Leta 2018 smo imeli priložnost slišati slovensko sopranistko Elviro Hasanagić v eni od vodilnih vlog opere Tri sestre skladatelja Petra Eötvösa.
Dve leti zatem, in v prvi produkciji sezone 2020, spet gostuje tu slovenska sopranistka, Mariborčanka Rebeka Lokar, v zahtevni vlogi Abigaille Verdijeve Nabucco.
Še pred krstno predstavo in v času, ko so še potekale vaje, nam je vljudno poklonila nekaj svojega časa, da smo se z njo pogovarjali. Sedela sva za mizo v kavarni na ulici Corrientes.
R. L.: Začela sem s petjem, ko sem bila še majhna, ne z opero, a vedno sem pela popevke, v šoli, v cerkvenem zboru, potem sem si pa želela peti v opernem zboru. Prijateljica moje mame je bila tam solistka in nekoč nas je obvestila, da imajo avdicijo za operni zbor, in jaz sem vprašala mamo, kaj naj prinesem, kaj naj pojem, saj nisem nikdar nič od opere pela. Nič, na avdicijo sem šla z eno italijansko pesmijo od Anne Oxe. Po poskusu razpona in petjem, in navkljub izbiri komada, ki sem ga zapela, so mi dali note opere Don Carlosa. Rekla sem jim, da čeprav ne znam brati not, se hitro naučim, in v treh dneh sem znala vse na pamet. Na režijski vaji na odru je pela vlogo Eboli Dragica Kovačič, jaz sem jo gledala in si mislila ‘jaz hočem tako peti’, se odločila in vpisala v glasbeno šolo v Mariboru, nato čez dve leti spoznala svojega profesorja, italijanskega baritonista Maura Augustinija, ko je pel Macbetha. Fasciniralo me je njegovo petje, brez napora, obsežno in močno in sem ga vprašala, ali bi me lahko učil petje. Ko me je slišal, me je sprejel, čez dve leti mi je povedal, da si je takrat mislil, zakaj se ne posvetim čemu drugemu, a je opazil tako voljo pri meni, da mu srce ni dalo, da bi mi odsvetoval nadaljevati. Veliko se mu imam za zahvaliti, in usodi, da me je seznanila z njim.
R. F.: Pozna se vam, da ste Štajerka!
R. L.: Ja, in lepo se mi zdi, da se ohranjajo dialekti in načini govorjenja.
R. F.: Seveda se kariera začne z manj zahtevnimi vlogami, a očitno je, da ste se posvetili potem težkim delom, kot je na primer Turandot, ki ste jo peli v Veronski areni. Katere vloge imate v glavnem v repertoarju? Tudi morda Wagnerja?
R. L.: Torej, začela sem kot mezzosoprano in pela dosti manjših vlog za mezzo, v Italiji, v Mariboru. Potem ko sem pela vlogo Amneris, je moj glas pokazal, da želi v sopranske vode. Moja prva sopranska vloga je bila Amelia v Plesu v maskah; to je bila prva glavna vloga za sopran, v Reggiu v Torinu. Takrat je tudi dirigiral Renato Palumbo, ki bo sedaj tu vodil Nabucca. Tako da se sedaj, po osmih letih, spet srečava. Dejansko se je takrat začelo, s temi Verdijanskimi vlogami, a sem 2015 debitirala s Puccinijem v La fanciulla del west, potem so sledile Vespri siciliane v francoščini, potem pa kar Turandot v Areni di Verona (https://www.youtube.com/watch?v=7QUpedr2sHg). Praktično sem kar debitirala s težkimi vlogami, več od njih najprej v Mariboru, kar je zelo dobro, saj pojem med svojimi ljudmi in v svojem okolju, tako se pripraviš na večje teatre.
R. F.: V mariborski operi ste se spoznali z odlično argentinsko polsopranistko Guadalupe Barrientos; tu boste sedaj na odru tudi z njo, saj ji je določena vloga Fenene. A ste že prej kdaj delili oder z njo?
