V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 75 LETI
Od časa do časa me pot zanese v argentinsko prestolnico. Edino, kar me tja vleče, je slovenska družba. Poklicno delo morem namreč opravljati kjerkoli, toda Slovencev, mojih rojakov, ni kjerkoli. Vesel sem se torej bližal Buenos Airesu. Veselje se mi je še zvečalo, ko sem nepričakovano srečal prijatelja iz mladih dni, ki ga že več let nisem videl. Po pozdravu mi je začel govoriti: “Srečen si, da živiš daleč od rojakov. Kaj bi dal, ko bi mogel biti na tvojem mestu. Ti ne veš, kakšni so. Najslabše pa je društvo. Čemu to zapravljanje časa! Pa še plačuj. Voditelje se gredo. Cesarji in papeži na vasi nastopajo. Vsak naj živi zase in skrbi zase, ljubi Bog pa za vse. Nič ne potrebujemo koga najmanj pa skupnosti rojakov, ki naj bi nam kaj posredovala in nas predstavljala. Si bom že vse potrebno sam oskrbel. V domovini smo se šli društva. Nehajmo že enkrat s tem. Vživimo se v tuje okolje. Prilagodimo se mu. Ne bodimo zakrknjeni hribovci v mestu. Pa z Bogom. Oditi moram.’’
Ali več naših rojakov tako misli kot tale moj prijatelj iz mladih dni? Mislim, da so v veliki manjšini. Žalostno bi bilo, če bi bilo drugače. Moj prijatelj je na napačni poti. Tujina ga je zmedla. Včasih je drugače mislil.
Kozmopolitski tip človeka je izjema. Večina ljudi je navezana na svoj narod. Z njim čuti. Ta naravna ljubezen do svojih ljudi je dana od Boga. Božja volja je hotela, da smo člani določenega naroda in da s tem narodom čutimo. V rednih razmerah tega niti ne opazimo; začutimo šele, ko se moramo od naroda odtrgati. Domovina, ti si kakor zdravje; prav te spozna le, kdor se mora od tebe ločiti.
Naravno je torej, da to ljubezen do domovine ohranjujemo tudi v tujini. Morda kdo nima te ljubezni. Mogoče, toda normalen ni tak človek. Saj tudi tisti, ki nima vida ali sluha ali rabe razuma ali vesti, ni normalen. Takega pač obžalujemo; pomagamo mu po svojih močeh, toda ravnali se po njem ne bomo.
Naravni nagon nas priganja, da se rojaki tudi v tujini združujemo. Ohraniti hočemo, kar največ domačega v svoji soseski. Čim bolj nas zaliva tuje morje, tem več svojega hočemo ohraniti.
Ne narekuje pa nam tega le hrepenenje srca, marveč tudi umski razlogi. Od tesne medsebojne skupnosti, ki naj bo tudi organizirana, kar najbolje se da, imamo korist vsi poedinci, ki to skupnost sestavljamo, da, celo tisti izmed naših rojakov, ki to skupnost klevetajo, napadajo, ali pa nočejo o njej nič vedeti. Znanca, ki danes noče nič vedeti o slovenski skupnosti in jo kleveta, kjer le more, sem spomnil kako je v Rimu moledoval prav isto skupnost, da ga je spravila čez morje. “Hudiča” mi odgovori, ”saj zato so vendar bili. Danes pa mi, hvala Bogu, dobro gre. Nič več jih ne potrebujem. Zakaj pa mi niso stanovanja preskrbeli, ko sem prišel v Buenos Aires; zakaj sem si moral službo sam poiskati. Spoznal sem, da skupnost ni piškavega oreha vredna. Sam si pomagaj”. “Toda slovenska skupnost ti je preskrbela marsikako dobro informacijo, ki si jo s pridom uporabil. Posreduje tl slovensko tiskano besedo, domačo zabavo, slovensko dušno pastirstvo in sto drugih stvari.” “Ne tajim, toda brez vsega tega se tudi da živeti.” Prijatelj na nevarni poti si. Odtrgal si se od narodne skupnosti, prav kmalu se bodo zamajali temelji tudi tvoji veri in nravnosti. Že Slomšek je spoznal, da je slovenski narodni izkoreninjenec kaj rad tudi verski odpadnik in nravna izguba. Pretehtaj, prijatelj, da ni vse le dolar in pesos. So še druge dobrine, ki so mnogo višje od teh materialnih.
Ljudje smo. Nihče ni v svojem življenju brez napak. Tudi v skupnost jih zanašamo. Toda zaradi tega vendar ne bomo skupnosti opravljali. Nevšečnosti iz preteklosti pozabimo. Vedno tesneje se povezujmo. Za vsako ceno skrbimo za to, kar nas združuje. Izrivajmo iz sebe to, kar nas ločuje. Bodimo dobri tudi v skupnosti in društvu. Funkcionarje si na demokratični način volimo, izvoljenim pa disciplinirano pokoravajmo. Pred vsem pa bodimo tudi do njih pravični. Prav je, da izražamo svojo kritiko, toda pravično in v ljubezni do stvari. Ne razbijajmo. Iz kaosa se ne naredi nič pametnega.
Kristus je ozdravil deset gobavcev, ali le eden se mu je zahvalil. “Kje pa je ostalih devet?” je tedaj vprašal Kristus. Hvaležnost je silno redka reč. Toda plemenitosti srca ni brez nje. Tudi skupnosti bodimo hvaležni za dobrote, ki jih od nje prejemamo …
Kdor moli, naj med namene svoje molitve vtakne tudi našo skupnost. Da bi se ne razbila, marveč krepila. Da bi uspešno delovala. Da bi ne bilo v njej pogubnih razporov. Da bi vladala v njej vzajemnost. Tekme naj bi bile tam, kjer so potrebne in koristne; vse pa plemenite. Osebni nagibi naj izginejo; odločajo naj le stvarni, ki jih naroča skrb za skupno blaginjo.
Dr. Alojzij Odar
Svobodna Slovenija – Leto IX, Številka 28 (12. 07. 1951)
