16 Poleg tega me je bilo tudi malo strah. Vse je bilo novo – novi profesorji, novi sošolci, novi predmeti. Nisem vedela, ali se bom znašla ali ne. Spraševala sem se, kakšni bodo drugi, ali se bomo razumeli, ali bodo naloge težke in ali bom sploh imela dovolj časa za vse. Takrat se mi je zdelo, da mogoče vse skupaj sploh ni vredno toliko truda. Ampak potem sva se s prijateljico iz osnovne šole pogovarjali in se odločili, da bova začeli skupaj. To mi je res pomagalo, ker je veliko lažje iti v nekaj novega, če veš, da nisi sam. Dali sva si pogum in si govorili, da bova pač poskusili. Če nama ne bi bilo všeč, bi lahko vedno nehali. Mislim, da brez nje verjetno sploh ne bi začela obiskovati tečaja. Na začetku je bilo malo čudno, ampak sem se počasi navadila. Spoznala sem nove ljudi in kmalu ugotovila, da imajo tudi drugi podobne občutke kot jaz. Vsi smo bili malo živčni in negotovi. Sčasoma smo se začeli več pogovarjati, skupaj delati naloge, se smejati in si pomagati. Zdaj lahko rečem, da se na tečaju res dobro počutim. Mislim, da smo postali zelo povezana skupina in prav zaradi prijateljev je vse veliko lažje. Seveda pa ni vedno vse popolno. Včasih sem utrujena, posebej kadar imam veliko testov v argentinski šoli ali ko se mi preprosto ne da zgodaj vstati. Pridejo tudi dnevi, ko nimam motivacije za učenje ali ko se mi zdi, da imam preveč obveznosti. Ampak mislim, da je to normalno pri vsaki šoli. Kljub temu vedno nekako vztrajam, ker vem, da na koncu od tega
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5