost s Slovenijo, saj je njena družinska zgodba tesno povezana z begunstvom po drugi svetovni vojni. Obisk Kočevskega roga je nanjo naredil močan vtis in ji še danes ostaja v globokem spominu. Med najlepšimi trenutki potovanja izpostavi obisk Bleda, kjer so se nekateri dijaki kljub mrzli vodi odločili preplavati jezero. Spominja se tudi lepote slovenske narave, urejenosti krajev in razgleda z Ljubljanskega gradu. Čeprav ji je v Sloveniji vse delovalo domače, je tam dokončno začutila tudi, da je njen dom Argentina. Z veseljem se spominja tudi profesorjev, ki so jih poučevali s predanostjo in veliko potrpežljivosti. Posebej ji je ostal v spominu profesor Franci Markež, ki ji je med sprejemnim izpitom pomagal iz zadrege pri razlagi besede »mesenec«. Takšne drobne geste so ji pokazale človeško toplino profesorjev, ki so veliko svojega prostega časa namenjali mladim. Monika poudarja, da ji je Tečaj dal veliko več kot le znanje jezika. Tam je spoznavala slovensko zgodovino, kulturo, vero in korenine 29
30 svojih prednikov. Prepričana je, da je pomembno, da mladi poznajo svoj izvor, saj jih to bogati in pomaga razumeti, kdo so. Ob koncu mladim polaga na srce misel, ki jo je pogosto slišala doma: »Znanje ne zavzame prostora.« »Pomembni so mi lepi skupni trenutki in prijetno vzdušje.« Sofía Mažgon
Predstavila se bom. Sem Katerina Oblak, stara sem 17 let in obiskujem Srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu. Rada imam šport, rada tečem in igram hokej. Kadar končam težke izpite, pridem domov in se za sprostitev posvetim kuhanju. Izmislila sem si že kar nekaj lastnih receptov, tako sladkih kot slanih. Moj kratkoročni načrt je, da bom študirala ekonomijo na zasebni univerzi. Imam dve sestri, ki prav tako obiskujeta srednjo šolo; ena je v tretjem, druga pa v prvem letniku. Tudi moji starši so obiskovali ta tečaj. Vesela sem, da vsa družina deli iste tradicije in ljubezen do Slovenije. Predmet, ki je mojim staršem najbolj pritegnil pozornost in jim je bil zelo pri srcu, je bila Živa beseda. Moja mama je imela profesorja Frida Beznika, ki ga še danes omenja z veliko ljubeznijo in spoštovanjem. Bil je odličen profesor, poln potrpežljivosti, navdušenja in predanosti poučevanju. Mama se še danes spominja pesmi Povodni mož; toliko so jo vadili z veseljem in trudom, da jo še vedno zna skoraj na pamet. Moj oče pa je imel profesorja Rezelja, ki je bil prav tako odličen in zelo predan svojemu delu. Učence je naučil veliko lepih pesmi, med njimi tudi »Žebljarsko« Otona Župančiča, ki so jo izvedli ob zaključni slovesnosti. Znal jim je približati slovenski jezik in kulturo na zanimiv in prijeten način. Oba profesorja sta v življenju mojih staršev pustila zelo lepe spomine in pomembno sled. Zelo zanimiv predmet je bil tudi verouk. Moj oče je imel gospoda Oreharja, ki ga je učil z veliko ljubeznijo, veseljem in predanostjo. Moja mama pa je imela duhovnika Škrbca in Starca, ki sta jo naučila veliko pomembnih stvari o veri, življenju in slovenskih vrednotah. Bila sta zelo Katerina Oblak Spomini mojih staršev na srednješolski tečaj 31