R. L.: Z njo še nisem pela nobene opere, edino na enem koncertu v Mariboru v mestnem parku sva peli skupaj duet iz Madame Butterfly.
R. F.: Mednarodna kariera vas seveda pelje po svetu. Katere operne ali koncertne hiše so vas tudi gostile?
R. L.: Torej Arena di Verona, Teatro Reggio v Torinu, San Carlo v Neaplju, Teatro Reggio v Parmi, Puccini Festival v Torre del Lagu in drugi. Čaka me pomemben debi na poletnem festivalu v Macerati v Italiji, kjer bom pela Tosco. Želim si več nastopov v Nemčiji in drugih evropskih državah. Prej ste me vprašali po Wagnerju, zelo rada bi pela Wagnerja, v Mariboru sem z orkestrom izvajala Wessendonck lieder – to je bil moj prvi Wagner, zdaj pa si želim, da bi počasi dodala Wagnerja v repertoar.
R. F.: Greva na Abigaille, saj vas je to pripeljalo sem; kje ima ta vloga najzahtevnejše posebnosti, tako glasovno kot psihološko in dramsko?
R. L.: Glasbeno je napisana za dramsko koloraturo, izredno veliko visokih C-jev ima. In skoke, oktavni, celo dvooktavni pri recitativu. Ti skoki so hudi, koloratur niti ni toliko kot v kakšni drugi Verdijevi operi, kar se pa osebnosti tiče, je pa zelo zapleteno, ker je karakter Abigaille zelo psihološko zapleten. Ima trenutke, kjer se omehča, ko se spominja preteklosti, vendar je povsem prežeta z ljubosumjem, maščevanjem, željo po moči in oblasti.
R. F.: Ja, to ima Verdi večkrat, tako kot razmere med očetom in hčerko …
R. L.: S konceptom režiserja Stefana Pode so ti trenutki zelo dobro prikazani, vse spremembe, strahovi, misli, zelo lepo.
R. F.: Colonska dvorana je velika, med največjimi na svetu. In akustika je najboljša. A marsikoga se je polotil strah, ko je stopil na oder in opazil, kaj mora napolniti z glasom. Kakšen je bil vaš vtis, ko ste se prvič znašli na tem odru?
R. L.: Ko je bila prva vaja na odru, je pela druga zasedba, tako da sem gledala od spodaj. Oder ogromen, dvorana ogromna. Glede na to, da sem pela v Areni di Verona pred 15.000 ljudmi, moram reči, da imam raje teatre, ki so zaprti, je pa znana odlična akustika. Zadnjič, ko sem prišla pomerit lasuljo, so mi prinesli pokrivalo in ovratnik iz Turandot v Colonu iz leta 1949, ko jo je pela Callasova, to je bilo njeno, to je imela ona na glavi in okoli vratu. Bila sem v bistvu šokirana, da so mi nekaj takega pokazali, in ko se zaveš … takrat je pel Calafa Mario del Monaco. To je občutek – da greš v isto dvorano, kjer so peli taki velikani. To je nekaj posebnega, je pa tudi nekaj strahu in spoštovanja vredno, a potem, ko si enkrat na odru in se začne glasba, to mine.
R. F.: In v bližnji prihodnosti, kaj je na vidiku?
R. L.: Torej, ko se vrnem iz Buenos Airesa, imam debi Tosce v Novari v Italiji. Za Tosco imam Madame Butterfly v Mariboru, saj tam pojem vsako leto za svojo publiko in tega se zelo veselim. Potem debitiram v Simonu Boccanegri v Reggiu di Torino, takoj po Torinu sledi festival v Macerati z otvoritvijo sezone s Tosco, potem pa se začne spet Circuito Lirico Lombardo, Deklica z Zahoda, potem Aida v Koreji novembra. Veselim se vsega!
R. F.: Uspešne predstave torej vam želimo, tokrat in seveda vnaprej, ter hvala lepa za ta pogovor! Beaucoup de merde!
(Zasedba z Rebeko Lokar nastopa 17., 20., 22. in 27. marca.)
Rok Fink
.
Oglej si:
Rebeka Lokar, Turandot Arena di Verona