Pred sto leti, 27. maja 1926, je v Tomaju – tipični kraški vasici v občini Sežana – umrl pesnik Srečko Kosovel, eden najvidnejših predstavnikov slovenske moderne poezije.

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v družini Antona Kosovela in Katarine Stres kot peti in najmlajši otrok. Oče je bil narodno zaveden učitelj, ki je poučeval v Šempasu in v Dutovljah, leta 1905 pa so ga iz političnih razlogov kazensko premestili v Pliskovico na Krasu. Družina se je od tam leta 1908 preselila v Tomaj, kjer je Anton Kosovel poučeval vse do upokojitve leta 1924. V Tomaju je Anton zgradil družinsko hišo, danes znano kot “Kosovelova domačija”.

Srečko je obiskoval osnovno šolo v Tomaju, po končani osnovni šoli pa se je leta 1916 vpisal na ljubljansko realko. Že v gimnaziji je sodeloval pri šolskem leposlovnem glasilu Kres. V zadnjem letu gimnazije se je posvečal urejanju in izdajanju lastnega literarnega lista “Lepa Vida”. Prva številka je izšla februarja 1922 in je imela podnaslov “mesečnik literarnega krožka Lepa Vida”, zaradi denarnih težav pa je izšlo samo 6 številk. Srečko je maturiral leta 1922 in se proti očetovim željam vpisal na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer je obiskoval predavanja iz romanske književnosti, slavistike, filozofije in zgodovine umetnosti.

Objavljal je v številnih publikacijah: Zvonček, Novi rod, Trije labodi, Vidovdan, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Ženski svet, Gruda in Edinost. Pogosto je javno nastopal s predavanji na literarnih in delavskih večerih, objavljal je tudi glose in eseje.

Leta 1924 je s prijateljem Cirilom Debevcem ustanovil “Literarno-dramatični krožek Ivan Cankar”, v okviru katerega so se člani sestajali na bralnih in debatnih večerih ter organizirali predavanja in kulturne večere. Leta 1925 je krožek dobil svoje glasilo, revijo “Mladina”.

Leta 1925 je Srečko pripravljal svojo zbirko poezij “Zlati čoln”, vendar mu zbirke ni uspelo izdati in njegov izbor pesmi ni ohranjen.

Konec februarja 1926 je Kosovel sodeloval v recitacijskem večeru, ki ga je organiziral krožek Ivan Cankar v Zagorju. Bral je uvodni govor. Zaradi dolgega čakanja na vlak v ledeno mrzli čakalnici zagorske železniške postaje je zbolel za hudim prehladom, ki se je nadgradil v meningitis, zaradi katerega je 27. maja 1926 umrl. Imel je komaj 22 let. 

Delo Srečka Kosovela

Srečko Kosovel je v pičlih dvaindvajsetih letih ustvaril obsežen literarni opus, ki je zaznamoval slovensko književnost 20. stoletja. Samo Narodna in univerzitetna knjižnica hrani okoli 2.400 enot rokopisnega gradiva, ki ga je napisal oziroma ustvaril, od teh je 1045 enot rokopisov – večinoma pesmi – digitaliziranih in dostopnih na portalu dLib. V njegovih pesmih so združeni kraška pokrajina, občutljivost do narave, osebna lirika in kritičen pogled na družbo. Sprva je pesnil pod vplivom moderne, kasneje pa se je usmeril v ekspresionizem. 

Srečko Kosovel se je kot klasik slovenske poezije uveljavil šele po smrti in postal eden njenih najpomembnejših vrhov. Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več svetovnih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno upodobili številni umetniki. Njegova poezija še danes predstavlja za poustvarjalce nove izzive ter ponuja možnosti različnih interpretacij. 

Joško Krošelj o Srečku Kosovelu

Joško Krošelj (dolgoletni urednik našega glasila Svobodna Slovenija) je bil prijatelj in sodelavec s Srečkom Kosovelom v Literarno-dramatičnem krožku Ivan Cankar in v reviji Mladina. Srečkova smrt ga je globoko prizadela in mu je napisal ta članek v reviji Mladina: 

“Nimam Ti namena pisati panegirikov; ti so potrebni za ljudi, ki jih rabijo in si jih eventuelno že vnaprej naročajo. Kaj bi ž njimi! Ti sam bi zamahnil z roko po zraku in rekel: v kot. Ti pa nisi bil priznan književnik in še od nikoder nisi prejel kake članske izkaznice in še nikjer nisi dokazal svojih zmožnosti. Ti nisi bil še tajnik. Panegiriki so pa za take ljudi, ki jih moraš šele po smrti dvigati in odkriti nekaj, česar še drugi pod mikroskopom niso našli; najbolje je, če zmoreš najti kako potezico o narodu, o ujedinjenju. 

Presvet mi je na Te spomin. 