32 dobra, prijazna in predana učitelja, zato ima nanju zelo lepe spomine. Moj oče je bil pred mnogimi leti v RASTI XV; njihov maturantski izlet je bil januarja v Barilochah, kjer so bivali v šotorih. Ata pravi, da je bilo zelo lepo in da so se med hribi in jezeri zelo zabavali. Moja mama je bila v RASTI XXII, ki je že odpotovala v Slovenijo. Bila je tretja RAST, ki je potovala v Evropo. Tudi zanjo je bilo to prvo potovanje v Slovenijo, tako kot bo za mene. Takrat, ko je bil v tečaju moj ata, je bil ravnatelj g. Tine Debeljak, ko pa je bila v tečaju mama, je bila ravnateljica ga. Metka Mizerit. Moja velika želja je, da bi nekoč tudi jaz svojim otrokom predala slovenščino, da bi v njej uživali tako, kot smo v njej uživali moji starši in jaz. Želim si, da bi se je naučili, jo poglobili ter z veseljem obiskovali srednješolski tečaj, kjer bi uživali in se učili, saj je naš jezik srce naše identitete. Je ključ, ki nam omogoča, da ohranimo svojo kulturo, svoje misli ter tisto edinstveno občutljivost, ki opredeljuje slovenski narod za prihodnje rodove. Katerina Oblak »Moja velika želja je, da bi nekoč tudi jaz svojim otrokom predala slovenščino.«
Ime mi je Santiago Paulise, vendar me vsi poznajo kot Santija. Star sem 17 let in že od otroštva zahajam v Slomškov dom v Ramos Mejíi, kjer sem tudi obiskoval slovensko šolo. V naši družini nas je pet: starša Alejandro Paulise in Pavlinka Vombergar, brat Načo, sestra Martina in jaz, ki sem najstarejši. V prostem času rad igram kitaro. Igram jo vsak dan in se vedno poskušam naučiti kaj novega. Vse življenje sem bil športnik. Moj najljubši šport je nogomet. Igram ga že od malega in ga tudi resno treniram. Rad imam skoraj vse športe. Po značaju sem zelo aktiven in vesel človek, zato sem vedno pripravljen na kakšen dober načrt s prijatelji. Rad hodim na srednješolski tečaj, ker se tam srečujem s sošolci in se imamo lepo. Vendar ne samo zaradi prijateljev in dobre družbe, ampak tudi zato, ker se na tečaju učimo o svojih koreninah in tako ohranjamo živo kulturo naših prednikov. Tečaj je bil v naši družini vedno zelo pomemben. Moj stari ata, Jure Vombergar, je bil dolga leta profesor na tečaju. Mama ter vse moje tete, strici, sestrične in bratranci so obiskovali tečaj. Srednješolski tečaj deluje v slovenski hiši. Poleg učnih prostorov stojijo spomeniki, dvorana in cerkev Marije Pomagaj. Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino, so potrebovali svoj prostor, kjer bi lahko ohranjali versko, narodno in kulturno življenje. Želeli so imeti kraj, kjer bi lahko molili v slovenskem jeziku in se tako počutili Santiago Paulise Cerkev Marije Pomagaj, srce slovenske skupnosti v Buenos Airesu 33
34 »Cerkev Marije Pomagaj je še danes zelo pomembna za Slovence v Argentini.« Santiago Paulise bližje domovini, čeprav so živeli daleč od nje. Tako je nastala ideja o gradnji lastne cerkve. Msgr. Anton Orehar, delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini, je prevzel to odgovornost in leta 1971 blagoslovil temeljni kamen cerkve. Arhitekt Marjan Eiletz je pripravil načrte za cerkev, dvorano in šolske prostore. Cerkev Marije Pomagaj je bila blagoslovljena 26. maja 1974. Pri oblikovanju cerkvene notranjosti so sodelovali tudi moji predniki, zato mi je cerkev še posebej blizu. Notranjo opremo cerkve — oltar, krstni kamen in vitraže — je izdelal moj stari ata, arhitekt Jure Vombergar. Tabernakelj in angele na spominski steni je zasnovala babičina teta, slikarka Bara Remec. Besedilo, zapisano pod spominsko steno, pa je napisal moj prastari oče, pesnik dr. Tine Debeljak. Gre za globoko versko in spravno misel v spomin vsem žrtvam druge svetovne vojne:
