Besede ob blagoslovitvi cerkve Marije Pomagaj

Pri slovesni maši ob blagoslovitvi slovenske cerkve Marije Pomagaj v Buenos Airesu je mašnik, msgr. Anton Orehar, nagovoril vernike s besedami, ki jih v nadaljevanju posredujemo.

Rojaki, Slovenci, ki ste se zbrali skupaj iz naše Argentine, iz Severne Amerike, Evrope, imamo tudi Slovenko iz Anglije, ki prihaja kot misijonarka.

Zbrali smo se k enemu izmed najlepših praznikov kar jih obhajamo v času odkar smo v Argentini. Zbrali smo se k blagoslovu naše spominske cerkve. Vsaka slovenska hiša ima in je imela tako imenovani “Bogkov kot”. V ta kot smo postavili križ, podobo Marije in svetnikov in pred tem oltarjem se je družina zbirala k molitvi. Prav tako je tudi naša slovenska hiša na slovesen način danes dobila svoj “Bogkov kot”, ko na slovesen način izročamo Bogu v čas, Materi božji v počaščenje, nam pa v blagoslov, to našo cerkev.

V tej cerkvi nimamo samo podobe Boga, ampak imamo Boga samega. Če gledate proti desni strani vidite, da je tam tabernakelj, bivališče živega Boga. Jezus živi tam zato, da nam deli milosti, kar pomenijo rože, ki so na tabernakeljskih vratcih, in nam kličejo, naj prihajamo k Njemu, da dobimo to kar nam On podeljuje. Kristus sam ima tako svoj prestol v naši cerkvi. Kot nam je pred osemnajstimi leti rekel rajni škof Rožman, ko je blagoslavljal naše začasne prostore: “Prišel bo čas, ko boste tudi Slovenci v Argentini imeli svojo dvorano in svojo cerkev, če boste držali skupaj”. To se je danes uresničilo. Kristus živi v tabernaklju in Kristus nam iz tabernakelja deli milosti.

Začetek božjega življenja se prične pri krstilniku, ki ga imamo pri malih vratih. Tam sprejemamo in bomo sprejemali naše nove člane narodne družine v Kristusovo Cerkev, med ude Kristusovega skrivnostnega telesa. Da moramo živeti Bogu prav, tako kakor on želi, imamo ob strani, že proti središču ambon, to je kraj kjer se bere božja beseda, kjer se božja beseda razlaga zato, da bi mogli tudi danes prav živeti po božji volji.

In kmalu tam zraven je središče naše cerkve, to je oltar. Na oltarju se opravlja in se bo opravljala, Bog daj še dolgo, daritev svete maše, v kateri se Jezus z nami vred daruje za naš blagoslov, za našo srečo. Uči nas žrtev. Da na te žrtve ne pozabimo nam je nad oltarjem postavljen velik križ, ki je zunanja podoba živega Kristusa, ki na tihem živi v tabernakelju. Velik križ nad oltarjem, ki gleda po cerkvi in ven na prostore naše hiše, naj nam pokaže nazorno, da je Kristus Bog, Gospodar naše hiše. Da hočemo vse življenje, ki se tukaj ureja, ki se tukaj živi, živeti po Kristusovi besedi.

In da bomo vedeli, da naše življenje tudi vnaprej ne bo brez stisk in težav, imamo ob desni strani naprej sveti križev pot. Kristus nam s svojim trpljenjem pokaže, da je trpljenje tudi delež naš v življenju. Hodite po mojih stopinjah, tako nam reče Jezus in hoče, da njemu ostanemo zvesti tudi na štirinajstih postajah križevega pota. In če se morda našim postajam še kakšna doda, bomo ostali s Kristusom.

Marija, naše pribežališče.

Glejte, to je Bog v naši cerkvi. Nad oltarjem vidite sliko naše Marije Pomagaj. Ona nas spremlja v vseh cerkvenih prostorih kar smo jih imeli v izseljenstvu v Argentini. Marija je dobila naslov Marija Pomočnica, Marija Pomagaj, v stiski in zaupanju. Ona je krepila papeža, ki je bil zaprt, ona je krepila kristjane, ki so se borili proti Turkom, ona je varovala, po delu Janeza Bosca, ogrožano mladino. Glejte, tako je Marija tudi naša pomočnica in morda nam Slovencem še na poseben način, ko nosi svoj naslov med nami Marija Pomagaj z Brezij, kjer so se zbirali zdravi, bolni, trpeči, vojaki, invalidi, ženini in neveste, grešniki, duhovniki s svojim ljudstvom, ki so prišli urejati svoje načrte za božje življenje med slovenskim božjim ljudstvom.

