Pred dvajsetimi leti, 26. aprila 2006, je v Rožmanovem domu v Buenos Airesu umrl Emil Cof, oficir jugoslovanske vojske in podpolkovnik domobrancev. Ko je na Vetrinjskem polju zvedel, da britanski transporti domobrance ne vozijo v Italijo, ampak jih vračajo v Slovenijo, je podrejenim ukazal, naj se preoblečejo v civilne obleke in se razpršijo. S tem je na stotine fantov in mož rešil gotove smrti. V Argentini je bil aktiven član in odbornik Zedinjene Slovenije in drugih slovenskih organizacij. 

Življenje Emila Cofa

Emil Cof je bil rojen 18. januarja 1912 na Dunaju, kjer je bil njegov oče poštni uradnik. Po prvi svetovni vojni se je družina preselila v Kranj. Tam je dokončal pet let gimnazije, šesti letnik pa v Ljubljani, nato pa se je vpisal v vojno akademijo v Beogradu. Leta 1931 je zaključil študij in postal artilerijski podporočnik. Prvo oficirsko službo je opravil v Slovenski Bistrici, drugo pa v Srbiji. Svoje študije je nadaljeval na geodetski šoli v Beogradu in po končanem študiju postal kapetan. Imel je službo v Beogradu, kjer so dopolnjevali jugoslovanske zemljevide.

Po napadu Hitlerja na Jugoslavijo se je pred Nemci umaknil v Ljubljano. V Ljubljani je navezal stike z nekaterimi častniki jugoslovanske vojske, ki so pripravljali odpor proti okupatorju pod vodstvom generala Mihajloviča, katere je v Sloveniji vodil njegov zastopnik generalštabni major Novak. Komunisti so njihovo delo zasledili in povabili s poštnimi dopisnicami vse oficirje in podoficirje v Osvobodilno fronto, kar je imelo za posledico, da so Italijani zvedeli za njihova imena in naslove in vse oficirje odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars. 

Ko so po dobrem letu oficirji prišli domov, je Cof nadaljeval ilegalno delo. Mihajlovičev zastopnik Novak je vse oficirje poslal na Notranjsko v ilegalo. Ob razpadu Italije in ob organizaciji domobranstva je Cof nastopil delovanje v šentviški šoli, spremenjeni v kasarno, kjer je bil za poveljnika Rupnikov zet Suvajdjiž, njegov pomočnik pa Cof. Po smrti Suvajdjiža je Cof postal poveljnik in imel nadzorstvo nad vsem ljubljanskim blokom. Ko ga je zamenjal kapetan Marn, je Cof postal profesor za častnike in podčastnike v šoli, ki je bila v Mostah. Konec septembra 1944 je bil postavljen za poveljnika I. udarnega bataljona slovenskega domobranstva v Stični na Dolenjskem. Udarni bataljon se je boril s partizani na Dolenjskem in imel velike uspehe. V borbi 22. januarja 1945 je bil ranjen in je moral na zdravljenje v vojaško bolnico. Maja 1945 ga je Narodni odbor imenoval za podpolkovnika in ga postavil za poveljnika I. slovenskega polka, s katerim se je 8. maja umaknil na Koroško. Tam je doživel svoje veliko razočaranje, ko je spoznal, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo. Ko je bilo na tem, da vrnejo tudi njegov polk, je bilo potrjeno angleško izdajstvo. Tedaj je Cof svojim podrejenim naročil, naj se preoblečejo v civilne obleke in se razbežijo. S tem je rešil velik del svojih fantov. 

Iz Vetrinja je Cof odšel v Italijo in postal begunec v taborišču Treviso. V Italiji je zopet nadaljeval ilegalno delo z obiskovanjem posameznih taborišč. Preko Rima se je nato napotil v Argentino. 

