Pred 100 leti, 22. junija 1926, se je v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani rodil Alojzij Kukovica, duhovnik, član slovenske province Družbe Jezusove, profesor, prefekt, urednik, predavatelj in dolgoletni dušni pastir Slovencev v Argentini.

Alojzij Kukovica se je rodil 22. junija 1926 v župniji Devica Marija v polju pri Ljubljani, bil je osmi od šestnajstih otrok očeta Franceta in mame Ane. Oče je bil delavec v tovarni papirja v Vevčah. Alojzija so poslali v Ljubljano, kjer je dokončal študije na Klasični gimnaziji. Nadaljne študije je prekinila druga svetovna vojna. Kar sedem bratov je šlo k domobrancem, med njimi tudi Alojzij. Eden je padel na Igu, trije so bili vrnjeni iz Vetrinja in ubiti, ostali trije so se pravočasno umaknili in rešili življenje.

Z mnogimi drugimi fanti je Alojzij leta 1945 vstopil v slovensko begunsko semenišče, ki je v začetku bilo pri Padovi v Italiji, naslednja leta v Briksnu na južnem Tirolskem, končno pa se je semenišče preselilo v Argentino, v mesto San Luis. Tam je bil Alojzij 19. marca 1951 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel med slovenskimi rojaki v Mendozi.

Kot duhovnik je Alojzij najprej nadaljeval teološke študije in leta 1953 v Adrogueju prejel doktorat. Pet let je bil nato prefekt v slovenskem “Škofovem” vzgojnem zavodu v Adrogueju in istočasno profesor za cerkveno pravo v semenišču, potem ko je leta 1953 umrl prelat Odar.

Leta 1957 je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat in dopolnilne študije je naredil v Evropi: v Št. Andražu, v Nemčiji in v Rimu, kjer je leta 1962 opravil licenco iz cerkvenega prava.

Isto leto se je vrnil v Argentino, kjer je začel poučevati na jezuitski teološki fakulteti v San Miguelu moralno teologijo in cerkveno pravo. Leta 1975 je prevzel narodno vodstvo Apostolstva molitve in uredništvo revije “El mensajero del Corazón de Jesús” (Glasnik Srca Jezusovega). Dolga leta je bil odvetnik na cerkvenem sodišču za zakonske zadeve v Buenos Airesu. Deloval je v jezuitski skupnosti Regina Martirum. V zadnjih letih življenja se je posvetil apostolatu češčenja Milostljivega Jezusa in deloval v bednih naseljih Buenos Airesa.

Poleg velike aktivnosti med argentinskimi jezuiti pa je pater Alojzij Kukovica veliko sodeloval tudi pri slovenski skupnosti. Bil je prefekt in profesor v slovenskem dijaškem zavodu v Adrogueju, duhovni vodja tedanjega Slovenskega katoliškega akademskega društva in član akademskega starešinstva. Bil je član Slovenske kulturne akcije, pri kateri je vodil teološki in filozofski odsek. Dolga leta je deloval kot katehet na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Z msgr. Antonom Oreharjem sta leta 1972 priredila in izdala knjižico “Temelji – Kristus” za uporabo pri verouku 1. in 2. letnika srednješolskega tečaja. V uvodu sta napisala: “Vsak človek, posebej še mlad, išče resnico. Veliko jih odkrije že s svojim razumom, po poslušanju drugih in z lastnim iskanjem. Največjo resnico nam je Bog odkril po razodetju. Če to sprejmemo zaradi njega, rečemo, da verujemo. In če po tem spoznanju tudi živimo, upamo, da bomo dosegli največjo srečo – Boga. Največ božjih resnic nam je povedal KRISTUS in nam tudi pokazal najlepši zgled življenja po božji volji. Naslednje strani govorijo najprej o temeljih naše vere, potem o Kristusu. Vzemi, beri, premišljuj, študiraj in stori!”

