Pišem pod vtisom letošnje škofjeloške procesije, ali pasijona, kot je uradno ime tega dogodka že 90 let. Vtisi so enkratni; hočem reči, da so edinstveni, ker je to prvi Škofjeloški pasijon, ki sem ga videl. Zato doživetega ne primerjam z nobenim drugim.

Saj sem vedel, da so te procesije bile kot Biblia pauperum v slikah, kot se nahajajo na freskah v cerkvi v Hrastovljah, ko ljudje niso znali brati, niso znali latinsko in so se morali misijonarji in pridigarji posluževati »otipljivih« načinov, da so verske resnice in odrešenjsko zgodbo posredovali katehumenom in krščenim. V drugih deželah, na primer v španskih, so poznali autos sacramentales ali misterios, ki so se odvijali navadno v cerkvenih atrijih, in imeli podobne naloge. A zasnova procesije z gledališkimi osnovami se lahko hitro preklopi v spektakel, ki išče močnih vizualnih (in na splošno tudi ostalih) efektov. 

Ko je bil objavljen izbor režiserja za letošnji pasijon, sem bil zelo začuden. Marcela Brulo poznam po imenu in videzu, nisem pa videl nobene njegove gledališke kreacije s številnimi nastopajočimi. Če štejem leta, sva si tudi precej vsaksebi. Torej nisem vedel, kako bo izpadlo.

Ko je pasijon/procesija postajala aktualnejša in so si sledili intervjuji in poročila o poteku priprav, se je slika malo zjasnila. Posebej velja omeniti Marcelovo pismo-razlago o njegovi zamisli postavitve v gledališkem listu, ki si ga lahko dobil na predstavi (zaslediti jo je tudi v raznih intervjujih). Vse to je bilo potem razvidno med potekom dveurne procesije. Vsa pozornost je bila namenjena smislu pasijona: da je Kristusovo trpljenje sad našega človeškega in osebnega nespoštovanja, kršenja – grešnega življenja, Božje ljubezni do človeštva in človeka. Pri vsakem prizoru (enaindvajset) je tudi poziv k spreobrnitvi, kesanju in vrnitvi k zglednemu  in vrednejšemu življenju. Vse to v slikovitem (arhaičnem – še pomnite?!) jeziku izpred tristo let.

Po premlevanju vseh teh postavk mi je bilo potem jasno, zakaj so organizatorji določili Marcela za režiserja: ker je zamislil – in nato udejanjil – dogodek kot versko doživetje, kot evangelizacijsko sredstvo. Od prizora do prizora je bilo to razvidno in, mislim, je prišlo do marsikaterega srca, ki je sledilo nastopu. In to, da so bile vse predstave popolnoma razprodane do zadnjega sedeža, daje misliti.

Če gledališki vidik ni bil na prvem mestu, ne pomeni, da je bil odpisan. Čeprav je vse pogojeno od navodil, ki jih je navedel sam avtor besedila, pater Romuald, ima vsak prizor še toliko manevrskega prostora, da dopušča tudi dozo igranja. V to je posegel tudi Marcel s svojimi »spremembami«, ki pa so bile vedno najprej predlagane organizatorjem. Še posebno mi je padel v oči prizor Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, ko ga množica pozdravlja, iz nje pa se izlušči otrok, ki se Jezusu požene v objem …

Če izvzamem verski/duhovni naboj predstave, ne morem mimo dejstva, da je že vodenje vse te množice, 1.200 in več nastopajočih, za odrom pa še tristo in toliko pomočnikov samo po sebi velik izziv. Naloge tolikih ljudi je treba uskladiti in vsaka mora uspešno opraviti naročilo. Poleg človeškega izvajanja se mora na štirih odrih tudi tehnično (luči, zvok) vse sklapljati. In se je! Še celo vreme je vsakič pripomoglo, da ni bilo treba uporabiti nobenega rezervnega termina. 

Predstave se je udeležila kar številna skupina »pasijoncev« iz graškega Feldkirchna v Avstriji, ki je v preteklih mesecih tudi postavila na oder pasijonsko zgodbo. Sicer je teh skupin kar nekaj po Evropi; včasih je bila najbolj (morda edina) znana gledališka skupina iz nemškega mesta Oberammergau. Vse te so med seboj povezane v društvu Europassion. 

Še nekaj obletnic: 

350 let kar se je rodil avtor pasijona, kapucin pater Romuald, v Štandrežu pri Gorici.

300 let, odkar je p. Romuald »vse gradivo združil in lepopisno prepisal … verjetno v zimskem času od konca leta 1726 in do začetka posta leta 1727 (dr. Matija Ogrin).

90 let, odkar je dr. Tine Debeljak, skupaj s svojimi prijatelji, oživel tradicijo igranega pasijona. (Marsikdo ga ne uvršča v sklop uprizoritev, ker se ni odvijal kot procesija, ampak se je izpeljala na fiksnem odru.)

10 let, odkar je Unesco uvrstila Škofjeloško procesijo v Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Če niste imeli priložnosti, da bi si ogledali Škofjeloški pasijon, če vam ne uspe najti kakega filmskega posnetka, pa lahko počakate na naslednjo uprizoritev, ko bo, verjetno, v svetem letu 2033 …

GB

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 9, 3. 5. 2026