Ob 10. letnici ustanovitve “Slovenske legije”
Leto IX, Številka 17, 27. 04. 1951
Nenadna zasedba celotnega slovenskega ozemlja po treh okupatorjih v aprilu 1941 je tako ves narod kot njegove predstavnike postavila pred vprašanje: Kakšno stališče zavzeti v času sovražne okupacije in kaj svetovati narodu mimo okupatorja v svrho pravilnega in narodu koristnega zadržanja. Da ne sodelovati z okupatorjem in ga ne podpirati v borbi proti zapadnim zaveznikom je bilo vsem jasno, prirodno in samo po sebi razumljivo.
Kaj pa z odporom?
Zasedba Francije in Češko-Slovaške je dovolj jasno pokazala, da zavezniki Francozi, Angleži in Amerikanci nikogar ne silijo k sovražnim akcijam proti nacistom, dokler to ne bi bilo usklajeno z zavezniškimi načrti. Še več! Čehom in Francozom je bilo celo izrecno naročeno, naj se vzdržijo slehernih akcij, škodljivih narodni skupnosti in imetju, in naj čakajo, da bodo na dano zavezniško povelje kot sveže ohranjeni borci posegli v odločilne boje pri osvobajanju domovine. Po istem pravila smo se hoteli ravnati tudi Slovenci v vsej ogromni večini pametno in trezno mislečega prebivalstva: Izvesti organiziranje tajnih oddelkov, ki naj čakajo vse do onega dne, ko bo zavezniškemu poveljstvu nastop slovenskih borcev potreben. V ta namen je bila ustanovljena 29. aprila 1941 “Slovenska legija”. Izredno močan odmev je našla v narodu in je kmalu tajno povezala tisoče slovenskih fantov in mož. Prvotni cilj te organizacije je bil: pripraviti se, organizirati in ohraniti do odločilnega trenutka, ves čas pa preko tajnega vodstva zastopnikov večinskih strank biti v zvezah z našimi narodnimi predstavniki v inozemstvu. Enake cilje je zasledovala “Sokolska legija”. Po medsebojnem dogovoru naj bi vodstvi obeh legij delali v soglasju za skupni končni cilj.
Tej zamisli političnega zadržanja vsega naroda napram okupatorju so se z orožjem v roki uprli komunisti, katerih načrt — izvedba revolucije — je zahteval že v septembru 1941 objavo od OF podpisanega sklepa, po katerem je justificirati vsakogar, ki bi se osvobojevanja slovenskega naroda lotil izven omrežja OF in KPS. A strogim navodilom Moskve je bilo treba slediti: KPS se je zato uprla londonski vladi, uprla slovenskim predstavnikom v njej, uprla “Slovenski zavezi’’, uprla zdravemu mišljenju ogromne večine slovenskega naroda ter pognala svoje prve borce v navidezni boj proti okupatorju, resnično pa začela z likvidacijami Slovencev in revolucijo. S svojim septembrskim sklepom je OF in KPS preko nje šla v odkrit boj proti narodnim koristim in v službo interesov Kominterne. Zato je bila dolžnost Slovencev, da so morali iz skritega pripravljalnega dela za končni osvobodilni boj, napadeni od komunistov, poseči v samoobrambno borbo. Temu stanju sta se morali prilagoditi tudi Slovenska in Sokolska legija.
Izraba sovražne okupacije je tako slovenski narod zaradi komunistov veljala na desettisoče življenj, veljala milijonsko škodo na narodnem imetju, veljala končno tudi ugled v širnem svetu; izvedba revolucije in prihod komunistov na oblast pa je slovenstvo, utrjeno v krščanstvu in zahodni civilizaciji, odtrgala od zahoda in ga vklenila v obroč komunističnega aziatskega gospostva.
Danes pa slovenski narod preživlja novo tragedijo: Vse nade je stavil na zapad; veroval je, da bo ta zapad, ki mu je komunistično diktaturo vsilil, spoznal usodno zmoto in rešil narod suženjstva.
Pa je v merjenju sil pred novim svetovnim spopadom zopet naš narod postavljen pred preizkušnjo. Komunizem ga tlači in uničuje. Zapadni svet pa si je zamašil ušesa, da ne čuje krikov bolečin tega naroda. Tlačitelj in krvnik našega naroda – komunist – naj bi zapadnemu svetu pomagal v borbi proti — komunizmu.
Za nas, ki smo komunizem doživeli in nas ne more premotiti nobena propaganda, je to najmanj — nerazumljivo.
Pred desetimi leti smo prvi dan okupacije verovali, da bo dan svobode prišel. Prišel je po končani vojni za mnoge, za nas ne. Kljub temu še danes verujemo z nezmanjšano vero, da bo dan svobode končno le prišel. Prosimo samo Boga, da bi vzdržali v tem upanju in veri tudi naši bratje in sestre v domovini, ki morajo prestajati vedno težje preizkušnje in vedno hujša razočaranja.