V Argentini se je zaposlil kot geodet in bil vodilni uradnik v raznih podjetjih do upokojitve. Bil je odbornik in blagajnik tedanjega Društva Slovencev, pa tudi 20 let tajnik in izmenoma uradnik društva Zedinjena Slovenija. Za svoje življenjsko delo je na praznik državnosti 24. junija 1995 prejel priznanje Zedinjene Slovenije ”za pogumen nastop v obrambi političnih svoboščin slovenskega naroda v okviru Slovenskega domobranstva in za zvesto pripadnost slovenski politični emigraciji, potrjeno z vestnim izvrševanjem odgovornosti na odborniških mestih”. Do decembra 2000 je bil Cof tudi šef pisarne društva. Odtlej je preživljal zaslužene pokojninske dni v Rožmanovem domu, še naprej pa se je udeleževal prireditev, predvsem nikdar ni manjkal na junijski osrednji spominski proslavi, kjer je kot po činu najvišji domobranski častnik polagal vence pred spomenik padlim v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Umrl je 26. aprila 2006.

Vojni spomini Emila Cofa

Emil Cof je leta 2003 v Svobodni Sloveniji objavil svoje “Vojne spomine”. Spomini so bili objavljeni v enajstih zaporednih številkah. Prepišem najbolj pomembne in zanimive spomine, vsi pa so dosegljivi na spletni knjižnici dlib.si.

• Kapitulacija Jugoslavije in začetek ilegale:

V Rogatici, nekaj desetin kilometrov pred Sarajevom, nas je 17. aprila doletela kapitulacija jugoslovanske vojske. Nekaj Slovencev (med njimi rezervni stotnik Kobenter iz Radovljice) smo imeli srečo, da nas Nemci niso ujeli, in smo se mogli z vlakom mimo Sarajeva odpeljati proti severu. V Bosanskem Brodu so nas ustaši ujeli in oropali. Nato pa – ker smo z očenašem dokazali, da smo Slovenci in katoličani – so nas izpustili in -ker je bil most porušen- s čolnom prepeljali čez Savo v Slavonski Brod. Tam nam je poveljnik novega hrvaškega bataljona (bivši jugoslovanski major) Hrvat Globočnik dal nekaj denarja, da smo mogli kupiti civilno obleko, nakar smo se razšli. Jaz sem uspel z vlakom priti do Zagreba, sledeči dan pa do Ljubljane, kjer so me starši z veseljem sprejeli. 

V Ljubljani sem kmalu srečal dva sošolca iz Vojne akademije, Jožeta Kuharja in Ivana Drčarja, ki ju Nemci tudi niso mogli ujeti. Bili smo prepričani, da bo vojna dolga in da jo bodo sile osi gotovo izgubile. Zato smo sklenili, da se moramo -zvesti svoji vojaški prisegi- podtalno organizirati in biti na razpolago višjemu poveljstvu. Tako smo formirali “trojko” v katero smo, za povezavo z mlajšimi častniki, pritegnili kapetana Gabrijela Hočevarja iz sledeče promocije gojencev Vojne akademije. Naš osebni načrt je bil, da ostanemo na videz mirni, če nas bodo okupatorji (Italijani) pustili pri miru, da pa prihodnjo pomlad (1942) gremo v hribe. Kuhar je dobil zvezo z generalštabnim majorjem Karlom Novakom, katerega je pozneje general Draža Mihajlovič, minister vojske in mornarice Kraljevine Jugoslavije, imenoval za poveljnika Slovenije. Ker smo se zavedali, da bo vojna dolga in da bi vsak oborožen odpor proti okupatorjem v dobi njihove največje premoči na vojnih poljih izzval težke represalije nad narodom, bi bilo popolnoma nesmiselno in zločinsko pričeti s kakšnimi akcijami. Pač pa bi bilo zelo koristno, da bi v hribih skupine častnikov in podčastnikov, v soglasju s političnimi predstavniki, podtalno organizirali vse zavedne Slovence. Tako bi v danem trenutku, ko bi zahodni zavezniki, kakor smo upali, že premagovali sile osi in bi se bližal konec vojne, nastopila tudi v Sloveniji močna jugoslovanska vojska in napadla okupatorje. Tako bi narod v Sloveniji prestal dobo okupacije brez večjih žrtev. Pomagal pa bi napredovanju zaveznikov, posebno če bi se ti izkrcali tudi na Balkanu. Na žalost so nas komunisti s svojimi v državljanski vojni v Španiji leta 1936 izkušenimi in sfanatiziranimi člani prehiteli in že v letu 1941, takoj po prelomu zavezništva med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo, sklenjenega s paktom Ribbentrop-Molotov, odšli v hribe in brez ozira na civilne slovenske žrtve pričeli pod masko Osvobodilne fronte (OF) svojo revolucijo. 

