»In obrisal bo vse solze z njihovoh oči in smrti ne bo več« (Raz. 24,4)
»Sporočamo žalostno vest, da nas je zapustila ljubljena mati in babica Katarina Bajuk. Pogreb bo v družinskem krogu«. Tako so nam sporočili hčerke in sin iz Ljubljane. Umrla je 17. oktobra 2018.
Poznali smo in že vsi sprejeli božji načrt; njeno življenje na zemlji je bilo dopolnjeno. Kljub vsemu nam je zmanjkalo besed!
Na ljubljanskih Žalah je v soboto, 20. oktobra, č. g. Anton Štrukelj vodil pogrebno svečanost. Pokojno Kati sta pred oltarjem poslovila zeta Francisco Parodi in Igor Senčar.
Ves potek intimnih dogodkov, tišina in razmišljanje, kako je Gospod v svoji previdnosti vse čudovito izpeljal nam je vsem v tolažbo in upanje.
Kati naj s svojim Andrejem uživa večno Ljubezen!
Prisrčna zahvala vsem sorodnikom, znancem in prijateljem v Sloveniji in Argentini za molitve, sočustvovanje in iskreno podporo.
Prisluhnimo besedam Igorja Senčarja.
Božidar Bajuk
___________________
Katarina Bajuk se je rodila leta 1942 v Vrhovljah. Bila je stara tri leta, ko so se njena oče Luka Grintal in njegova žena Ana s tedaj tremi hčerkami – Cvetko, Kati in Mici – in širšo družino umaknili pred svobodo, ki jo je ponujal komunistični režim. Tako kot številne druge slovenske družine so odšli čez mejo v Avstrijo. Tam so živeli v begunskem taborišču, dokler niso s številnimi slovenskimi družinami, med katerimi je bila tudi družina Bajuk, odšli v Argentino.
Gospa Katarina je odraščala v Mendozi, v veliki družini sedmih otrok in v slovenskem domu, kjer je bila v času svoje mladosti zelo aktivna. Z Andrejem Bajukom, s katerim se je poročila in ustvarila družino, sta se spoznala že zelo zgodaj in odraščala v isti skupnosti.
V Mendozi je po študiju postala profesorica angleščine. Skupna življenjska pot je Katarino in Andreja zaradi njegovega podiplomskega študija vodila v Združene države, najprej v Kalifornijo in po tem, po krajši vrnitvi v Argentino, nazaj na vzhodno obalo ZDA – v Washington, kjer sta skupaj z otroki Tatiano, Andrejem in Natašo živela celih 20 let.
Dom in družina, ki sta ju ustvarila, je bila tesno povezana s širšo družino, ki je živela v Argentini. Otrokom sta posredovala močen občutek pripadnosti družini. Tudi v Washingtonu je bila družina povezana s slovensko skupnostjo in tako je bilo tudi drugod, kamor koli ju je že zanesla pot.
Življenje ju je počasi pripeljalo nazaj v Evropo. Najprej leta 1994 v Pariz ter tudi, v letu 2000, nazaj v Slovenijo, kamor sta se vrnila za stalno, 55 let po odhodu njunih družin.
Življenjska pot družine, v kateri je odraščala Katarina, je bila polna raznih, ne ravno lahkih izzivov. Na novem kontinentu, v neznanem okolju, v tuji kulturi je bilo potrebno začeti živeti prav od začetka, “iz nič”. Življenje ni bilo lahko, potrebna je bila marljivost, pa odrekanja in trdo delo. Sledil je študij, pa potem na neki način izguba nove domovine, ko je po vojaškem udaru za moža Andreja sledila prepoved, da bi opravljal svoj poklic profesorja ekonomije. Znova je bilo potrebno začeti od začetka, tokrat v ZDA. Ob skrbi za dom in družino je v Ameriki nadaljevala in nadgradila tudi svojo poklicno pot s podiplomskim študijem španske književnosti in postala učiteljica španščine.