Glejte jih, duše slovenskih žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev, izgnanstva! »Spominjaj se nas!« vpijo iz onstranstva. Za mrtve ne bodi mrtev! Moli za pokojne! Pred nekaj leti so v cerkvi zgradili grobnico, kjer so pokopani člani slovenske skupnosti, med njimi tudi pokojni člani moje družine. Ob strani stoji tudi grob graditelja cerkve, msgr. Antona Oreharja. Rad zahajam v cerkev Marije Pomagaj. V njej sta se poročila moja starša, tam sem prejel prvo sveto obhajilo in birmo ter skupaj z družino prisostvoval številnim krstom in drugim zakramentom. Rad se udeležujem maš, prireditev in praznovanj. Vsako soboto se pred poukom vsi učenci in učitelji zberemo v cerkvi in skupaj molimo. Cerkev Marije Pomagaj je še danes zelo pomembna za Slovence v Argentini. Je kraj molitve, spomina in povezanosti. V njej se še vedno čuti slovenski duh, čeprav je daleč od domovine, in želim si, da bi taka ostala še mnogo let. 35
36 Jaz sem Ivan Petkovšek, star sem 17 let in rodil sem se v Ramos Mejíi v Buenos Airesu v Argentini. Že od majhnega z družino zahajamo v Slomškov dom. Tam sem obiskoval slovenski vrtec in Osnovno šolo Antona Martina Slomška vsako soboto od tretjega do dvanajstega leta. Zdaj pa že peto leto obiskujem Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka. Že od otroštva sem se doma in v Slomškovi šoli učil ter pogovarjal po slovensko. S sošolci smo štirje fantje, ki smo skupaj že od tretjega leta starosti. Skupaj nastopamo, se zabavamo, učimo in – kar je za nas najpomembnejše – skupaj igramo nogomet. Vsi štirje smo skupaj vstopili tudi na tečaj, kjer smo dobili še enega sošolca in devet sošolk. Vseh štirinajst sestavljamo našo Rast 55. Tudi moja starša sta hodila na tečaj, kjer sta se veliko naučila slovenščine, zemljepisa in zgodovine Slovencev. Ko sta se poročila, sta se odločila, da bosta svoje otroke vzgajala v ljubezni do slovenskega jezika, kulture, vere in tradicije. Zato doma govorimo slovensko in so nas vse tri otroke pošiljali v slovensko šolo in na tečaj. Jaz sem najmlajši. Imam brata Matija, ki ima 20 let, in sestro Laro, ki ima 23 let. Ko je bila Lara stara 17 let in bi morali začeti pripravljati potovanje Rasti v Slovenijo, je izbruhnila svetovna pandemija covida-19. Spominjam se, da so tukaj v Argentini 20. marca razglasili, da ne bomo več hodili v šolo. Za nas je bil to na začetku pravi raj. Mislili smo, da bo trajalo samo dva tedna, vendar ni bilo tako. Tudi na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka so hitro ugotovili, da bo treba pouk organizirati drugače. Nekateri Ivan Petkovšek Ko se je svet ustavil, je Tečaj ostal povezan
profesorji so se hitro prilagodili tehnologiji in uvedli virtualni pouk prek Zooma, drugi so pošiljali naloge po elektronski pošti, nekateri pa so se s takim načinom poučevanja težje sprijaznili in so zato prenehali poučevati ali pa so dobili nadomestnike. Rast moje sestre je vse leto virtualno vadila program, plese, recitacije in pesmi. Letalske vozovnice so bile odpovedane. Vse so morali ponovno organizirati, kupiti nove vozovnice in se pripravljati na težko pričakovano potovanje eno leto kasneje. V Argentini je bila karantena tako dolga, da so leta 2021, tik pred odhodom, ponovno zaprli meje in še drugič odpovedali potovanje. Vsi so bili zelo razočarani. Tudi tečaj slovenščine, ki bi moral potekati v živo v Sloveniji, so izvajali virtualno prek spleta. Učenci tečaja so se povezovali prek Zooma in opravljali naloge, da ne bi izgubili šolskega leta. Bilo je precej naporno, saj so se morali profesorji in učenci navaditi na novo metodologijo poučevanja in učenja, vse to pa ob sobotah popoldne in brez osebnih stikov. Rast 49 je končno odpotovala v prelepo Slovenijo šele avgusta in tako po petnajstih mesecih pričakovanj in dvomov spoznala deželo svojih prednikov. 37
