50 Moje ime je Lucija Vomberger in imam 17 let. Osnovno šolo sem obiskovala na Rožmanovi šoli v San Martinu. Mojo družino sestavljajo mama Vanina, ki je Argentinka, vendar zna nekaj slovensko, saj je slovenščino študirala na univerzi, ata Martin, ki je obiskoval in končal slovenski tečaj ter še danes sodeluje v skupnosti, in moja sestra Sofija, ki obiskuje tečaj skupaj z mano in je dve leti mlajša. Veliko stvari mi je všeč. Popoldneve pogosto preživljam ob igranju odbojke v klubu, zelo rada pa igram tudi s sanmartinsko mladino v domu, kjer se ob petkih zvečer zberemo in treniramo odbojko. Večinoma treniram, kadar pa imam prosti čas, rada pomagam sestri ali prijateljem pri nalogah. Prav tako zelo rada preživljam čas s sošolci in z birmansko skupino v svoji župniji. Na spletu se pogosto uporablja stavek »so balzam za dušo« in mislim, da ta opis popolnoma ustreza mojim prijateljem, saj ne glede na to, koliko časa mine od našega zadnjega srečanja ali pogovora, vedno vemo, da smo drug za drugega. Ko se po srečanju z njimi vrnem domov, se počutim kot nova oseba, srečnejša kot prej. Ko so nam naročili, naj napišemo spis o tečaju, sem najprej razmišljala o tem, kaj tečaj pomeni meni. Morda nekateri tečaja ne poznajo ali pa ga niso nikoli doživeli. Če bi nekoga vprašali, ali bi se želel učiti jezika, ki ga govori le ena majhna evropska država, in to ob sobotah popoldne, bi verjetno odgovoril, da ne, saj ta čas raje preživi z družino ali prijatelji. Zame pa tečaj pomeni nekaj zelo pomembnega v življenju. To me pripelje do vprašanja: zakaj sem sploh začela obiskovati tečaj? Vedno sem si želela spoznati zgodovino svojih starih staršev, svojo zgodovino in naše korenine. Zdaj, ko sem že skoraj pri koncu te poti, Lucia Vomberger Tečaj kot družina
RkJQdWJsaXNoZXIy NzE4NDM5