Umrl si, ni te več in vendar si vedno med nami in ko srečam na cesti tovariša, mi drhti na usitnih vprašanje: si bil kaj s Srečkom? In opazim: tudi tovariš je imel pripravljeno tako vprašanje in ko sedim v seminarju pri tvoji mizi, se vedno oziram proti vratom. Vedno Te pričakujem in vsi čakamo nate. Ti nisi umrl; bil si pretruden, ves izmučen, zbit in si malo legel, da si odpočiješ. In ko boš prišel, bo pela Tvoja pest še vse lepše in besede: “zato, ker ne delamo, obupujemo, omahujemo trikrat na dan. Zato, ker ni vere več, vere v bodočnost, vere v delo, ki jo pripravlja, vere v delo, posvečujoče, zmagujoče. A samo delo vodi k zmagi!” — bodo zvenele vse lepše in kakor težko kladivo bodo padale na naša srca in naše dlani se bodo krčile v vse trše pesti. 

Nič ni malodušnosti v nas, nič ni v nas mehkih, plehkih sanj, proč sentimentalnost, proč solzavost. Do dna srca se Ti je vse to gabilo in Ti bilo tuje. Tudi ne bomo načenjali vprašanja, če si bil liberalec ali komunist ali klerikalec in kakšen si bil. Zato so že drugi tu; nam vsem si bil človek, borec za pravičnost, za resnico v časih krivice in nasilja! In če si se v tej gigantski borbi utrudil in legel — nič zato! Kakor svet manifest boš vsej mladini, ki se je borila s Teboj ramo ob rami in ko bomo vsi malodušni, ko bomo obupavali, tedaj boš vstal med nami in kakor tuleči levi bomo šli v boj! 

Zgodilo se je s Teboj pač tako, kakor se je že zgodilo z marsikaterim. Prehodil si vseh štirinajst postaj. Ne bi Ti jih bilo treba, morda niti ene ne; lepo bi sedel za mizo in se že pri drugih ljudeh informiral, h kateri stranki se prišteva družina, ki Te je povabila in samo reči bi Ti bilo treba: saj dan ni dan, ni res, da sveti solnce na ves ta lepi svet, saj ta človek ni z menoj enakopraven, krivica in predrznost je, če zahteva človek, ki živi od mojega denarja, neke svobode in blebeče o delavskih pravicah. Samo toliko bi Ti bilo treba reči in še morebiti zapeti kako jugoslovansko himno in pot bi Ti bila na široko odprta in od vseh strani bi kar deževalo: o, gospod Kosovel, čestitam, čestitam. Vaša zadnja stvar v »Zvonu« je sijajna, je naravnost izborna; in tako mladi ste še, pa pišete take lepe stvari. Kako pa kaj drugače — mislim materialno — in roka bi utonila v žepu itd. Stvar bi se za vršila v Unionski kleti in pozneje bi še doma postregla ta in ta gospa. Pa Ti, Srečko, Ti si bil res čuden otrok. Namesto, da bi molil, si razgrajal, namesto, da bi hozano vsemu našemu družabnemu redu zapel, si krčil dlani v pesti in pel himno uporu in namesto, da bi stopil na balkon in pljuval na bedne, opljuvane, raztrgane ljudi, si se raje pomešal med nje, jih učil, jim odpiral oči, jim odstiral svojo dobro, čisto dušo in jim svoje drobne pesmi pel in namesto, da bi sedel k belo pogrnjeni mizi in molčal o raznih zapeljivkah in zapeljivcih ter se pustil prijateljsko krmiti in polniti, se z gnusom obračaš od posiljene laži-Jacinte ter blodiš po ulicah in v ušesa Ti bijejo opoldanski zvonovi in cesta se ti posmiha v obraz in vabi Te Tivoli. 

Bil si prepošten. Prečisto je bilo Tvoje srce in prepolno ljubezni za ves svet, ne samo za svoje pristaše. Zato si pa dvignil visoko svoj protest v imenu vseh tistih, ki trpijo pomanjkanje, glad in mraz proti vsem zatiralcem, proti vsem krivičnikom in krvnikom nedolžnih življenj! Nisi urejal ljudi v take in take kaste, ves svet Ti je bil ljub in drag in gledal si samo na to, kako bi ljudem čim bolj olajšal trpljenje, kako bi jim čim bolj osrečil življenje, kako bi jim prinesel čim več ljubezni. In ko vidi pred seboj vso oskrunjeno, propadlo, zapito našo barsko literaturo, ko vidi kako ponujajo naši literarni krčmarji ubogi, sestradani, premraženi masi namesto zdravega, kipečega vina ogabne pomije, se izloči iz te mrtve, na tla pobite mase njegov obraz in težke so njegove besede: ne pomij, umetnosti hočemo! V imenu ponosa ponižanega človeka si ne pustimo škropiti obrazov s pomijami! 