Leta 1994 je pater Kukovica prevzel mesto namestnika delegata za Slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Ko je v slovenski skupnosti v Argentini začelo manjkati duhovnikov, je prevzel mesto dušnega pastirja na Pristavi (1994) in San Justu (2004). Kot njihov “župnik” se je prizadeval za mlade, imel srečanja za starše, bolniki in starejši pa so bili njegova posebna skrb. V tem času je med slovenskimi verniki širil pobožnost do Usmiljenega Jezusa, kot jo je razodela poljska svetnica Avgustina Kowalska. Redno je tudi skrbel, zvest jezuitski tradiciji, za poživljanje pobožnosti do Presvetega Srca Jezusovega. Iz francoskega izvirnika je prevedel in izdal Avtobiografske spise svete Terezije Deteta Jezusa “Povest duše”.

Poleg vsega že omenjenega dela je našel čas tudi za pisanje. Pisal je knjige, članke in razprave za slovenski tisk, predvsem za revijo Duhovno Življenje. Večkrat je tudi Svobodna Slovenija objavila njegove članke in duhovne misli. Imel je predavanja pri Slovenski kulturni akciji in objavljal eseje in predavanja v reviji Meddobje. Bil je eden trdnih stebrov slovenskega zdomskega filozofskega mišljenja. Vedno se je trudil, da bi v pisani besedi dokazal, da si vera in znanost ne nasprotujeta, temveč dopolnjujeta.

Kot zvest sin svetega Ignacija je z vnemo vodil duhovne vaje in duhovne obnove za može, za žene, za mladino, za intelektualce, tako v slovenski skupnosti kot med Argentinci.

V letu 2010 je za svoje delo prejel priznanje Zedinjene Slovenije. Ta priznanja se vsako leto izročajo tistim Slovencem, ki so posebej zaslužni za gradnjo, obstoj in napredek slovenske skupnosti v Argentini. 

Pater Kukovica je umrl v Buenos Airesu 31. julija 2013, na god sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Jezusove družbe. Pogrebno mašo je v cerkvi Marije Pomagaj vodil buenosaireški pomožni škof Vinko Bokalič (danes kardinal in argentinski primas), ob somaševanju delegata slovenskih dušnih pastirjev dr. Jureta Rodeta in številnih slovenskih in argentinskih duhovnikov.

Misli patra Kukavice objavljene v Svobodni Sloveniji za Dan državnosti leta 2009:

“Današnji dan je posvečen proslavljanju naše neodvisne slovenske države. Gre brez dvoma za najvažnejši mejnik naše narodne zgodovine. Izbojevali smo si svojo narodno državo, kot vsaka velika in samobitna množica ljudi z živo zavestjo skupne usode smo tudi mi težili po svoji državi. Naravno pravo uči, da ima vsak narod pravico do svoje države. Za nas mali slovenski narod je že prišel čas, ko smo zapustili dosedanjo državno povezanost z drugimi narodi in si ustanovili svojo državo. Čim bolj se bomo časovno odmikali od tega dogodka, tem bolj bomo lahko premerili njegovo pomembnost in veličino. 

Kot narodna skupnost smo dosegli cilj, za katerim smo strmeli in se potegovali stoletja. Kaj boljšega moremo zatorej storiti ob tej novi obletnici naše mlade države, kot da se najprej zahvalimo božji Previdnosti in dobroti, po katere skrivnostnih načrtih smo mogli doseči ta cilj. To delajo tudi premnogi narodi. V zavesti, da vso človeško zgodovino, v malem in velikem, vodi končno božja Previdnost, se vedno znova zahvalijo Bogu za dar svoje neodvisnosti. V tem nam je lep zgled tudi naša nova domovina Argentina, ki s svojim vsakoletnim slovesnim tedeumom izpolni to dolžnost hvaležnosti do Boga. Kot kristjani namreč verujemo, da človeško zgodovino ne vodijo in ustvarjajo samo ljudje. Izpovedujemo, da vse dogajanje ne le v naravi, temveč tudi v življenju posameznikov in narodov, vodi očetovska božja roka. Žal tega ne verujejo več vsi naši rojaki, ki so se zadnjih 50 let učili druge, tuje učenosti, v kateri ni več prostora za božjo previdnost. 

