Pred tridesetimi leti, 1. maja 1996, je v Buenos Airesu umrl velik predstavnik slovenske besede v Argentini, pesnik, pisatelj, esejist, urednik, prevajalec in slikar France Papež. Bil je pobudnik in ustanovni član Slovenske kulturne akcije ter dolgoletni urednik revije Meddobje. 

France Papež se je rodil 20. marca 1924 v Kotu pri Semiču na robu Bele Krajine, mladost pa je preživel v Črnomlju, kjer je tudi obiskoval meščansko šolo. “Mladost mi je bila v glavnem mirna, da ne rečem lepa. Poznal sem polja in pašnike; tam sem prebiral Mohorjeve knjige, ki sem jih staknil zaprašene pri vseh Papeževih – bili so štiri bratje in ena sestra. Črnomelj je bilo moje mesto; doživel sem ga v njegovem mirnem in usodnem času”, je izjavil za tržaško revijo Mladika. Ob izbruhu druge svetovne vojne in italijanske okupacije se je najprej pridružil raznim uporniškim skupinam, septembra 1943 se je pridružil kot mobiliziranec partizanom, nato pa odšel med domobrance. “Italijani so se umaknili iz Ljubljanske pokrajine po 8. septembru 1943. Partizani so takoj zasedli izpraznjene kraje in jaz sem se po nekaj dneh znašel v množici mobilizirancev. Sprejemal sem dejstva, čeprav sem jih tudi presojal v skladu s pogledi nekake krščanske demokratičnosti, ki sem si jih osvojil že nekaj let pred vojno. Sredi septembra so se čete starih in novih partizanov Bele krajine zbrale v Poljanski dolini v vasi Predgrad. V taborišču je vse vrvelo in tja mi je oče poslal pismo, naj skušam dobiti dovoljenje za premestitev v Črmošnjice, kjer se je organizirala šola za radiotelegrafiste. To sem storil in dovoljenje dobil. V ponedeljek, 21. septembra, sem se torej napotil že zgodaj zjutraj peš iz Predgrada po cesti, ki pelje proti severu v Kočevski Rog. Korakal sem sam, s puško na rami in nahrbtnikom, v katerem sem poleg skodelice in nekaj oprave prenašal tudi par knjig, med katerimi ni manjkal Prešeren. Orientiral sem se po soncu – bil je lep jesenski dan. po nekaj urah sem prišel do Planine: vse je bilo prazno, hiše požgane že pred poldrugim letom, žive duše nikjer. Sam sem bil gospodar Planine in vseh tistih roških predelov ob cesti, ki gre iz Predgrada mimo Planine in Kleča na Vrčice. Vsi ti kraji so bili nekoč poseljeni s Kočevarji, ki so se izselili jeseni leta 1941. Že proti večeru sem prišel na Brezovico pri Črmošnjicah, kjer so bili zbrani povečini študenti iz Novega mesta. Meni pa je tisti dan ostal v spominu kot najlepši dan mojega partizovanja.”

Novembra 1943 se je Papež pridružil domobrancem. “V začetku novembra me je poveljnik radiotelegrafske šole – moj stric – poslal po neke reči v Črnomelj, in ker so prav tiste dni mesto zasedli prvi domobranci, nisem mogel več nazaj. Ko so se čez nekaj dni domobranci umaknili iz Črnomlja, sem se jim pridružil in tako sem prišel v Ljubljano, od koder se nisem več premaknil do maja 1945. Videl sem, da se je razvnela državljanska vojna in spoznal, da smo v revoluciji. Popolnoma sem se zavedal, kaj to pomeni in kaj se lahko zgodi”.

Maja 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško in dobil delo pri slovenskem kmetu na Otoku pri Vrbskem jezeru, od tam pa šel v Italijo, kjer se je pridružil skupini beguncev, ki je bila v taboriščih Monigo, nato v Serviglianu in pozneje v Senigaliji. V teh taboriščih je nadaljeval gimnazijo. 

Kot večina beguncev se je tudi Papež leta 1948 odločil za izseljenstvo v Argentino, kjer je kmalu dobil zaposlitev kot knjigovodja v veliki tekstilni tovarni. Istočasno je obiskoval filozofski študij na Katoliški univerzi v Buenos Airesu. Postavil si je dom v Carapachayu, se poročil in ustvaril družino.

France Papež je bil pobudnik in ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije. “Kulturna akcija, ki je bila ustanovljena februarja 1954 v Buenos Airesu, je meni kakor tudi drugim v tistem brezizglednem času pomenila rešilno desko slovenstva v tujem morju. Ta organizacija, ki naj spodbuja delo slovenskih kulturnikov in ustvarjalcev v svetu, se je začela, ko se je skupina kulturnih delavcev v Buenos Airesu in drugje v svetu odločila povezati se v društvo, v obsegu katerega bi mogli nadaljevati tradicijo katoliške kulturne smeri v nekem višjem, estetsko zahtevnem in modernem konceptu. V simboličnem literarnem jeziku bi dejal, da so nas na poti skozi zunanji svet obiskali angeli delivci lepote in misli, besede in podobe. In naš svet je postal smiseln in pomemben.” 