In prav ta Marija Pomagaj je bila, poleg Boga, naša najzvestejša spremljevalka takrat, ko smo morali pred leti prestopiti mejo domovine in nastopiti tužno pot begunstva, ki ostane kljub vsemu, za vse čase tužna in bedna, ker smo morali zapustiti to, kar je bilo naše, to, do česar imamo pravico, zapustiti smo morali domovino. Marija, ki je bila Pomagaj prej, je bila Marija Pomagaj tudi z nami.  In potem smo jo postavili na oltarje zunaj pod nebom, v barakah, po taboriščih. Spomnimo se na Vetrinje, Lienz, Spittal in druga taborišča po Avstriji. Marija je šla tudi z drugo skupino z nami v Italijo. Postavili smo jo v Monigo, Servigliano, Senigalija, Barletta, Trani, in nazadnje se je z nami poslavljala v Napoli iz Evrope, da nam je ugladila pot v izseljenstvo, preskrbela pot v svobodno življenje. In ko smo prišli sem, smo jo postavili spet na naše, sicer skromne oltarje. Dobila je lep oltar v semeniških brezjah v Adrogueju, dobila je prostor po naših slovenskih  hišah, kamor smo jo postavljali zlasti leta 1945, ko smo obnavljali posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu.

To Marijo Pomagaj prosimo, naj ostane z nami. Naj ona ostane z nami, da nas uči, da nas vodi, da nas tolaži in da nas svari, kadar bi morda mi naredili korak, ki ne bi bil Bogu v čast, nam pa v zveličanje.

Spomenik žrtvam.

Tretja posebnost naše cerkve, ki je doslej edinstvena na svetu med Slovenci, je pa tretji oddelek naše cerkve, tako imenovana spominska stena. To je spomenik žrtvam, katerega doma ne morejo postaviti. Drugod po svetu na poseben način tega niso storili, da bi imeli spominsko cerkev. Mi naj bi bili med prvimi, ki smo se na lep način spomnili vseh žrtev, katere obhajamo v teh letih, naših zadnjih tridesetih, petintridesetih letih.

Ko gledate v spominsko steno tam, vidite oblake: to so viharji skozi katere so te žrtve šle. Za tem viharjem mi gledamo dih smrti. Poslušamo krike pred smrtjo, vidimo železne okove, kri in strele. Vidimo zadnje krike pred smrtjo: “Marija Pomagaj; Bog, odpusti.” To je spominska stena, katero mi danes slovesno otvarjamo in se spominjamo žrtev, ki so za nas umrli. Za to spominsko steno pa glejmo tudi mi vse zapore. Glejmo celice zasliševanja, glejmo družine brez očeta, in glejmo vse trpljenje ljudi, ki so odtrgani od svojega rodnega doma. Glejmo tudi mi svoje begunstvo, glejmo svoje izseljenstvo, zlasti izpostavljeno vsem nevarnostim, katere v tujini imamo; za njimi gledamo v vseh tridesetih letih uklenjeno slovenstvo.

Zahvalimo se

Ko gledamo te tri dele naše cerkve naj gre naša misel k Bogu in ga prosimo, da bomo razumeli to, kar nam hočejo vsi trije deli povedati. Prvi del naj nam pove, zahvalite se. Zahvalite se Bogu, da nam je odprl oči in ušesa pred tolikimi desetletji, da nam je dal pastirje: škofa Gregorija, duhovnike, laike, ki so nas učili resnico. Zahvalimo se Bogu, da je nam dal ušesa, da smo to resnico tudi poslušali in smo jo hoteli izvesti. Zahvalimo se Bogu, da nam je ohranil življenje, da nas je v begunstvu varoval gnilobe, in da nas je preko morja pripeljal v svobodo dela in življenja. To je prvo, kar nam pove beseda zahvala.

Zahvalimo se Mariji, ki je ostala doslej z nami: za vse, kar je za nas dobrega naredila, od tistega trenutka, ko smo se odtrgali od rodnih hiš, od naših župnij in naših krajev, do trenutka, ko smo začutili zemljo svobode pod svojimi nogami. Zahvalimo se tem žrtvam, ki so za nas umrle in poslušajmo klic, katerega imate napisanega na spominski steni: “Ne bodite mrtvi za nas, mrtve.” In mislimo na njihovo žrtev, ki so jo naredili ne v svojo čast, temveč v čast Bogu in v dobro nam. Zato jim hvala tistim, ki so mrtvi, hvala pa vsem tistim, ki trpijo še danes iz tega ali onega ozira zaradi resnice, kateri so hoteli ostati zvesti.