• Internacija v Gonars

Ker so komunisti vedeli, da je velika večina častnikov in podčastnikov redne jugoslovanske vojske protikomunistično vzgojena, so – ne vem točnega datuma -, februarja ali marca 1942, poslali po pošti vsem imenovanim odprte dopisnice s pozivi, naj se vključijo v partizane. Vse te pozive je okupator zaplenil in tako dobil v roke imena in naslove vseh vodilnih vojaško šolanih oseb. Zato nas je v noči 19. na 20. marca 1942 aretiral in po kratkem postopku odpeljal v internacijo v Italijo v Gonars, kljub temu, da nam je – vsaj meni – ob aretaciji rekel „domani a las dieci serete en casa” (julri ob desetih boste doma). Pa ta „jutri” je bil čez 13 mesecev, kak teden pred Veliko nočjo 1943. 

• Profesor na domobranski oficirski šoli in poveljnik 1. Udarnega bataljona

Poveljnik domobranskega organizacijskega štaba, tedanji podpolkovnik Franc Krener, me je poslal za profesorja na domobranski oficirski in podoficirski šoli v Mostah in kasneje še za poveljnika minometalskega tečaja. Od tam pa sem bil 18. septembra 1944 imenovan v Stično, da zamenjam dotedanjega poveljnika I. udarnega bataljona slovenskega domobranstva, majorja Ladislava Križa. V Stično sem prispel 19. septembra 1944 ob 16 h. 20. septembra 1944 mi je Križ, potem ko sva obšla vso z bodečo žico in z bunkerji zavarovano Stično, predal poveljstvo nad bataljonom in popoldne odpotoval v Novo Mesto. Sestav 1. udarnega bataljona. Štab: poveljnik podpisani, intendant poročnik Vovk, 6 kurirjev (trije s kolesi pozneje tudi motorist z motorjem 500 ccm) in tri pehotne ter težka četa. 16. četi (100 do 120 domobrancev) je poveljeval poročnik Božo Berlot – oborožena z lahkim orožjem, precej brzostrelk (večinoma zaplenjenih v borbah s partizani); 28. četi (100 do 120 domobrancev) je poveljeval poročnik Stane Bitenc – oborožena podobno, le z manjšim številom brzostrelk; 71. četi (80 do 100 domobrancev) je poveljeval neki narednik (študent), katerega imena se ne spominjam in jo je pozneje prevzel poročnik Viktor Berlot, Božov brat – oborožena z lahkim orožjem. Težki četi (80 do 100 domobrancev in 20 do 25 tovornih živali (mul in konj) je poveljeval aktivni poročnik Ratko Šušteršič – oborožena z dvema težkima minometalcema (81 mm), dvema težkima mitraljezoma, več lahkimi minometalci in lahkim pehotnim orožjem. Bataljon je štel skupno okoli 450 domobrancev. 

• Ranjen

22. 01.1945: Dopoldne je prišel Schumacher z 31. četo, ne vem katerega bataljona. Ob 11. uri smo preko vrhov nadaljevali akcijo v smeri proti Laščam nad Dvorom. Pregnali smo nekaj partizanskih zased. Pri zadnji smo se udarili s partizanskim udarnim bataljonom. Bila je huda borba. Pričelo nam je že zmanjkovati streliva. Na srečo tudi partizanom, ki so se pričeli umikati. V zadnjih trenutkih borbe, ob 14.30 uri, sem bil ranjen v nogo, kar mi je onemogočilo, da bi hodil. Takoj za menoj pa je prejel kroglo v glavo Hauptmann Schumacher in obležal mrtev. Borba je bila z umikom partizanov končana in naš bataljon se je preko Žužemberka vrnil v Stično in Veliki Gaber. Jaz pa sem na muli težke čete na tovornem sedlu odjahal do Žužemberka, kjer sem presedel na sanitetni avto, s katerim sem prispel v noči med 22. in 23. v Stično. V ambulanti sem bil kot zadnji od pripeljanih ranjencev – na mojo prošnjo – pregledan in strokovno previt ter tam ostal vso noč. 