Poleg literarnega ustvarjanja je obiskoval tudi slikarsko šolo SKA, ki jo je z uspehom končal in tudi nekajkrat sodeloval na skupnih razstavah, pozneje pa je tudi sam ilustriral svoje knjige. Dolga leta je bil urednik revije Meddobje. Uredil je Balantičeva Zbrana dela in skupaj z dr. Tinetom Debeljakom Antologijo slovenskega zdomskega pesništva. Velikokrat je predaval na kulturnih večerih SKA, pisal je tudi za razne revije (Celovški Zvon, Znamenje, Rodno grudo), pogosto tudi za Svobodno Slovenijo.

Po kratki, a hudi bolezni je France Papež umrl 1. maja 1996.

Literarno delo Franceta Papeža

France papež je začel pisati in pesnikovati že v srednji šoli, v Argentini pa je nadaljeval in se izpopolnjeval. Njegove spise in pesmi so objavljale tukajšnje revije in časopisi.

Že pri prvem natečaju SKA za literaturo je dobil tretjo nagrado za svojo pesniško zbirko Osnovno govorjenje leta 1975. Leta 1977 je izdal zbirko esejev in razmišljanj Zapisi iz zdomstva (ki so izšli v ponatisu v Sloveniji leta 1992). Leta 1985 je izdal drugo pesniško zbirko Dva svetova. Napisal je pesniško dramo Gozd, kjer govori simbolično o pobitih soborcih domobrancih. Leta 1995 je objavil drami Agustina in Svetinja. Skupaj s souredniki Marijanom Eiletzom in Stankom Jerebičem je izdal Zbornik Slovenske kulturne akcije 1954-1994.

V svojih pesmih in esejih se je stalno posvečal razmišljanju življenja, o vživetju in vraščanju v novi svet, po drugi strani pa ga je mučilo domotožje in ljubezen do izgubljene domovine. Življenje v tujini je sprejel kot neizogiben izhod, njegovi verzi pa so se vračali vedno tja, kjer so naše korenine. “Zdomstvo je, o tem ni dvoma, vendar je danes težko ugotoviti in v prihodnjih letih bo še težje, če ne sploh nemogoče. kaj je zdomstvo, kam je namenjeno, kje so njegove meje. Kdo naj odgovori na to? Ali so zdomstvo organizacije, skupine, društva, domovi? Ali so zdomstvo posamezniki? Se kaže v naših zgodbah idejah, iluzijah? Ob posebnih prilikah ga začutimo kot ustvarjalno ali kot poslanstveno zdomstvo, mnogokrat kot prebijanje v čas in pozabo”, je napisal v zbirki Zapisi iz zdomstva.

Za pesniško zbirko Dva svetova je France Papež leta 1986 prejel nagrado Vstajenje. Komisija je tako utemeljila svojo odločitev: “Zbirka je nastala iz avtorjeve razpetosti med dva svetova, slovenskega domovinskega in ameriškega zdomskega. Pa tudi iz dveh momentov časa, polpreteklosti in sedanjosti. Oba svetova in obe časovni stvarnosti se prepletajo, povsod je prisoten slovenski človek, slovenska zemlja, zgodovina in revolucija ter trdo delo za vsakdanji kruh v novem svetu. Avtor, po rodu Belokranjec, živi iz dveh kultur, ki ju neprisiljeno spaja in sprejema. Domovino čuti v vsem duhovnem življenju, prav tako pa tudi nov svet, ki mu že ni tujina, ampak svet, ki ima svoje vrednote in ga je mogoče ljubiti. Pesniški izraz je nazoren in stvaren, poudarek je na refleksiji in metafizični ekspresivnosti. Jezik je sodoben in slikovit. Ta poezija je plemenito povezana s slovensko kulturo.”

Po smrti Franceta Papeža je o njem tako napisal Ivan Žnidar, dolgoletni predsednik Slovenskega doma v Carapachayu, kamor je Papež redno hodil k slovenski sveti maši in h kulturnim prireditvam: 

“Ob mesecu njegove smrti je Društvo slovenskih pisateljev v Ljubljani priredilo dne 30. maja t. i. spominski večer, v katerem so recitirali njegove pesmi in besedila. France Papež bo ostal v slovenski zgodovini kot pesnik in pisatelj, ki je ustvarjal in utrjeval v tujini slovensko besedo. V svojih pesmih in esejih je pogosto omenjal svoj dom v tujini na robu velemesta ob srebrni reki v daljavi argentinske pampe. Sedaj je našel svoj končni dom v Olivosu blizu reke, tudi tam na robu pokopališča je njegov grob tik ob zidu, čez katerega se sklanja namesto tolikokrat opevane belokranjske breze, simbolično argentinsko drevo ombú.

Pokojni France Papež je dal za svojo družino, za našo skupnost, za narod vse, kar je mogel dati, zato ga bomo ohranili v lepem spominu. Bil je človek vreden vsega spoštovanja in časti.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Mladika, Rast, Zapisi iz zdomstva