Paula Boltežar iz drugega letnika mi je odgovorila: »V šolo hodimo, ker moramo, medtem ko je tečaj naša izbira, zato tja prihajamo z drugačnim odnosom. V prvem letniku sem skoraj vse sošolce spoznala v Koloniji in na srečanjih Mladcev in mladenk. Takrat še nismo imeli toliko zaupanja drug v drugega, zdaj pa smo vsi zelo dobri prijatelji. Podobno se mi dogaja tudi z drugimi letniki. Prek svojih sošolcev sem spoznala tudi starejša dekleta. Imamo zelo lepo in veliko skupino, tudi s fanti. Ob njih imam občutek, kot da smo družina.« Tudi Tanjo Cestnik sem vprašala o njenem doživljanju tečaja: »Včasih se je težko pripraviti za srednjo šolo v soboto, vendar me misel na to, kako lepo se bomo imeli, vedno razveseli. Odkar obiskujem srednjo šolo, sem spoznala skupino res odličnih prijateljic. Že leto pred začetkom smo se začele spoznavati. Ko sem prvič vstopila v razred, sem se počutila zelo sproščeno, ne samo s prijateljicami, ampak z vsemi. Okolje v razredu je bilo vedno prijetno in hitro sem se povezala z drugimi. Danes se pogosto družimo tudi zunaj tečaja, predvsem poleti. Včasih pomislim, da je bil prihod v srednjo šolo ena najboljših stvari v mojem življenju, ker sem tam dobila drugo družino. Čudno bi se počutila, če bi se vse to končalo. Čeprav prijateljstva ostanejo, bi bilo sobote težko preživljati brez vseh teh ljudi.« Našo skupnost lahko res opišemo kot veliko družino. Vedno najdeš nekoga, ki te posluša, s katerim se smeješ ali jokaš. Čeprav sem veliko govorila o dijakih, so pomemben del te družine tudi profesorji. Niso profesorji, ki bi samo prišli v razred, podali snov in odšli. So predani, dobro pripravljeni in vedno pozorni na svoje učence. Svoje ure prilagajajo skupini in temu, kar nas zanima. Na začetku sem rekla, da bi večina ljudi sobotna popoldneva raje preživela z družino ali prijatelji kot pri učenju jezika. Danes pa razumem, da tudi jaz sobotnih popoldnevov ne preživljam samo s prijatelji, ampak tudi s svojo drugo družino. 53
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5