Po naključju mi je prišla v roke revija, ki jo izdaja dekliški vzgojni zavod v Buenos Airesu za starše in gojenke. Številka je posvečena zaključku lanskega šolskega leta. Med kopico fotografij vzbudi pozornost ena:’“La alumna de mas alto puntaje del Colegio’’ — najboljša učenka zavoda, kateri pripenja odlikovanje zastopnik prosvetne oblasti. Argentinka? Italijanka? Nemka? Angležinja? Ne! Slovenka je, ki je v tragičnih dneh leta 1945 z materjo vdovo in v gručici nedoletnih bratcev in sestric pritavala bedna, lačna in bosa v begunsko taborišče in od tam dalje v neznani svet. Edini članek v perfektni kasteljanščini, ki ga je napisala gojenka za revijo, je last te Slovenke. Posvetila ga je svoji izmučeni domovini in izlila vanj vso bol, svojo in mamino ob poslednjem pogledu na rodno slovensko zemljo.
Ko omenjamo na tem mestu uspeh te mlade Slovenke, mislimo na dolgo vrsto njenih tovarišev: in tovarišic po drugih argentinskih zavodih, ki so tudi prvi ali pa med prvimi tako po svojih učnih uspehih, kakor po svojih moralnih kvalitetah in ki delajo ne le sebi, ampak celemu našemu narodu čast in velike usluge. Tristo njenih tovarišic se je koncem šolskega leta razšlo po svojih domovih: hčerke bogatašev in revežev, hčerke inteligentov, meščanov, kmetov in delavcev. Stokrat se je imenovalo širom argentinske zemlje ime najboljše učenke. In ob njenem imenu se je porodilo sto drugih vprašanj: Kdo je in od kod? Kje so Slovenci, koliko jih je in kako se jim tam v daljni, nepoznani domovini godi? In stokrat se je ponovila v teh družinah misel na tragedijo našega naroda, ki jo je deklica sama opisala, še bolj pa razlagala svojim součenkam – ne samo ona, ampak tudi vsi njeni tovariši in tovarišice, ki so prehodili isto trnjevo pot, so delali prav tako. Ne dvomim, da so te misli privedle marsikoga do zaključka: Že mora biti nekaj posebnega ta neznani slovenski narod, čigar sinovi so v nekaj letih zmožni umsko nadkriliti sinove naroda, ki jim je ponudil gostoljubje.
Ali si moremo misliti boljšo propagando za naš narod in našo stvar, kakor je ta? Ponavljamo, kar smo že večkrat: našo majhnost, nepoznanost, gospodarsko šibkost in sto drugih stvari, ki jih imajo veliki narodi, more nadomestiti samo kvaliteta, umska in moralna.
Prav je, da se ob tej priliki spomnimo tudi njene matere, ki si s trdim delom v tovarni služi kruh za svojo družinico in z njo vred tudi vseh ostalih slovenskih mater, ki v najtežjih razmerah žrtvujejo vse svoje moči, da bi dale svojim otrokom najboljšo doto: dobro vzgojo.
Bolj kot v domovini nas bo v tujini reševala kvaliteta. Pomislimo: v Velikem Buenos Airesu pride približno na tisoč prebivalcev en protikomunističen Slovenec! Kaplja v morju! V istem mestu živi 700.000 Italijanov in prav toliko Špancev in močne skupine drugih narodnosti, pa se komaj kdo zmeni zanje. Za nas se bodo zmenili le tedaj, kadar se bo lahko na sto krajih ponavljalo: najboljša uradnica – Slovenka, najzvestejši knjigovodja – Slovenec, najpoštenejši trgovec – Slovenec, najboljši mehanik – Slovenec, najzmožnejši obrtnik – Slovenec, najolikanejši in najboljši tovariš – Slovenec in najboljši kristjani v fari – Slovenci. Samo na ta način nas bo velik svet spoznal in čutil z nami.
Šole odpirajo na novo vrata. Tisoče slovenskih otrok bodo starši pošiljali vanje. Daj Bog, da bi te šole, z odločilnim sodelovanjem očetov in zlasti mater, vzgojile iz naših mladih kvalitetne ljudi, ki bodo kos nalogam, ki jih v svetu čakajo, kjerkoli bodo, obenem pa nikdar ne pozabili, kdo so in kje mora biti njihovo srce.
Svobodna Slovenija – Leto IX, Številka 13 (29. 03. 1951)