Mi pa se Bogu znova iskreno zahvalimo, da je kljub našim pomanjkljivostim in napakam nas vendarle privedel do tako zaželenega cilja, do lastne države. Seveda pa gre zahvala tudi vsem onim, ki so od daljne preteklosti naprej do neposrednosti dogodkov oklica neodvisnosti pomagali ustvariti našo slovensko državo. Vsem tem brezštevilnim tvorcem naše države bo moral slovenski narod biti hvaležen, dokler bo obstajal in Bog daj, da bi mu nikdar ne bilo konca. 

Z uresničenjem neodvisnosti je storjen prvi, temeljni korak. A naloga s tem še davno ni končana. Je šele komaj začeta. Postavili smo si tako rekoč lastno hišo, sedaj jo moramo pa na znotraj opremiti in urediti, da se bodo vsi njeni prebivalci v njej dobro počutili, kot se človek mora počutiti v lastnem domu. Za to bo pa potrebno ogromno truda, potrpežljivosti, poguma in dobre volje. Že prvi koraki v naši novi državi nam prinašajo prenekatero neprijetno presenečenje. Nesebično delo za skupno blaginjo vseh državljanov je visok ideal, kateremu se je težko približati. Kot kristjani vemo, da je trden temelj družbi, tudi državi, možno zgraditi le na religioznih in verskih vrednotah. Le te morejo naši državi zagotoviti pravo svobodo, bratsko sožitje in vsestransko blagostanje. Kdor bi hotel postaviti kakšen drug temelj bi bil podoben človeku, iz evangelija, ki je postavil svojo hišo na pesek. Ko so prihrumeli viharji in se vlile plohe, se je hiša sesedla, ker ni imela trdnega temelja. Prežeti moramo biti od pristne domovinske ljubezni, od pravega krščanskega patriotizma, če hočemo v tej majhni, a lepi domovini, ustvariti srečen in prijeten dom za vse njene prebivalce.

Kristjanom ni treba šele dokazovati dolžnosti patriotizma. Patriotizem morajo gojiti najprej tisti, ki jih je ljudstvo izvolilo za nosilce oblasti. Vendar ne le oni. Vsi smo dolžni vsak na svojem mestu in v okviru svojih zmožnosti dati svoje najboljše za domovino, kot zemljo, na kateri so živeli, delali in umirali naši pretekli rodovi, naši predniki. Krščanstvo nas tudi uči, da moramo imeti do lastne domovine neko prednostno ljubezen, da jo moramo torej bolj ljubiti kot druge narode. Kar ni v nobenem nasprotju s spoštovanjem in ljubeznijo, ki smo jo dolžni vsem ljudem. 

Naš patriotizem ne bo samo v čustvih, temveč zlasti v delu za domovino. Delo, da se bodo v naši državi vedno bolj uresničevali pogoji za resnično občo blaginjo, ki bo vsem omogočila čim večji gospodarski, kulturni, moralni in verski razmah. Nadnaravna ljubezen do Cerkve in naravna ljubezen do domovine sta po besedah Leona XIII kot dvojčici, ki sta izšli iz istega večnega počela. 

Eden od načinov pravega patriotičnega delovanja je tudi politično udejstvovanje. Spet pravi papeževa beseda: Ne se udeleževati političnega delovanja bi bilo prav tako pregrešno, kot nič ne delati za skupno blaginjo. 

Kristus nam je kristjanom vzor tudi največjega domoljuba. Nihče ni tako ljubil svojega naroda, kot je Kristus ljubil svojega. Njega prosimo, naj nas uči resnične ljubezni do naše domovine.” 

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno življenje


Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 15, 19. 7. 2026