13 potekala v majhni pisarni Društva Slovencev na ulici Víctor Martínez 50 v Buenos Airesu. Po koncu poletnega tečaja je eden od udeležencev predlagal, da bi med letom nadaljevali z literarnim krožkom. Tako so se začeli redno srečevati na slovenski Pristavi v Castelarju. Naslednje leto je dr. Marko Kremžar spoznal, da literarni krožek ne zadostuje več potrebam mladih, zato se je dejavnost razširila v tečaj. Ob koncu leta 1959 se je literarni krožek zaključil, naslednje leto pa se je začel Slovenski srednješolski tečaj z dvema letnikoma. Leta 1960 je tečaj zaživel v prostorih nastajajoče Slovenske hiše in postal pomembno središče izobraževanja slovenskih mladih v Argentini. Organizacija tečaja je bila zelo resna in je imela svoja pravila, zapisana v brošuri Načela, pravila in poslovnik. Dijaki so morali opraviti sprejemni izpit, pouk pa je potekal izključno v slovenščini, kar je zagotavljalo visoko raven znanja. Pozneje je bil tečaj poimenovan po ravnatelju Marku Bajuku, ki je med letoma 1945 in 1948 ustanovil in vodil slovensko begunsko gimnazijo v begunskih taboriščih na Koroškem ter s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko šolstvo v izseljenstvu. Profesorji so poučevali povsem prostovoljno in mladim posredovali znanje slovnice, književnosti, zgodovine in zemljepisa Slovenije ter verouka. Zahvaljujoč prizadevanjem ustanoviteljev, profesorjev in dijakov so mladi dobili prostor, kjer so se lahko izobraževali ter utrjevali »Obožujem pohode na prostem, saj me vsak korak pripelje bližje goram ali slapovom, ki me vedno znova navdušijo. « Santiago Casavilla svojo povezanost s slovenskimi koreninami. Ta ustanova je še danes, po več kot šestdesetih letih delovanja, eden pomembnih stebrov slovenske skupnosti v Argentini. Zato se profesorjem vzgojiteljem zahvaljujemo za ves trud, požrtvovalnost, ljubezen in tiho delo, zaradi katerega tečaj raste in rodi sadove leto za letom. Tudi sam sem hvaležen, da sem
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5