»Tečaj pa je lansko leto praznoval že 65-letnico obstoja.« Ivan Petkovšek Tečaj pa je lansko leto praznoval že 65-letnico obstoja. Od svojih začetkov pa do danes se neprestano prenavlja in spreminja – tako profesorji, učenci kot tudi učni programi – ter samozavestno stopa naprej v prihodnost. 38
Sem Milena Rodriguez Burja, ampak me skoraj vsi kličejo Mile. Stara sem 17 let in prihajam iz Hladnikovega doma v Lanúsu, GBA. Moja družina mi pomeni zelo veliko. Sestavljajo jo mama Andrejka, ata Gabriel, sestra Frida in brat Jonathan, ki so mi največji zgled in opora. Ker nas je veliko, imam zelo rada družinska srečanja in čas, ki ga preživimo skupaj. Zelo rada fotografiram, saj mi je všeč ujeti posebne trenutke in spomine. Sem tudi velika navijačica kluba Club Atlético Lanús, ker imam rada nogomet in vzdušje, ki ga ustvarjajo navijači. Rada hodim na tečaj, kjer sem skozi leta spoznala veliko ljudi, stkala prijateljstva in se naučila veliko več kot samo jezika. Poleg tega me zelo zanima mednarodna politika, saj rada spremljam dogajanje po svetu in poslušam različna mnenja. Ko bom zaključila šolo, želim študirati socialno komunikacijo, ker mi je všeč javno nastopanje, rada govorim pred ljudmi in nimam treme. Mislim, da mi ta smer najbolj ustreza, saj združuje komunikacijo, ustvarjalnost in delo z ljudmi. Hvaležna sem vsem ljudem, ki mi iz dneva v dan pomagajo, da sem srečna oseba in da ohranjam svoje vrednote. Posebej sem hvaležna svoji mami in atu, ki sta vedno bila in sta še danes ob meni v vsakem trenutku. Prav tako bi se rada zahvalila svoji babici Mariji Jemec in dedku Jožetu Burji, ker sta mi privzgojila ljubezen do slovenskih korenin ter mi vedno pokazala ponos nad tem, kar delam in kar čutim do Slovenije. Tečaj ni samo prostor, kamor prideš k pouku. Sčasoma postane del tvojega življenja in del tebe, tudi če tega sprva ne opaziš. Na začetku se vse zdi precej običajno: učilnice, naloge, novi obrazi in še ena rutina v tednu. A skozi leta ugotoviš, da si tam doživel veliko več Milena Rodriguez Burja Tečaj skozi moje oči 39
40 »Skozi leta se spremeni tudi način, kako dojemaš svet okoli sebe.« Milena Rodriguez Burja
kot samo ure jezika ali zgodovine. Tam spoznaš ljudi, ki jih drugače morda nikoli ne bi srečal. Vsak pride s svojo zgodbo, svojim načinom razmišljanja in svojimi izkušnjami — v Argentini bi rekli, da vsak pride tudi s svojim »nahrbtnikom«. Ravno zaradi teh razlik začneš svet gledati širše. Naučiš se poslušati druge, razumeti različna mnenja in sprejeti, da ne obstaja samo en pravilen pogled na stvari. Najlepše pri vsem pa je, da odnosi nastanejo popolnoma spontano. Iz kratkih pogovorov med odmori nastanejo prijateljstva, iz skupnih vaj in projektov pa občutek povezanosti. Nekateri ljudje postanejo del tvojega življenja skoraj neopazno — preprosto zato, ker skupaj preživite toliko trenutkov, smeha, živčnosti, pogovorov in vsakdanjih situacij. Tečaj ti da tudi občutek pripadnosti. Občutek, da si del nečesa, kar povezuje generacije ljudi pred tabo in za tabo. Prek jezika, tradicije in kulture začneš bolje razumeti svoje korenine, hkrati pa tudi samega sebe. Veliko stvari, ki jih tam odneseš s sabo, ni mogoče oceniti z ocenami ali opisati v učbenikih. Skozi leta se spremeni tudi način, kako dojemaš svet okoli sebe. Postaneš bolj odprt, bolj samozavesten in bolj pripravljen stopiti izven svojega kroga. Naučiš se sodelovanja, odgovornosti in tega, kako pomembno je spoštovanje med ljudmi. Na koncu ugotoviš, da tečaj ni bil samo kraj učenja. Bil je prostor odraščanja. Prostor, kjer si ustvaril spomine, spoznal ljudi, ki so te zaznamovali, in počasi oblikoval del svoje identitete. In čeprav se nekoč vse zaključi, nekaj vedno ostane s tabo — način razmišljanja, občutek povezanosti, ljudje in izkušnje, ki jih ne pozabiš tako hitro. 41
