Kmalu bo minilo osem desetletij našega romanja v Luján. Sem prihajamo predvsem zato, da se zahvalimo za dar vere in življenja, kar se letos ujema z 800. obletnico smrti svetega Frančiška Asiškega. Vabim vas, da se spomnimo te pomembne obletnice našega svetnika, saj nam s svojo vero in življenjem, zlasti v svojih zadnjih letih, pušča sporočilo, da bolje razumemo Božjo besedo, ki smo jo pravkar razglasili, in jo tako lahko danes izkoristimo v svojem življenju.
Spominjamo se, da je sveti Frančišek zadnje mesece svojega življenja preživel skoraj slep in zelo bolan. Prav v tem obdobju je sestavil Pesem stvarstva, eno najlepših pesmi v zgodovini: Hvaljen bodi, moj Gospod, za brata sonce, ki nam daje dan in nas razsvetljuje, itd. Prav v tem obdobju svoje telesne slepote je Frančišek imel najjasnejši in najgloblji pogled na vse stvari. Kakšno je sporočilo te slepote, ki rodi tako presenetljiv kot čudovit pogled?
Sveti Frančišek Asiški nas uči, da pravo videnje ljudi in stvari izvira iz kontemplacije Jezusa Kristusa, in to križanega. Z drugimi besedami, ljudje ne začnemo globoko gledati, ko odpremo oči, ampak ko odpremo srce. Izkušnja tega svetnika nas uči, da je za pravo videnje potrebno imeti pogum, da gremo skozi slepoto lastne volje in se odpremo Ljubezni, ki ni ljubljena, torej v Kristusa in tega križanega. V tej ljubezni odkrijemo, da je Bog Oče in da njegova usmiljena ljubezen zajema vse ljudi in vse stvarstvo.
Prvi pričevalci, ki so srečali vstalega Jezusa, ga niso takoj prepoznali. Janezov evangelij (14,1-12), ki ga danes oznanjamo, nam pripoveduje o želji dveh apostolov, Tomaža in Filipa, da bi izvedela, kdo je ta človek, ki jim govori o svojem odhodu v Očetovo hišo. Besede, ki jih Jezus namenja njim, so velika tolažba in veljajo danes za vse, ki ga iščejo: »Ne vznemirjajte se v srcu,« in nato doda: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Kako prijetno in spodbudno je za nas romarje slišati te Jezusove besede.
Danes moramo mi, slovenski romarji, ljubitelji naše Matere Device Marije, očistiti svoj pogled in svoja srca, da bi videli Jezusa. In tako, z njegovim pogledom in srcem, poglejmo na naše brate in sestre, da bi s čistimi očmi pregledali naše načrte in sanje, in z obnovljeno vero in upanjem nosili tudi naša razočaranja in naše bolečine. Tukaj smo, da se ozdravimo duhovne slepote, saj smo prepričani, da nam bo po ljubeči priprošnji naše blažene Device iz Lujána njen Sin Jezus podaril to milost.
To ozdravljenje se doseže s hojo po poti ponižnosti, z očmi uprtimi v Jezusa in z dobro voljo sprejeti usodo zrna pšenice, ki pade v zemljo in umre. Moč ponižnosti odpira srce za zaupanje in prijateljstvo. Pri takem življenju je kontemplacija sproščena drža, ki se spremeni v sočutno in solidarno bližino s sočlovekom. Za izpolnitev te naloge, ki presega naše moči, potrebujemo Jezusov pogled in njegovo srce.
Zato, draga Devica iz Lujána, ki te od otroštva poznamo z domačim imenom kot Marija Pomagaj, in danes v tvoji hiši, skupno s tolikimi romarji, v tvojem nežnem in materinskem objemu srečujemo neskončno in ljubečo Božjo usmiljenost, ki nas sprejema, očiščuje in globoko prenavlja. Zelo dobro nam naredi, da se počutimo potopljeni sredi tolikih bratov in sester, ki skupaj hodimo proti Bogu, ki nas pričakuje. Še lepše pa je vedeti, da se Kristus sam približa kot romar in hodi z nami in med nami. Vse to nas napolnjuje z veseljem in mirom, vero in upanjem, lajša našo utrujenost in nam daje nove moči za nadaljevanje naše romarske poti.
Naša ljuba Mati Božja, Marija Pomagaj, tvoji sinovi in hčere, ki romamo po tej lepi, bogati in blagoslovljeni argentinski zemlji, polagamo v tvoje srce globok klic, ki izvira iz našega srca: prosimo te, da nam pomagaš graditi mostove bratstva med vsemi. Smo kot suha zemlja zamer in predsodkov, ki kliče po blagem dežju odpuščanja, sprave, resnice in pravičnosti. Ne bo domovine za vse, dokler ne začutimo globoke želje po spravi in medsebojnem odpuščanju, bistvena pripravljenost za zavzeto delo v imenu resnice in pravičnosti.
Mi, potomci generacije, ki je izkusila nesmiselno sovraštvo med brati, smo počasi začeli razumeti, da ko hodimo po poti srečanja, se je dobro znova zaznamovati z znamenjem križa. V tem zdravilnem in odrešilnem znamenju, znamenju križane ljubezni, bomo lahko dozorevali v klic našega Stvarnika in Očeta, da gradimo sobivanje, v katerem se vsi spoštujemo, smo pripravljeni si medsebojno odpuščati in se sprijazniti, medtem ko romamo naproti Božji Ljubezni, prebivališču v nebesih, ki nam ga je zagotovil vstali Jezus Kristus. Marija, Božja Mati in naša Mati, pokaži nam Jezusa, Pot, Resnico in Življenje, On je naš mir, upanje in veselje! Amen.