Velike razdalje, ki so ločevale širšo družino in so s selitvijo v Pariz in nato v Ljubljano le še narastle, je Katarina premoščala s svojo skrbjo, predanostjo, požrtvovalnostjo.
Tista najbolj razpoznavna nit, iz katere je stkana življenjska pot gospe Katarine, je ljubezen do družine, ki je temelj za dom, kjerkoli že je bil, ob močni povezavi z družino po svetu in pripadnost širši slovenski skupnosti. Ta njen tako značilni etos pa ni zgolj stvar značaja. Na misel mi pride pričevanje Britanca Johna Corsellisa, ki je kot humanitarni delavec delal v begunskih taboriščih na Koroškem. Iz svojih neposrednih izkušenj s Slovenci je zapisal tudi tole: »Občudujemo vašo visoko kulturo, ljubezen do reda, odlično vzgojo mladine, njeno poštenost in visok nravni nivo.« To je skorajda tako, kot da bi brali misli o Slovencih, ki jih je dobrih 120 let pred tem zapisal Charles Nodier, francoski pesnik pisatelj, leksikograf, prirodopisec in urednik, velik poznavalec slovenstva v času ilirskih provinc: » … to je bilo ljudstvo brez morilcev, tatov, zlobnežev, najboljši zbor dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo: tisti, v krogu katerega bi človek rad umrl.« Ali je v teh mislih prisoten kanček idealizacije, za naše premišljevanje ta hip niti ni pomembno.
Katarina je bila v begunskem taborišču še premlada, da bi obiskovala šolo, a pripomniti velja, da so Slovenci že tedaj, v taborišču, sredi hude stiske in žalosti, organizirali svojo šolo. Organizator je bil oče njenega bodočega tasta, ravnatelj klasične gimnazije, Marko Bajuk, tam pa je poučeval tudi njen bodoči tast, Božidar Bajuk. Da so prišli do prepotrebnih šolskih knjig, pa je med drugim nekaj drznih mladeničev tvegalo gotovo smrt – ponje so skrivaj odšli nazaj, v Slovenijo, in jih srečno prinesli v taborišče. Kdor je tedaj opravil gimnazijo, je imel zaradi verodostojnosti programa, ki so ga zasnovali, in ugleda ravnatelja Marka Bajuka, s strani nadzornih oblasti nad okupacijskim območjem priznano maturo. To je širše ozadje, ta kultura, ki je prevevala svet, iz katerega izhaja gospa Katarina.
Ko premišljujemo o njeni življenjski poti, ne moremo, ne da bi se ob tem poklonili kulturi, ki jo je oblikovala, ki jo je ona vzljubila in živela ter jo predajala naprej, saj je čutila, da je polna smisla, ki daje življenje, ki ga je dajalo tudi v najtežjih okoliščinah. Tudi zato pravimo, mi, ki smo tu zbrani ob tem slovesu: naša Kati. Ne gre le za prisrčno domačnost med sorodniki in prijatelji. Ne, tokrat vemo, da gre za nekaj globljega. Pot vsakega človeka je sicer enkratna, edinstvena in neponovljiva. A kljub temu je v tistih najglobljih, najosnovnejših potezah to človeška pot. To je namreč pot, ki vodi skozi temeljna vprašanja našega bivanja, ki je izziv za naš odnos do življenja, do sveta, do bližnjih, do skupnosti, ki nas je oblikovala, v kateri živimo in kateri pripadamo in nenazadnje, ki predstavlja izziv do tistih temeljnih vprašanj, ki presegajo naše izkustvo, ki segajo onkraj zmožnosti, ki so nam dane kot končnemu bitju, a ki so najpomembnejša vprašanja našega bivanja. Način, kako nekdo prehodi svojo življenjsko pot lahko navdihuje in služi kot zgled, lahko ustvarja kulturo, ki hrani življenje in mu daje vsestransko rast. In to, kar imenujemo človekova usoda in kar odraža ne le splet okoliščin, ampak zadržanje konkretnega človeka do teh okoliščin, njegove odločitve in izbire, je lahko nekaj, kar zaradi plemenitosti občudujemo, nekaj, s čimer se morda lahko poosebimo, nemara pa v tem prepoznavamo tudi svojo usodo.
