V drugi aprilski številki Svobodne Slovenije so iz Rožmanove šole poročali, da je po dolgih letih Nina Pristovnik Diaz predala vodstvo šole mlajšim močem – Juli Kastelic in Saši Podržaj.

Delovanje Nine Pristovnik Diaz v Rožmanovi šoli se je začelo leta 1968, ko je pričela poučevati najmlajše otroke ob sobotah popoldne že v prostorih Slovenskega doma v San Martinu. Pred tem je uspešno opravila tečaj za poučevanje telovadbe pod vodstvom profesorja Vivoda. Svoje delo je nadaljevala vse do rojstva svojega prvega sina. Po dveh desetletjih so jo ponovno povabili k sodelovanju, kjer je sprva prevzela oddelek ABC – po slovensko, kmalu zatem pa še poučevanje učencev srednje starosti. Leta 2001 je prevzela vodstvo šole in to odgovorno nalogo z veliko predanostjo opravljala vse do decembra 2025. 

Z Nino smo imeli ta pogovor:

→ Po več kot 40 letih poučevanja in več kot 20 letih vodenja sobotne slovenske šole – kako gledate na svojo pot in kaj vam je v teh letih pomenilo največ? 

Koliko ponosa in čustev imam, da sem bila skozi mnoga leta del slovenske šole, ki mi je 

omogočila, da sem lahko več generacijam predala čudovito dediščino: ljubezen do slovenskega jezika in kulture! Z veseljem in nekaj nostalgije se spominjam vseh preteklih let in lepih doživetij, ki jih bom hranila v svojem srcu. 

Zahvaljujem se tistim, ki so mi zaupali, posebno nekdanji voditeljici ge. Katici Kovač Dimnik, ki me je spremljala in je bila vedno pripravljena biti v pomoč. 

Ganjena sem ob spominu na svoja prva leta, ko so mi zaupali najmlajše. Z veseljem so sodelovali pri zgodbah, pesmih, igrah in pisanju. Spomnim se njihovih srečnih obrazov, ko sem jih včasih peljala na bližnje igrišče. 

Po nekaj letih odsotnosti sem se vrnila. Nekdanja voditeljica, Saša Hartman Golob, me je prosila naj prevzamem oddelek ABC. Skozi vsa ta leta sem imela možnost poučevati skoraj vse stopnje. 

Mislim, da sem tudi delo kot voditeljica dobro opravila, saj mnogo mladih nadaljuje s prejeto dediščino, in to delo opravljajo z veliko ljubeznijo in veseljem. 

Hvaležna sem Bogu, da mi je v teh letih uspelo otrokom vcepiti ljubezen do slovenskega jezika in slovenske zemlje. 

→ Kako se je po vašem mnenju skozi desetletja spreminjala slovenska skupnost v Argentini, zlasti med mladimi generacijami?              

V zadnjih desetletjih je opaziti, da poleg šol, zborov, srečanj mladih in kulturnih dejavnosti, je skupnost odprta za sprejem tistih s slovenskimi koreninami, čeprav ne govorijo slovensko.              

→ Kako danes vidite otroke in mladostnike slovenskega rodu – kakšen je njihov odnos do slovenskega jezika, kulture in identitete? 

V zadnjem času mnogi mladi iščejo vrnitev k svojim koreninam, vključujejo se v različne športne in kulturne dejavnosti.  

→ Kaj menite, da najbolj pomaga ohranjati slovenski jezik in tradicijo med mladimi, ki živijo daleč od Slovenije? 

Učenje jezika preko zabavne vsebine, iger, pesmi in kulturne vključenosti. Dajanje prednost ustnemu razumevanju in govornemu izražanju z uporabo vsakodnevnih dogodkov.  

→ S kakšnimi izzivi se danes soočajo učitelji in ravnatelji slovenskih dopolnilnih šol v Argentini? Katere so največje težave pri tem delu? 

Skozi desetletja se izzivi spreminjajo, ostaja pa živa ljubezen do slovenstva. Danes je največja težava, da večina otrok prihaja iz mešanih družin, kjer vsakodnevni jezik ni več samo slovenščina. 

→ Kako se je poučevanje spremenilo od vaših začetkov do danes – tako v metodologiji učenja kot tudi v pričakovanjih učencev in staršev?  

Na začetku, ker so otroci prihajali iz slovenskih družin in je doma bil vsakdanji jezik slovenski, je bil cilj dopolnjevanje jezika.Seveda je bilo pomembno tudi spoznavanje slovenske zgodovine in kulture. 

Uporabljali smo, poleg drugih pripomočkov, tukaj objavljene knjige: Naša beseda, Zdomski živ žav, Božje Stezice in tiskane zvezke za 1. in 2. razred. Kasneje je izšla knjiga Slovenski svet za višje razrede. 

S časom smo se morali prilagoditi novim težavam in poiskati nove motivacije ter didaktična sredstva. V nekaterih primerih se slovenski jezik poučuje kot tuji jezik. Uporabljamo Argentinski živ žav. Tudi uporabljamo učbenike in učno gradivo, ki jih prejemamo iz Slovenije, in prilagodimo našim razmeram. Pomagajo tudi izkušnje, ki jih prinesejo učiteljice, ki se udeležujejo seminarjev v Sloveniji. 

→ V zadnjih letih se število učencev slovenskih šol vedno manjša, narašča pa število tečajev ABC (za slovenščino kot drugi jezik). Kateri je po vašem mnenju razlog za to? In kaj bi morali narediti, da bi slovenske šole obiskovalo več učencev? 

Deloma menim, da družine niso več tako številčne in v mnogih primerih so sestavljene iz mešanih parov. Mislim, da je ta eden od razlogov, da naraščajo tečaji ABC. 

→ Kateri trenutki ali dosežki vaših učencev so vam najbolj ostali v spominu in zakaj? 

Z veliko ljubeznijo se spominjam svojih kolegov in posebno vseh učencev. Veliko spominov, dogodivščin in lepih trenutkov!

Kakšno zadovoljstvo je, ko te bivši učenci pozdravijo in se spomnijo trenutkov, ki smo jih doživeli v učilnici in izven nje …

→ Kakšno sporočilo ali nasvet bi želeli predati prihodnjim generacijam učiteljev, staršev in mladih, da bi slovenska skupnost v Argentini ostala živa tudi v prihodnje? 

Moja srčna želja in prošnja: VZTRAJAJTE!!

Prepričana sem, da – morda z različnimi sredstvi in načini, a z enakim idealom – bo v novih generacijah, v mladih močeh prihodnost slovenskega jezika. Slovenska pesem bo donela še mnogo let v tujini.

Hvala, Nina, za ta pogovor. Še večja zahvala pa za ves vaš trud in nesebično delo v Rožmanovi šoli. Zelo prav so imeli, ko so se v šoli od vas poslovili s temi besedami: “Vedno je bila pripravljena pomagati in z veseljem je opravljala svoje nesebično delo na tem koščku Slovenije v Argentini. Njeno požrtvovalnost, vodeno po krščanskih vrednotah, ki jih goji naša skupnost, je živo pričevanje služenja, radodarnosti in ljubezni do slovenskega jezika in kulture.” 

Pogovarjal se je Tomi Kastelic

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 9, 3. 5. 2026