Deset predstav Škofjeloškega pasijona je mimo. “Naš” Marcelo Brula je uspešno in brezhibno opravil svoje delo kot režiser in je Pasijonu dodal svoj osebni pečat. Več kot 30.000 gledalcev je ganjeno spremljalo predstavo, na kateri je sodelovalo več kot 1.200 igralcev.

Vsak gledalec je ob vstopu na prizorišče dobil gledališki list s pismom Marcela Brule, ki ga delno objavimo:

Dragi gledalci, dragi sodelavci, prostovoljci, prijatelji Škofje Loke in vsi, ki ste (morda prvič) stopili v to procesijo:

Ko človek sprejme režijo Škofjeloškega pasijona, hitro ugotovi, da ni sprejel le »projekta«, ampak je sprejel skrivnost. Ne le zaradi veličine – ljudi, ulice, zgodovine – temveč zaradi notranje teže, ki jo ta pot nosi. Pasijon ni predstava, ki jo »postavimo« in potem odložimo. Je ogledalo in je molitev. Je spomin, ki postane navzoč. In je vprašanje, ki ga preprosto ne morem izreči drugače: »Kdo sem jaz pred Bogom – in kdo postanem, ko se srečam z Njegovo ljubeznijo?« 

Sem Slovenec, rojen v Argentini. Z družino smo se preselili v Slovenijo, da bi živeli bližje koreninam, jeziku in domovini. Že od zgodnjih let sem bil povezan z gledališčem in glasbo; skozi leta sem imel priložnost ustvarjati na mnogih odrih in v številnih skupnostih. A Škofjeloški pasijon ima drugačen obraz. V njem ni »mojega« odra. V njem je naš prostor, mestni, cerkveni, človeški. Nad vsem pa je Božji pogled, ki ne poniža, ampak povabi. Zato mi to delo pomeni čast in odgovornost.

Še preden sem začel postavljati prizore, me je Pasijon nagovoril kot človeka. Pobožalo me je dejstvo, da to ni samo gledališče, ampak pobožnost in duhovna izkušnja, ki raste iz skupnosti – iz ljudi, ki se zberejo, ne zaradi sebe, ampak zaradi neke večje resnice. V tem sem prepoznal tudi svojo pot: ljubezen do gledališča in zavezanost domovini, kamor sem se preselil z družino. Pobožala me je tudi širina pasijonskega telesa. Več kot tisoč prostovoljcev, med njimi veliko mladih, skupine iz vasi in krajev nekdanjega Loškega gospostva, ki se selijo na skupne vaje – kot romarji iste zgodbe. Nagovorilo me je, da nas pri tem spremljajo bratje kapucini z duhovnimi srečanji, ker brez notranje drže Pasijon postane le spektakel. Če smem to voditi, potem naj bo moja režija najprej služenje – da bo ta pot ljudi ne le ganila, ampak jih tudi nežno obrnila k bistvu. 

Škofjeloški pasijon je hkrati kulturna dediščina in duhovni dogodek. Če ga doživljamo kot zgodovinsko dogajanje, bomo ostali pri lepoti. Če ga doživljamo kot molitev, bomo prišli do resnice. Moj namen je preprost: da se v tej uprizoritvi, kljub vsem podobam, glasbi in veličini, ne izgubi bistvo. Pasijon govori o odrešenju, o Kristusu, ki je prišel rešit človeka. In ta resnica ni teorija, je klic, ki se dotakne vsakega od nas.

To pismo želim napisati kot priznanje. Ne režiram le besedila patra Romualda, ampak se v resnici učim režirati svojo lastno držo pred tem, kar besedilo razodeva. In če je ta list namenjen vsem, gledalcem in prostovoljcem, naj bo tudi most. Tisto, kar bomo videli na poti, naj postane nekaj, kar bo vsak od nas odnesel v življenje.

Poklon in izročitev:

Najprej podarjam to delo Bogu vsemogočnemu. Njemu ga podarjam. Naj bo vsa moja režija in vse, kar bomo skupaj ustvarili, predvsem poklon Njemu. Brez Njega bi bila ta pot le zgodovinski spomin in kulturna kulisa. Z Njim pa je lahko srečanje tiho, resnično, spreminjajoče. 

S tem delom se želim zahvaliti pokojnima staršema, mami Vladimiri Vitrih in atu Janezu, ženi Marti in otrokom Tatjani, Martinu, Katji in Magdaleni, sestrama Vladi in pokojni Andreji, bratu Pavlu in pokojnemu Janiju, sestrični Moniki ter njihovim družinam, pokojnemu tastu Andreju in tašči Mariji Selan, Selanovim, Zalki in Jožetu Grajzar ter vsej družini in prijateljem, ki me brezpogojno podpirajo. Brez njihove potrpežljivosti, razumevanja, molitve in tihega »daj, zmoreš« bi ta procesija ne imela mojega srca. 