42 Moje ime je Juan Pablo Tomazin in sem dijak petega letnika tečaja. V naši družini nas je pet: moja starša, Damijan Tomazin in Natalija Savelli, ter moja dva brata, Julian Tomazin in Fede Tomazin. V prostem času rad igram nogomet. Zelo rad treniram in uživam v športu ter času, ki ga preživljam s prijatelji. Na tečaj hodim predvsem zaradi svojih prijateljev, saj se skupaj vedno lepo imamo in veliko smejimo. Zame tečaj pomeni nekaj zelo posebnega, ker na neki način nadaljujem družinsko tradicijo. Trenutki, ki mi bodo vedno ostali v srcu, so odmori, ko se s prijatelji pogovarjamo o nogometu, tekmah in Riverju. Še danes uživam v teh trenutkih, kot da bi trajali večno. Starša sta mi vedno govorila, da so jima na tečaju najbolj ostala v spominu prijateljstva in dejavnosti, ki sta jih tam doživela. Zahvaliti se želim svojim staršem in prijateljem, ker so me spodbujali, da hodim na tečaj. Zaradi njih uživam vsak dan, ki ga preživim tukaj. Tečaj ni samo prostor za učenje slovenskega jezika in kulture, ampak tudi kraj, kjer nastajajo prijateljstva, lepi spomini in včasih tudi ljubezen. Zato smo pripravili tri kratke intervjuje s pari našega letnika. Toni Javoršek in Miriam Mehle Toni in Mirjam se poznata že od otroških let, saj sta iste starosti. Čeprav nista obiskovala iste slovenske osnovne šole, sta se srečevala na šolskih izletih, pri prvem svetem obhajilu in pri sveti birmi. Bolj sta se spoznala v letih Srednješolskega tečaja, kjer sta skupaj Juan Pablo Tomazin Pari, ki jih je povezal Tečaj
preživela veliko časa. Poleg tečaja sta se srečevala tudi na mladinskih dnevih, saj sta oba zelo rada igrala odbojko. Prav Tečaj jima je omogočil, da sta se zbližala in da se je med njima prižgala iskra ljubezni. V njunem odnosu je bilo vedno pomembno, da sta veliko časa preživela skupaj, se pogovarjala in poslušala drug drugega. Povezujejo ju šport, narava, morje in skupni trenutki, ki jih rada delita. Po končanem tečaju sta odšla na šolsko potovanje v Bariloche, kjer sta imela priložnost, da sta se še bolje spoznala. Bila sta v isti skupini, skupaj sta se pogovarjala, smejala in preživljala veliko časa. Kmalu po vrnitvi sta ugotovila, da se pogrešata, in postala par. Od takrat sta skupaj in se še danes rada spominjata dni Srednješolskega tečaja. Tečaj jima pomeni kraj nepozabnih spominov, prijateljstev in lepih trenutkov s sošolci ter profesorji, ki so zaznamovali njuno mladost. Prav tam je Toni spoznal sošolko, ki je kasneje postala njegova žena in mati njegovih otrok. Na Tečaj ju veže ogromno lepih spominov, posebej pa se spominjata zadnjega leta, saj je pomenilo slovo od enega najlepših obdobij njunega življenja. Po petih letih skupaj so sošolci postali pravi prijatelji, spomini na Tečaj pa bodo za vedno ostali v njunih srcih. Damijan Tomazin in Natalija Savelli Damijan Tomazin in Natalija Savelli sta se spoznala v prvem letniku tečaja. Sčasoma sta se vedno bolj zbliževala in postala dobra prijatelja. 43
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5