23. 01. 1945: Poročniku Stanetu Bitencu sem oddal zaupna pisna navodila za postopek ob koncu vojne, katera mi je svoječasno izročil polkovnik Mirko Bitenc, pomočnik poveljnika Jugoslovanske vojske v Sloveniji, generala Ivana Prezlja -Andreja. 

Tu naj omenim, da sem se v teku let 1944/45 z Bitencem trikrat tajno sestal. Prvič me je obvestil o nastanku Narodnega odbora za Slovenijo in povabil, da ga priznam; drugič sem mu dal pisno prisego vdanosti in poslušnosti imenovanemu odboru in jugoslovanskemu kralju Petru II; tretjič mi je izročil osebno legitimacijo NOS (Narodni odbor za Slovenijo) – v slovenščini in angleščini (glej faksimile), ter mi dal omenjena pisna navodila. S tem je bila praktično doba mojega poveljevanja bataljonu končana.

• Proti koncu vojne

Poveljstva bataljona nisem več prevzel. Opravljal sem razne posle po navodilih organizacijskega štaba domobranstva. Nekaj zadnjih tednov pred koncem vojne pa sem bil zvezni častnik med domobranskim štabom in nemškim poveljnikom policije za Ljubljansko pokrajino, žandarmerijskim majorjem dr. Dippelhofferjem. Z njim sem večkrat obšel razne postojanke in borbene linije, med Kostanjevico in Kočevjem. 

24. 04. 1945 ob 15.30 uri smo, na primer, doživeli pri Žužemberku napad Titovih letal. Niso napravila velike škode, razen da so z bombami zadeli pet hiš. Vendar so drobci njihovih bomb leteli preko glav tudi nam, ki smo se iz previdnosti pravočasno zatekli v obstoječe strelske jarke. V noči med 07. in 08. majem 1945 sem se med Grosupljem in Škofljico ločil od dr. Dippelhofferja, ter pričel zbirati domobranske enote in posamezne domobrance, ki so se umikali iz Dolenjske, Suhe Krajine in od Kočevja, ter jih pripeljal na Ljubljansko barje.

Tam smo se ustavili, ker zaradi umikajočih se Nemcev nismo mogli nadaljevati poti. Most preko Ljubljanice in dostop do njega sta bila popolnoma zabasana z umikajočimi se nemškimi vojaki in njihovimi vozili. Bilo je precej zmešnjave, ker so prihajali tudi mnogi civilni begunci, cele družine – večinoma svojci domobrancev – z raznimi prevoznimi sredstvi, predvsem s kmečkimi vozovi, s kolesi in tudi peš. Na posameznih cestah, ki so vodile iz barja, sem postavil močne zasede. 

• 1. Polk Slovenske vojske

08. 05. 1945: V teku dneva sem prejel od poveljstva Slovenske vojske Jugoslovanske vojske v domovini, kakor se je preimenoval štab Slovenskega domobranstva, pisno naredbo za formiranje 1. polka Slovenske vojske iz domobranskih enot, katere sem zbral na Ljubljanskem barju. Isto naredbo je prejel tudi major Vuk Rupnik za formiranje 2. polka Slovenske vojske iz enot, ki so se umikale iz Notranjske. Ni bilo dosti časa za formiranje polka. Postavil sem poveljnike bataljonov: za 1. bataljon stotnika Staneta Bitenca; za 2. bataljon stotnika Leopolda Tomica . Ne spominjam se pa koga sem postavil za poveljnika 3. bataljona. Ti so pričeli formirati bataljone in sicer: 1. bataljon na bazi 1. domobranskega udarnega bataljona (Stiškega); 2. bataljon na bazi 3. domobranskega udarnega bataljona (Šentviškega); 3. bataljon na bazi 4. domobranskega udarnega bataljona (Višnjegorskega) in iz enot iz Suhe Krajine in Kočevja. Vsi so omenjene civilne begunce vključevali kot del svoje komore. 