Zato se je pa godilo s Teboj tako, kakor je pač pri nas že ustaljena navada: Fante, če Ti ni prav, vrata so odprta — tu je prostor za naše ljudi. — Ti pa nisi bil “pravoveren”. 

In tako je bila cesta, trdi kamen Tvoj dom in tako je bilo stradanje Tvoja jutranja in večerna molitev. Po receptu: Krepieren soli der Hund! Zato si občutil na sebi vso tragiko naših profitarskih ljudi, zato si občutil v dno srca ogabne pljunke naših zaslužnih, hinavskih krvnikov, Srečko, zato si pal! Bil si prenežen, predroben, preslab za vse krivice, smeh in kliče in kriči po maščevanju. Nič zato, če te niso priznali, priznanje si si priboril sam, nič zato, če so s pomilovanjem odklanjali Tvoje stvari, mladina ve, kdo si bil in kaj si bil v naših solzavih, zvodenelih razmerah. Po tistem poskusnem bombardiranju so se zmešali naši, mladi, revolucionarni umetnosti jeziki in velike zasluge so imeli in imajo še danes ljudje z mehko ubranimi toni, da so se usmilili tega negodnega, za življenje docela nezmožnega otroka in ga posadili na zaslužene stolčke in poklali vse labode, ki so bili v naših stoječih, smrdečih vodah in strmoglavili vse cirkuške pilote.

Napovedal si neizprosen boj kompromisu, še večji boj mladini, ki se je potapljala v valovju sanj in se izživljala v ohlapni, solzavi realnosti se boječi romantiki in v mrzlem misticizmu! Več, tisočkrat več ti je bilo življenje, pravo, razbičano, vse objemajoče in poljubljajoče življenje, ogenj, ki se v njem vsega preizkusiš, plamen, ki se mu predaš, da zgoriš  ko vsa mrzla, prazna brezplodna filozofija. In stal si ves ob programu slovenske, zdrave, močne mladine in tudi Tvoja beseda je to: proč z mističnim, brezplodnim sanjarjenjem, z načrtanim pesimizmom, z mehkobno-nežnim in mnogobesednim sviriliranjem. Danes, ko stojimo ob smrti romantike, dekadence itd., je treba zdravega, krepkega, življenjsko upornega in v življenje verujočega novega realizma. Vse Tvoje drobne pesmi pričajo o tem; v sleherni besedici čutiš, kako je vsa živa, življenja polna, kako je vsa resnična, odkrita in nikjer zlagana. Bil si naš Kette, bil si naš Murn. Nihče še ni ljubil Krasa tako, kakor si ga ljubil Ti. Venomer si govoril o njem, o vsem pustem, praznem, lepem, ubogem Krasu. In vsa ta Tvoja ljubezen se je prelivala v prelepe pesmice, drobne, preproste, tako preproste, kakor jih zdaj pri nas ni nihče pisal. 

V sobo bi se zaprl, 
oj zaprl; 
da bi umrl, 
oj umrl. 

V tesni sobi bi umrl, 
moj brat. 
Ah, kaj meni svet, 
kaj pomlad! 

Tu je Srečko, kakršen je v resnici bil — preprost, resničen, nikdar ponarejen. Kako močno se razlikuje od vseh drugih naših mladih, ki se naravnost pote, samo, da morejo ostati originalni. Ali pa tista razigrana razposajenost polna vedrine, mladosti, ki je je bil ves poln. 

Vetri v polju. 

Vetri v polju šumijo, 
trave mehko valovijo, 
solnce v dolini blešči, 
kaj, če si daleč Ti! 

Zvonovi svečano zvonijo, 
njihovi glasovi se v vetru gubijo, 
in sredi polja sem čisto sam. 
Kdo hoče žalost? — Jaz mu jo dam . . . 

Ali je moč napisati še bolj preprosto pesem, kakor jih je napisal veliko število Srečko? V pretežni večini opeva kraške bore. Do nezavesti ga omamlja njihovo šepetanje in jih vprašuje tako, kakor je mogel in znal vprašati samo on: 

Trudno sanjajoči bori, 
ali umirajo mi bratje 
ali umira moja mati, 
ali kliče me moj oče? 

In nadaljuje ves truden, bolan: 

Brez odgovora vršijo, 
kakor v trudnih, ubitih sanjah, 
ko da umira moja mati, 
ko da kliče me moj oče, 
ko da so mi bolni bratje. 

(Bori.) 

In ko vidi, kako stopa iz hiše v hišo pomanjkanje, glad, se mu izvije iz duše: 

— tretji, četrti in peti in vsi. 
Tisoč in več — jaz ne morem spati. 
Ničesar nimam in vendar mislim: 
Vse, vse bi vam moral dati. 

(Starka za vasjo.) 