Begunska pot njene družine je tudi podoba težke usode, boleče zgodovine slovenskega naroda. In kakor lahko ob njeni vrnitvi v Slovenijo po eni strani uzremo ne le vsega spoštovanja vredno osebno odločitev, ampak – vsaj nekateri – tudi upanje, ki ga prinašajo časi, ki so sploh omogočali takšno odločitev, lahko po drugi strani ob sicer nedvomnih uspehih, a zaradi mnogih trpkostih, ki sta jih po svoji vrnitvi z možem Andrejem morala trpeti, boleče prepoznavamo krhkost tega upanja in totalitarno poškodovanost našega tu in sedaj.
Po smrti moža si je Kati prizadevala, da bi se ohranil spomin na njegov trud za naše skupno dobro. V svoji plemeniti diskretnosti je izkušala, kako silno redki so bili trenutki pietetnega, neoportunističnega, blagohotnega, pravičnega spomina. Naša Kati se je predlani, prvič po moževi smrti, vrnila v kraje, kjer je odraščala, v Argentino. Tja je tudi odšla, da je prevzela posmrtni častni doktorat za moža, ki mu ga je podelila univerza, na kateri je študiral in v kateri, po vojaškem udaru, ni smel poučevati. Bog ve, kako je to vzradostilo njeno ljubeče srce. Sedem mesecev kasneje, ravno ob prihodu na srečanje z delom družine v Washingtonu, je na pregledu izvedela za svojo hudo diagnozo. Kljub težki prognozi se je borila in ko so se terapije v ZDA zaključile in ni bilo mogoče ničesar več narediti, se je vrnila domov, kamor si je neizmerno močno želela in kjer smo jo spremljali do njenega zadnjega dne.
Naša draga Kati je dokončala pot svojega zemeljskega življenja na predvečer obletnice rojstva njenega ljubljenega moža Andreja in godu njenega očeta. V miru je končala svoj zadnji, najtežji del poti. Ko se v žalosti sprašujemo, kaj sedaj? kje si?, smo hvaležni, da nam je dano pričevanje, kako je nekdo lahko tako vprašal samega Gospodarja življenja, namreč Tomaž, ko je našega Gospoda vprašal, kam gre in se potožil, da ne more s svojimi tovariši vedeti, kam da gre in da prav tako ne more vedeti za pot, ko jim je bil rekel: “Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.” In na Tomaževo vpraševanje je Gospod odgovoril: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni.” (Jn 14, 3-6)
V življenju naše drage Kati je bilo toliko plemenitosti, dobrih del, spoštovanja vrednot in življenja iz njih, ki je dajalo življenje in življenju smisel in veselje, ljubezen, zvestobo tudi v najtežjih trenutkih in ki je omogočalo tudi oporo za izbiro težjih poti in dela ne zgolj zase in svojo družino, ampak tudi za skupno dobro, da mi, ki smo tu zbrani, čutimo, da je to tista pot, ki vodi k Očetu, k samemu viru neminljivega življenja. Hvaležni smo za zgled, ki nam ga daje njeno življenje. Naj jo Stvarnik usmiljeno in dobrotljivo sprejme. Z žalostjo v srcu, da je odšla, z veliko hvaležnostjo, da nam je bila dana in z globokim in trdnim upanjem, da vemo, kam vodi njena pot, Vam jo izročamo v Vašo molitev v trdnem upanju in veri, da že sedaj predokušamo tisto, kar nam je pripravil naš Gospod, namreč, kot nam je razodeto: In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več. (Raz 21, 4)
Igor Senčar
