Ime mi je Santiago Paulise, vendar me vsi poznajo kot Santija. Star sem 17 let in že od otroštva zahajam v Slomškov dom v Ramos Mejíi, kjer sem tudi obiskoval slovensko šolo. V naši družini nas je pet: starša Alejandro Paulise in Pavlinka Vombergar, brat Načo, sestra Martina in jaz, ki sem najstarejši. V prostem času rad igram kitaro. Igram jo vsak dan in se vedno poskušam naučiti kaj novega. Vse življenje sem bil športnik. Moj najljubši šport je nogomet. Igram ga že od malega in ga tudi resno treniram. Rad imam skoraj vse športe. Po značaju sem zelo aktiven in vesel človek, zato sem vedno pripravljen na kakšen dober načrt s prijatelji. Rad hodim na srednješolski tečaj, ker se tam srečujem s sošolci in se imamo lepo. Vendar ne samo zaradi prijateljev in dobre družbe, ampak tudi zato, ker se na tečaju učimo o svojih koreninah in tako ohranjamo živo kulturo naših prednikov. Tečaj je bil v naši družini vedno zelo pomemben. Moj stari ata, Jure Vombergar, je bil dolga leta profesor na tečaju. Mama ter vse moje tete, strici, sestrične in bratranci so obiskovali tečaj. Srednješolski tečaj deluje v slovenski hiši. Poleg učnih prostorov stojijo spomeniki, dvorana in cerkev Marije Pomagaj. Slovenci, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Argentino, so potrebovali svoj prostor, kjer bi lahko ohranjali versko, narodno in kulturno življenje. Želeli so imeti kraj, kjer bi lahko molili v slovenskem jeziku in se tako počutili Santiago Paulise Cerkev Marije Pomagaj, srce slovenske skupnosti v Buenos Airesu 33
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5