Srečko je kraški poet — ves je tak, kakršnega je dalo življenje, ves je tak, kakršni so vsi kraški ljudje: dobri, globoka ljubezen v srcu do vseh ljudi in zdrav, fin, življenja poln humor. Vse, kar ga je spremljalo od doma v svet, vse, vse je našlo izraza v njegovih pesmih, vse tiste ilovnate, rdeče kraške poti te vodijo iz pesmi v pesem, od enega studenca do drugega in ob poteh te pozdravljajo molčeči trudno šepetajoči bori in ti pojejo o davnih dneh in ti razodevajo tople, vroče skrivnosti ljubečih se življenj in zazre se v vas pod seboj in poloti se ga domotožje. Tako je čutil samo še Murn in samo njegova pesem je še tako neprisiljeno preprosta. Pomeša se med dekleta in je ves fantovski in prekipevajoč življenja in mlade, zdrave ljubezni. 

Kako ljubi on vse to življenje na Krasu, delo, ljudi, njihovo preprosto besedo, resnično, kakor pravi sam: 

ljubim jih, o bolj jih ljubim 
od vas, meščanskih poetov! 

S trpečim, zatiranim narodom se je prelil, zlil v eno samo življenje, ki ga je vedno živel, sleherna njegova pesmica je en sam krik proti krivicam, ki se zgrinjajo dan na dan nad našim življem tam doli. Zato tako velika njegova ljubezen do vsega. Narod je to sam dobro vedel in se je ves potrt poslavljal od svojega mladega pesnika in mu zasul grob z rožami. Ljubil pa je svoj tlačeni rod tem bolj, čim večja je bila njegova bol, trpljenje in čim nizkotnejše je bilo njegovo ponižanje, ljubil ga je tudi radi tega, ker je ljubil, neizmerno ljubil vse tlačene, ponižane in opljuvane. In preko oceana kliče v Indijo: brat, in odmeva v Perzijo in v črno Afriko. 

0, naj zapojejo zlate sirene 
v srce človeka: »Človek, vstani!« 

Tako je prevedel tudi Romain Rollandov: Manifest svobodnim duhovom , kjer poziva vse kulturne delavce v močno falango, da v bodoče preprečijo vsa orgiastična krvoprelitja. In tu ne pride v poštev samo en narod — tu je govor o človeštvu, Da pa ne bo laži v nas vseh “zato svobodni služimo svobodni resnici, brezmejni v sebi, ki ne pozna zunanjih meja, brez nacionalnih predsodkov, brez razrednih privilegijev. Da, veselimo se človeštva in ljubezni do človeštva.” 

In nisi se ustrašil vreči med naše frakarstvo, pijano in krmežljavo rodoljubarstvo ob Koroškem dnevu, da bomo rešili zatirane ljudi onstran meja šele tedaj, ko ne bomo več poljubljali vsi hlapčevski umazanih, pravičnih, “zavezniških rok”. 

Kajti dokler so v Društvu narodov Angleži, Francozi in Italijani, ki kolonije in manjšine sami zatirajo, do takrat manjšinsko vprašanje ne bo rešeno, ker svet se deli samo v dvoje skupin: v zatirajoče in v zatirane. Društvo narodov je društvo zatirajočih. Zato tam ni iskati pravice zatiranim! 

Tako si govoril Ti naš prečudni otrok in Tvoja beseda je izvenela v resničen, trd, trd za naše Florijane, vse pretrd akord: Šele tedaj, ko bomo stali, ne človek proti človeku, ampak človek za človeka!

Taka je bila Tvoja beseda in nikakor bi si ne mogli misliti, da bi Te bila venčala naša dolina šentflorjanska. 

Pa nič zato, kaj bi s tem: nič malodušnosti, kakor glasen manifest nam zveni iz groba: borba, ki smo jo započeli vsi, naj se poostri. Delo je bila Tvoja himna in življenje in delo je tudi naša najmočnejša afirmacija zdravja, ki smo od njega vsi prežeti. 

Tako je šla mladina po smrti Kettejevi in Murnovi s Cankarjem na čelu v boj za svoje ideale, tako gremo tudi mi s Teboj v borbo za ideje, ki so nas družile.” 

Ob 100-letnici smrti pesnika Srečka Kosovela (1904–1926) je Vlada Republike Slovenije razglasila leto 2026 za Kosovelovo leto. Razglasitev pomeni veliko podporo pri krepitvi prepoznavnosti pesnika Krasa, pa tudi poklon izjemnemu slovenskemu pesniku, ki je pomembno zaznamoval slovensko literarno obdobje 20. stoletja, nadvse aktualen pa ostaja še danes. 

Pripravil: Jože Jan
Viri: Svobodna Slovenija, NUK, Ognjišče, Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin, Mladina

POSLEDNJE OBHAJILO

Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.