• Umik

09. 05. 1945: Ne spominjam se, kdaj in kako – verjetno po telefonu – sem prejel končno povelje za umik. Vsekakor smo se pričeli umikati pozno popoldne, potem ko so Nemci že odšli, kajti ti so zavzeli celo Gosposvetsko cesto, tako da se mi nismo mogli nikamor premakniti, ker je bil most preko Ljubljanice popolnoma zabasan. Podrobnosti umika, ki je trajal od 09. maja zvečer do 13. maja 1945 popoldne, se ne spominjam. Glavna smer je bila: Ljubljana, Kranj, Tržič, Ljubelj, Avstrija. Skoraj ves čas je bilo potrebno odbijati napade manjših partizanskih enot in predvsem terencev, ki so iz zased napadali in kradli predvsem civiliste, se pa takoj skrili, ko so v koloni prišli domobranci. Pred Ljubeljskim tunelom je nastal velik zastoj in še posebna zmešnjava, ker nemške straže niso pustile Slovencev skozenj. Problem je rešil poveljnik neke srbske enote, ki je ustrelil glavnega stražarja; njegovi tovariši, ki so se znašli v veliki manjšini pred odločno srbsko enoto, so se raje umaknili. Del 1. polka je ostal v zaščitnici in je kot zadnji prišel skozi tunel. Medtem je 2. polk že 11. maja razčistil situacijo mostu preko Drave pri Borovljah in dostop k njemu, kar so dotlej držali v oblasti partizani, ki so v težki borbi imeli zelo veliko izgub.

• Angleška “zaščita”

11. 05. 1945: Po odprtem mostu so pripeljali 3 majhni angleški tanki; z enim je angleški častnik nadaljeval pot do Podgore, kjer so ga predstavniki NOS in SNV (Narodnega odbora za Slovenijo in Slovenske narodne vojske) – potem ko so predstavili domobrance in civilne begunce – prosili za sprejem in zaščito. Angleški častnik jim je rekel, naj gresta zastopnika obeh organizacij na angleško poveljstvo v Celovcu. Tja sta se odpeljala general Krener in član NOS duhovnik Marko Kranjec. V Celovcu se jima je pridružil še dr. Bajlec. Govorili so z nekim angleškim majorjem, ki je znal nemško. Na njihovo prošnjo za zaščito je ta najprej govoril z angleškim poveljstvom v Caserti, potem pa jim je odgovoril, da sprejmejo v zaščito slovenske vojake in civiliste, če pridejo čez Dravo. Čez odprti most so pričeli prehajati: najprej prej omenjena srbska enota, ki je prva prišla skozi tunel, vlasovci in grupe drugih narodnosti ter tudi civilni begunci. Med tem je glavnina SNV ostala med Podgoro – kjer je ostal general Krener s štabom – in Borovljami. 

13. 05. 1945. Potem ko se je tudi zaščitnica pridružila glavnini, je prešla preko mosta tudi Slovenska narodna vojska. Na levem bregu Drave smo morali – kakor tudi ostale oborožene grupe – oddati orožje Angležem, ki so nas vse napotili na Vetrinjsko polje, kjer so na odprtem polju ločili domobrance in civilne begunce, ter postavili vsakemu delu za taboriščnega poveljnika angleškega oficirja. 

• Vetrinjska tragedija

Vojaški del taborišča smo z maloštevilnimi individualnimi šotorskimi krili in raznimi zasilnimi sredstvi (drevesno lubje, veje in drugo) uredili, tako da smo mogli vzdrževati neki red. Izročitev orožja na levem bregu Drave nas je precej demoralizirala, vendar smo se malo pomirili z neoficielnimi izjavami raznih angleških oficirjev in drugih obiskovalcev, da nas bodo v kratkem prepeljali v Italijo v Palmanovo.

General Krener je dobil povelje, da morajo biti do 31. maja vsi slovenski domobranci prepeljani na določeno mesto. Po vrnitvi v taborišče je ukazal, da 27. maja odidejo podpolkovnik Šturm z dopolnilnim bataljonom, žandarmerijski bataljon, major Škof s tehnično četo in del štaba z generalom Krenerjem, poročnikom Kovačem in podporočnikom Meršolom. Naslednje dni pa po vrsti 1., 2., 3. in 4. polk. Ta dan je k meni prišel major Mehle, poveljnik 4. polka in me prosil, da ga pustim naprej, ker ima v svojem polku zelo veliko civilnih beguncev (Gorenjcev) in se boji, da če ostane zadnji v Vetrinju, ne bo mogel držati reda. Poslal sem ga, naj gre s to prošnjo h generalu Krenerju, ki je po tem obrnil vrstni red za odhod polkov: 4., 3., 2. in 1. Zaradi tega jaz nisem bil vrnjen in sem ostal pri življenju. 

