VSEPOSVOJITEV.SI
Pravzaprav ne vem, kako sem do vseposvojitve prišla, spomnim se pa, da me je vsebina spletne strani takoj prevzela. Že na predstavitvi je bil zapisan -in še vedno je- namen strani: “… Tako kot se trudimo zbirati in razvrščati navadne odpadke, bi se lahko lotili tudi čiščenja duhovne atmosfere. Zbiranje bi v tem kontekstu pomenilo spraviti čim več na svetlo, tudi tisto izpod enajstih preprog, omar in zidov, kjer tiči naša nepredelana, nereciklirana zgodovina. Naša je, naj je še tako grozljiva (…)
Ko nam kdo umre, je konec njegovega zemeljskega življenja, ne pa konec stika. Kjer ni smiselnih zvez, ni kulture, kjer ni kulture, ni civilizacije. Po vsej Sloveniji skriti človeški ostanki iz druge svetovne vojne nazorno kažejo, da je v naši drži do njih nekaj skrajno narobe. Če bi se od skrivanja in zanikanja obrnili k posvečenemu spominjanju nesrečno umrlih, bi morda zadržali naraščajočo civilizacijsko erozijo na naših tleh? Kultura je kultura zato, ker se spominja in če se spominja, tudi ve.
V ta okvir lahko zdaj postavimo zamisel vseposvojitve. Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije urejajo seznam z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, v katerem je čez 99 000 imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi lahko posvojilo vse žrtve (….) Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina.”
“Kljub časovni odmaknjenosti še zdaleč nismo preboleli strahot bratomorne vojne, saj še nismo vsi skupaj obžalovali vseh krutih usod, vsega trpljenja, vseh krivic in nismo še pokopali vseh človeških ostankov (…) Eden od teh korakov na poti nazaj k človeškosti je poklon vsem smrtnim žrtvam med prebivalstvom Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej.”
Žrtev se lahko posvoji na dva načina: spletna stran po naključni izbiri izpiše ime posvojenca, lahko si ga pa vsak izbere. Sama sem si izbrala svojega posvojenca, in sicer starega očeta umorjenega med vojno, ki je dolga desetletja neznano ležal nekje v gorenjskih gozdovih in ima danes svoj nagrobnik.
Prejela sem tudi posvojitveni list:
POSVOJITVENI LIST
Osebna posvojitev žrtve zla med drugo svetovno vojno in po njej
Jaz, ………,
sprejmem v posvojitev žrtev z imenom ………….
in bom varuh blagega spomina nanj-o.
Naše žalostne dlani
kot najmehkejše trave
nežno so objele
vaše trudne glave
z zaprtimi očmi …
(Anton Vodnik)
Vsako nedeljo opoldne smo ob Angelovem češčenju povezani v skupni molitvi in usmiljenem spominjanju.
Na spletni strani je tudi mogoč obisk e-pokopališča, kjer so simbolični grobovi, virtualni nagrobniki žrtev, kjer jim lahko prižgemo svečko in zapišemo misel v spomin.
Posvojitelji in njih prijatelji se zbirajo pri svetih mašah in križevem potu, na spominskih žalnih slovesnostih, na predavanjih, koncertih in razstavah, pri branju pasijonk, na Žalah, na Teharjah, v Hudi jami, v Barbarinem rovu, v Kočevskem rogu, skupaj molijo za domovino. V načrtih imajo tudi kak film ali posnetek. Več teh prireditev je tudi dosegljivih potom radia Ognjišče in se o njih poroča v raznih medijih. Možnost je tudi, da posvojitelji napišejo svoje vtise, občutke, spomine, želje … in globoko, pesniško in ganljivo obogatijo bralce, saj besede odmevajo v notranjosti duše.
Slovenska povojna skupnost v Argentini je že od vsega začetka varuh spomina vseh svojih mrtvih in jim izkazuje priznanje, spoštovanje, čast, se jih spominja v molitvi in z dobro mislijo, še posebno v mesecu juniju, ko se v Slovenski hiši in krajevnih domovih vrstijo spominske maše in proslave. V osnovnih šolah in srednješolskem tečaju pa se mlajše seznava s slovensko zgodovino in se jih navdušuje, da bi se o vojnih in povojnih dogodkih pogovarjali s starimi starši, da ne bi žrtve ostale v pozabi, temveč bi puščale neizbrisne sledi.
Za konec pa še misel posvojitelja o razmerju s svojim posvojencem:
“ … dobro, da sva se srečala, sicer izven skupnega časa in prostora, a v nekem večnostnem brezčasju. Shranim ga in premišljujem v svojem srcu. In svoje življenje bom živel lepše kot prej.
Njemu pa Bog daj večni mir in pokoj, večna luč naj mu sveti, naj počiva v miru. Amen.”
Vnukinja
(citati © www.vseposvojitev.si)
