V nedeljo, 1. julija 1973, je bilo prvo žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj, čeprav tedaj cerkev še ni bila popolnoma izdelana.
Slovenci, ki so prišli v Argentino po 1. svetovni vojni, so imeli svoje službe božje v kapelah argentinskih samostanov na Paternalu in v Avellanedi. Begunci po 2. svetovni vojni so pa začeli l. 1948 s sv. mašami pri marianistih na Caballito, se v avgustu tega leta preselili k salezijancem na ulici Belgrano in Yapeyu. Od tam so prišli 25. nov. 1956 v novo leseno kapelo na ulici Ramon Falcon 4158, katero je z drugimi prostori vred ta dan blagoslovil rajni škof dr. Gregorij Rožman.
Cerkev Marije Pomagaj je bila zasnovana kot spominska cerkev vsem Slovencem, žrtvam 2. svetovne vojne, ki so padli v revoluciji, na frontah, kot talci, bili od komunistov pobiti po vrnitvi v Slovenijo leta 1945, in onim, kateri so pomrli na cestah in v koncentracijskih taboriščih.
Gradnja cerkve Marije Pomagaj se je začela na praznik Kristusa Kralja, 21. 11. 1971. Temeljni kamen je bil blagoslovljen za Božič leta 1971, gradnja pa je bila končana v dobrih dveh letih. Slovesna blagoslovitev je bila 26. maja 1974.
»Cerkev ima obliko pahljače, ki se zožuje proti oltarju, kateri tako res postane središče. Za njim visi križ Kristusa v naravni velikosti, ki tako predseduje vsem opravilom v cerkvi. Na desni steni, ob oltarju visi podoba Marije Pomagaj, delo rajnega slikarja Marjana Koritnika. Nekoliko dalje desno od oltarja je znižan strop in se tako izoblikuje kapela Najsvetejšega, katere središče je tabernakelj, z umetniško izdelanimi vrati, ki so pozlačena in posejana z rožami, katerih vsaka ima vložen kamen, ki je arheološka najdba iz indijanskih časov. Rože pomenijo milosti, katere prejemamo pri Evharistiji. V tej kapeli je tudi monumentalen krstni kamen. Na levi strani oltarja je 12 krat 5 m spominska stena z reliefom, ki predstavlja v svojih valovih vihar, skozi katerega so žrtve morale iti, pred njim so 4 podobe angelov iz zvitega železa, ki peljejo duše h križu — Kristusu, h kateremu je vse usmerjeno. V to spominsko steno je vdelan križev pot, kar pomeni zvezo Kristusovega križevega pota in našega, kot sad prestanega trpljenja. Ob oltarju je trden ambon za besedno bogoslužje, na drugi strani za oltarjem pa dolga klop, ki služi za sedeže mašniku in strežnikom. Strop in stene so naškropljene z močnim barvanim cementom. Tla so pokrita z žganimi malimi keramičnimi ploščicami. Osvetljena je cerkev z lučmi s stropa, posebej pa so osvetljeni križi, Marijina podoba in spominska stena. S čelne strani osvetljujejo cerkev barvna okna iz prosojnega akrilika, vdelana v železobeton. Prav taka okna so tudi v stropu nad oltarjem. Prostora je v cerkvi za 250 sedežev. Kadar je večja slovesnost, se občestvo v cerkvi zlije v eno z ljudmi, ki stojijo na dvorišču. Temu namenu služijo štiri velika steklena vrata na vsej čelni steni.
Pri oblikovanju cerkve je arhitekt hotel združiti slovensko čustvovanje in elemente dežele, v kateri cerkev stoj. Vse vzbuja vtis mirne svečanosti v vsej preprostosti elementov.
Vse načrte za cerkev je izdelal arh. Marjan Eiletz. Z njim so sodelovali umetnica Bara Remec pri zamisli tabernakeljskih vratc, angelskih podob, kropivčka; arhitekt Jure Vombergar z izdelavo oltarja, tabernaklja, krstnega kamna, spominske stene, ambona in oken; kipar Ivan Bukovec je izdelal križ nad oltarjem in križev pot. Ob cerkvi je zakristija s shrambo v 1. nadstropju. Do cerkve se pride po mogočno oblikovanem hodniku, ki je pokrit z lesenim stropom in prijetno razsvetljen.« Tako je novo cerkev opisal msgr. Anton Orehar, delegat dušnopastirjev v Argentini in vodja odbora za gradnjo cerkve.
Odbor, ki je sodeloval z msgr. Oreharjem, so sestavljali Ivan Gorišek, Ivan Lužovec, Albin Magister st., Aleksander Majhen, Valentin Markež, Jože Mavrič, Jože Mehle, inž. Albin Mozetič, prof. Ivan Prijatelj, prof. Pavle Verbic in dr. Alojzij Voršič.
Msgr. Orehar je ob priliki posvetitve cerkve Marije Pomagaj tako zaključil svojo homilijo (celoten nagovor je na razpolago na tej povezavi: http://svobodnaslovenija.com.ar/besede-ob-blagoslovitvi-cerkve-marije-pomagaj/): »Naj bo ta cerkev res naše slovensko narodno svetišče v Argentini, v katero je dostop vsakemu prost, katera je zgrajena za vse, ki imajo vero in ki imajo upanje in ljubezen do Boga, ter zaupanje do Matere božje. Večkrat poklekajmo pred tabernakelj. Prosimo Jezusa: bodi naše življenje. Poklekajmo pred podobo Marije Pomagaj, prosimo jo: bodi naša vodnica, da te bomo resnično poslušali. Poklekajmo tudi velikokrat pred spominsko steno in mislimo na tiste žrtve, katerih podobe so upodobljene s temi dušami in vse hitijo in težijo h Kristusu, in jih prosimo: da ne bomo mi pozabili na vas. Mi se vas ne sramujemo in vas priznamo. Damo vam pa besedo, da z vami ne bomo nikdar barantali sebi v korist. Vi ste naše žrtve, spoštovanje in čast vam. Mi molimo za vas, vi pa molite in prosite za nas, da ostanemo to, kar moramo biti: kristjani. Vse naše življenje naj bo živa spominska stena vsem žrtvam, ki so padale in trpele in trpijo do danes za naše dobro.
Če bomo tako naredili v zaupanje v Boga, Marijo in v spoštovanju vsem žrtvam, potem bomo z Bogom in Marijo in vsemi veseli, da to cerkev imamo.«
Pripravil: Jože Jan
Viri: Svobodna Slovenija, Zborniki Svobodne Slovenije