Posebna zahvala gre tudi mojima ožjima sodelavcema, brez katerih ta pot ne bi bila izvedljiva. Klemenu Karlinu, moji desni roki, zahvala za zanesljivost, mirnost in nešteto ur prisotnosti, ter Jakobu Vrhovcu, vodji projekta, za vodenje in organizacijo. Iz srca pa se zahvaljujem tudi bratom kapucinom, ki nas spremljajo z molitvijo in duhovno oporo, še posebej br. Mateju Nastranu in br. Juriju Štravsu za duhovno spremljanje, pogovore in besede, ki so me vedno znova vračale k bistvu. Vseh imen ne morem našteti, a moja iskrena zahvala gre prav vsem, ki ste navedeni v tem gledališkem listu, tudi tistim, ki ste pomagali tiho, v ozadju. Bog vidi. Poklon izrekam tudi vsem, ki so kadarkoli sodelovali na Pasijonu – in vsem, ki so »svoj pasijon« prestali: tistim, ki so v življenju nosili križ, ostali zvesti Njemu in darovali najdragocenejše, kar človek ima: čas, zdravje, moč, včasih celo življenje. Pasijon ni le zgodba o Njegovi zvestobi – je tudi zgodba o naših zvestobah, majhnih in velikih. 

Dve zgodbi, dve dimenziji – in ena nit 

Bogastvo Škofjeloškega pasijona vidim v tem, da je besedilo sestavljeno iz dveh prepletenih pripovedi. Prva govori o nadnaravnem svetu, o angelih, Smrti, hudičih in Duši. Druga je pripoved o človeškem svetu in govori o cehih, apostolih, oblasti, množici, ženah, Mariji, Janezu, ljudstvu.

V raju obe dimenziji sobivata, ker je človek še »v svetlobi«, še vidi in sliši. Ko pa človek pade v greh, se zdi, kot da se vez razbije: človek ne vidi več Boga, nadnaravni svet je navzoč, a ni več samoumevno viden. V uprizoritvi sem želel to izkušnjo narediti otipljivo, zato angeli niso stalno »na odru«. Ko vstopijo, se svet za hip ustavi. Čas ni več ura na zvoniku, postane notranja, skoraj abstraktna dimenzija, kot da večnost za trenutek potrka v našo sedanjost.

Tudi barvna govorica angelov sledi tej notranji logiki: beli angeli nagovarjajo like v zgodbi, rdeči angeli nagovarjajo nas, občinstvo, današnjega človeka. Na začetku so mirnejši, skoraj kot opazovalci. A z odvijanjem procesije se v njih stopnjujeta pretres in obup: gledajo, česa je človek zmožen – in vendar ga Bog hoče rešiti. Zato v prizoru Glej, človek oba angela postaneta rdeča, ker ne nagovarjata več le lika, ampak celotno človeštvo. Ne govorita več «o njih«, ampak »o nas«. V prizoru Mati sedem žalosti pa preideta v vijolično barvo, ki je simbol žalovanja in sočutja. Stojita ob Materi – žalostna, skoraj obupana nad človeštvom. 

In vsaj enkrat angeli izrečejo ostro, a odrešujoče opozorilo: »Grešnik!« Ne kot žalitev, pač pa kot zvon, ki nas budi iz spanja, da uzremo, kam nas pelje Adamov greh in kam nas hoče pripeljati Kristusova zvestoba.

(Sledi kratek opis vsakega izmed 20 prizorov pasijona. Celotno pismo je dosegljivo na tej povezavi)

Simbolika: da vidimo z očmi in s srcem 

Pasijon govori tudi skozi barve, predmete, kute, zastave. Rdeča govori o krvi in trpljenju, črna o spokornosti in minljivosti, bela o nedolžnosti raja. Drevo spoznanja v peklu pripoveduje o prvi privolitvi, bičarji in križenosci o pokori. Zakriti niso zato, da bi skrivali sebe, sporočajo resnico o grehu in klic po očiščenju. Štiri celine so alegorija pokristjan – jenja sveta. Vse to niso opombe, je pot, po kateri lahko gledalec bere globlje. 

Zadnji premik: povabilo k skupnemu petju 

Ob zaključku želim vključiti gledalce. Ne zaradi učinka, pač pa zaradi teologije, saj je Pasijon dogodek skupnosti. Naša skupna pot od raja do groba naj se ne konča v tišini razkroja, ampak v skupnem glasu. Povabilo vsem, da skupaj zapojemo zadnjo pesem, je sporočilo, da nismo sami. Vera ni solistični projekt, nihče se ne odrešuje sam. Če je Ljubezen šla skozi trpljenje, se zdaj širi kot občestvo. To je zadnji premik. Iz opazovalcev v udeležence, iz zgodbe v življenje. 

Še poslednje besede

Če ste gledalec, ne bodite samo gledalec, dovolite, da vas pot sreča tam, kjer ste. Če ste prostovoljec, hvala! Vaše ure, koraki, vaje, šivi, tihe skrbi, utrujenost – vse to je del procesije. Pasijon ne nastane iz ideje, nastane iz zvestobe. 

Če kdo od nas danes nosi svoj križ, naj v tem Pasijonu ne vidi obsodbe, ampak bližino: Bog je vstopil v našo temo, da v njej ne bi bili sami. 

Naj bo vse to – moja režija, naše delo, vaša prisotnost – poklon Bogu. In naj se po tej poti v vsakem od nas rodi vsaj ena resnica več, en »da« več, ena zvestoba več. 

S hvaležnim srcem – v Božje roke, 

Marcelo Brula, režiser Škofjeloškega pasijona 2026

Čestitke Marcelu Bruli, njegovim sodelavcem in vsem igralcem Škofjeloškega pasijona!

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 9, 3. 5. 2026