28. 05. 1945: Zaradi različnih nasprotujočih si informacij so zjutraj general Krener, polkovnik Mirko Bitenc, dr. Basaj in dr. Bajlec (predsednik in član NOS) odšli v Celovec na poveljstvo, kateremu je načeloval general major sir Murray, poveljnik 6. britanske oklepne divizije, s prošnjo za točno informacijo, kam odvažajo domobrance. Sir Murray jih ni sprejel, temveč Krenerju po svojem adjutantu poslal v slabi nemščini nepodpisan listek s sporočilom: “1. Dano mi povelje, ki pravi, da bo vaša enota po železnici odpotovala ob določenih časih na določene kraje. 2. Nisem bil poučen o cilju teh vlakov in o tem ne vem nič določenega. To se me v ostalem tudi ne tiče. 3. Po povelju je treba ta prevoz, kolikor je to človeško mogoče, opraviti brez uporabe sile. Nameravam to povelje izpolniti in bom zelo obžaloval, če bi pri tem moral uporabiti silo. 4. Kot vojak izpolnjujem povelje, katero sem prejel z višjega mesta. Vi kot vojak mi morate pri tem biti v pomoč.” Medtem je v Vetrinju – pod grožnjo sile – stopil na angleške kamione četrti polk pod poveljstvom majorja Mehleta. 

29. 05. 1945: Ker poslane izvidnice niso ugotovile nič sumljivega, je po načrtu ta dan odpotoval 3. polk pod poveljstvom majorja Maksa Kunstlja in artilerijski divizion, kateremu je poveljeval major Jelko Hočevar. 

30. 05. 1945 je odšel 2. polk, pod poveljstvom podpolkovnika Vuka Rupnika. Ta je v neki hiši v Pliberku zvedel, da z jugoslovanske strani pripelje vlak s praznimi tovornimi vagoni, v katere natrpajo vojake in jih odpeljejo v Jugoslavijo. Zato je naročil nekaterim, pri njem zbranim častnikom, naj se vojaki razbežijo, kar pa so odklonili, češ da je vojne konec in se ne more ponoviti, kar se je zgodilo leta 1943 v Kočevju. Poveljujoči angleški major Winn je Rupniku, ki mu je povedal o nevarnosti, ki čaka domobrance v Jugoslaviji, odgovoril, da mora transport odpraviti in da ga ne zanimajo cilji; Tita pa je označil za dobrega človeka in da se nimajo domobranci ničesar bati. Vendar je zadržal Rupnika od vstopa na vlak. Popoldne se je vrnil v Celovec dr. Janez Janež, ki je odpotoval s 3. polkom in ko je videl, da angleški vojaki izročajo domobrance partizanom, je pobegnil v koruzno polje. V Celovcu je obvestil polkovnika Bitenca, s katerim sta potem obvestila zbrane člane NOS – Basaja, Bajleca, Jelenca, Kranjca in Vebleta – o izročanju domobrancev, kar sta tudi potrdila podpolkovnik Drčar in major Tomič, ki sta sledila transportu drugega polka. Basaj je obvestil generala Krenerja. Vsi so sklenili, da je potrebno preostalim domobrancem zvečer sporočiti resnico in jim priporočiti, ali naj se preoblečejo v civil in skrijejo v civilnem taborišču, ali pa pobegnejo. Jaz sem okrog 17. ure dobil od Krenerja – ne spomnim se po kakšni poti, verjetno ustno po kurirju – povelje, naj zvečer sporočim podrejenim resnico in dam navodilo, naj se posamično rešijo. Ob 19. sem zbral vse poveljnike bataljonov in čet, jim objasnil položaj in ukazal, da morajo v teku noči izginiti iz taborišča vsi častniki, podčastniki in bivši vaški stražarji in vsi oni, ki mislijo, da bi jih partizani pobili. 

31. 05. 1945: Okrog 500 domobrancev 1. polka se je le odločilo za vrnitev v Slovenijo z besedami “Kamor so odšli drugi, gremo tudi mi”. 

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Vestnik, Tabor

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 8, 19. 4. 2026