Potreba vere

Drugo je, nam kličejo vsi trije deli, živi Bog in pa Marija, in pa naše žrtve na drugem svetu in na tem: verujte resnici. Verujte Kristusu. Če ste verovali Kristusu takrat, ko ste trpeli, ko ste bili lačni, skrbite, da ne boste vere zatajili ko ste siti, ko imate obleko, ko imate hišo, ko imate urejeno življenje. Verujte tej božji resnici, ki nas je rešila in pripeljala do sem. Poglabljajte to resnico, skrbite, da vas ne zapeljejo zmote, ki danes hodijo tudi tukaj in bodo morda še večje. V vsej odgovornosti bomo morali duhovniki učiti vas vernike. Vi, starši, skrbite da bodo vaši otroci vedeli, zakaj ste vi odšli, in da bodo vaši otroci vedeli, kaj je božja resnica. Paziti moramo v svojem življenju, zlasti tukaj v begunstvu in izseljenstvu, da ne bi delali naši izseljenski stavbi pročelja, naša notranjost pa bi gnila. Skrbimo za duhovno življenje vsega našega skupnega življenja. Naj bi bile naše družine res svetišča. Naj bi bili naši krajevni domovi in tam kjer se zbiramo Slovenci, res božji in slovenski krov, kamor naj ima dostop samo resnica in samo svoboda. Ne bo to lahko. Razmere postajajo očitno hujše, ampak mi moramo vedeti zakaj smo vse to žrtvovali, zakaj smo vse to ustvarjali. To je zvestoba veri in resnici.

Ljubezen in spoštovanje

In zadnje: ljubite se med seboj. Vsi nas učijo najprej ljubezni do Boga. Da bomo znali živeti, da bomo znali trpeti. Ljubimo Boga, da se bomo znali ljubiti med seboj. Naj ne bodo te besede o krščanski ljubezni, ki jih kličemo in potem večkrat ponavljamo, prazne besede. Od Boga se naučimo, da se bomo res ljubili med seboj kot bratje. Ljubite se med seboj; tako nam kličejo Bog, Marija in naše žrtve. Bodite res med seboj bratje. Odpustite si. Resno se trudite za ljubezen, če ne je tudi naša vera prazna. Vera brez ljubezni v krščanstvu ne pomeni veliko. Tudi tisti, ki nam iz smrti in v življenju še iz trpljenja kličejo, nam kličejo tudi to: odpustite našim morilcem, odpustite svojim preganjalcem. Molimo danes tukaj za domovino. Molimo danes tudi za tiste, če je med njimi kaj brezbožnikov. Molimo za zakrnjene, molimo za zapeljane, molimo za tiste, ki nam morda včasih niso želeli dobrega; sodili ne bomo.

Potem nam kličejo vsi trije: Bog, Marija in naše žrtve: iz ljubezni sodite pravično. Sodite tudi vse tiste, ki v domovini živijo tako kot jih mora soditi kristjan. Sodite pravilno pastirje in vernike. Za vse pastirje velja beseda: kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas spoštuje, mene spoštuje. Sodimo zlasti pametno tudi ravnanje in delo pastirjev v domovini. Kot smo spoštovali pastirja Gregorija, moramo Slovenci spoštovati pastirje, ki jih imamo danes, naj se imenuje kakor hoče. Dokler ga papež pusti, da je pastir, čezenj nobene besede. Oni odgovarjajo papežu in Bogu, nismo mi sodniki, da bi jih postavljali pred sodbo. Spomnimo se na naš slovenski pregovor ki pravi, ne samo v materialnem pomenu ampak predvsem v duhovnem: “cerkveno je ognjeno”.

Če bomo spoštovali svoje starše, če bomo spoštovali svoje pastirje, če bomo spoštovali tudi vse tiste, ki nam v civilnem življenju kaj dobrega store, vsak drug drugemu pomagamo, bodimo prepričani, da bo bo med nami božji blagoslov.

Glejte na to, dragi moji. Naj nam govori ta cerkev danes. In še večkrat prihajajmo v to cerkev. Naj bo ta cerkev res naše slovensko narodno svetišče v Argentini, v katero je dostop vsakemu prost, katera je zgrajena za vse, ki imajo vero in ki imajo upanje in ljubezen do Boga, ter zaupanje do Matere božje. Večkrat poklekajmo pred tabernakelj. Prosimo Jezusa: bodi naše življenje. Poklekajmo pred podobo Marije Pomagaj, prosimo jo: bodi naša vodnica, da te bomo resnično poslušali. Poklekajmo tudi velikokrat pred spominsko steno in mislimo na tiste žrtve, katerih podobe so upodobljene s temi dušami in vse hitijo in težijo h Kristusu, in jih prosimo: da ne bomo mi pozabili na vas. Mi se vas ne sramujemo in vas priznamo. Damo vam pa besedo, da z vami ne bomo nikdar barantali sebi v korist. Vi ste naše žrtve, spoštovanje in čast vam. Mi molimo za vas, vi pa molite in prosite za nas, da ostanemo to, kar moramo biti: kristjani. Vse naše življenje naj bo živa spominska stena vsem žrtvam, ki so padale in trpele in trpijo do danes za naše dobro.

Če bomo tako naredili v zaupanje v Boga, Marijo in v spoštovanju vsem žrtvam, potem bomo z Bogom in Marijo in vsemi veseli, da to cerkev imamo.

(Svobodna Slovenija, 30. maja 1974)

 

Please follow and like us: