Zgodba o kruhu
Odlomki iz zapiskov Francke Mihevc Tomazin (1901-1998)
Veliko spoštovanje do kruha v našem narodu ima gotovo svoj izvor v prejšnjih časih, ko sta bila pomanjkanje in lakota pogosta obiskovalca pa tudi v globoki zavesti, da je vse, kar imamo, v resnici božji dar. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Ta narodni pregovor je pokojna Francka Tomazin rada ponavljala otrokom in vnukom. Ob prelistavanju porumenelih listov njenih zapisov iz begunskih dni maja 1945 se je izluščila zgodba o kruhu.
Leto 1945
Prvi petek, 4. maja
Z večjimi otroki sem bila pri maši v sosednji cerkvi. Po pobožnosti se približa ves razburjen gospod župnik: “Mama, v veliki nevarnosti smo! Približuje se močan val partizanov in druge vojske. Tu ob glavni cesti bo še posebej nevarno, moramo se umaknit, pa brž! Za kakšen teden ali dva se bomo umaknili v hribe proti Rovtam.” Zgrozim se, le kako naj grem, sama s šestimi otroki v starosti od leta in pol do dvanajst let. Mož je bil na domobranski postojanki. Nujno se moramo z njim posvetovati. Ko se vrnem domov, me mož že čaka z enako novico. Pripravi mi ročni voz na štiri kolesa, s katerim naj se z otroki umaknemo na Rovte, medtem se bodo domobranci borili v dolini in skušali zaustaviti silovit napad.
Ko pripravljam zajtrk, pospravimo zadnje koščke kruha. “Joj, brez kruha smo!” … Seveda, danes je petek, dan v tednu, ko sem na naši domačiji navadno pekla kruh za ves teden. Kaj narediti? Na voz naložim manjšo vrečo moke, priložim peharje in kvas ter nekaj živil, posode in obleke, prav na vrhu pa mlajše otroke, večji mi bodo pomagali porivati voz… Grede se ustavim pri mojem bratu, da se poslovimo. “Imate s seboj dovolj kruha?”, je brat skrben, ko zagleda kopico otrok. “Prav nič”, mu odgovorim. “Upam, da ga bom lahko kje spekla.” Previden kot je bil, stopi v shrambo in se vrne s hlebcem kruha. “Vzemi to malenkost in Bog z vami!” se je na hitro poslovil, nas pa je vzela cesta… Hlebec je prišel prav, kot dar z neba. Z nožem sem ga prekrižala in narezala otrokom, ta ljubi domači kruh.
Pri družini v Rovtah, kjer prenočujemo, so dobri kot kruh. Vse delijo z nami. Kako je Bog dober, da nam pošlje take ljudi…
Prva sobota, 5. maja
Vstanem zgodaj, ker sva z gospodinjo zmenjeni, da bova spekli kruh. Zamesim za večjo peko, dam vzhajati in se odpravim v cerkev k pobožnosti prvih sobot. Ko se vrnem me že čaka sel od domobranskega poveljstva. V daljavi se sliši zamolklo bobnenje topov, grozljivo kot huda ura. Nič boljše novice ne prinaša fant: “Domobranci se bodo umaknili, kdor hoče z njimi, naj se javi na posadki, čez eno uro bo odhod.” Kaj naj naredim! Posvetujem se z našimi vaščani. Oni gredo naprej. Torej še mi. Kaj pa kruh! Testo že lepo vzhaja… O verne duše v vicah, svetujte mi! Potlačim testo v peharje, vse pa zavijem v prt in naložim na voz. Zaupam, da bom nekje še danes lahko spekla. Brez kruha šest lačnih ust vendar ne more biti…
Pot nas pelje v Šent Jošt, nato zavijemo navzdol proti Gorenjski: Lučine, Poljane, Gorenja vas, meni že čisto neznani kraji. Vendar dobri ljudje se najdejo povsod. V hiši ob cesti, kjer se ustavimo, gospa sama ne ve, s čim bi nam postregla. S skrbjo ji povem svojo stisko s kruhom, pa o testu, ki čaka, da se v miru dvigne in gre v peč. Na žalost gospa nima večje peči. Vendar v majhni pečici le uspem speči nekaj štručk kruha.
Nedelja, 6. maja
Ko se ukvarjam s kruhom, vidim, da mi gre zelo počasi od rok. V tem pridejo domobranci z novico, naj se civilisti, ki mislijo iti naprej, takoj odpravijo. Tudi našo skupino je zajel val in nas odnesel naprej: Škofja Loka, Žabnice, Kranj, Tržič, Ljubelj… Dobri Bog je poskrbel, da so povsod bili tudi dobri ljudje, ki so pomagali begunski družini. Skrbi me, kaj bo s preostalim testom, ki sem ga spet povila v prt, in hajdi naprej. Kako se bo testo obnašalo, kje bom lahko v miru spekla? Kaj bo, si ne upam pomisliti.
Ponedeljek, 7. maja
Včerajšnjega dne ne bom pozabila. Po čez ljubeljske klance je bila ena sama muka, pot skozi predor pa bolj podobna poti skozi pekel. Koroška dežela se je odpirala pred nami tisto jutro in sreča, da nismo vedeli, kaj vse nas še čaka prav na Koroškem. V Podljubelju se reka ljudi in voz nenadoma ustavi in ne kaže, da bi se kmalu pomaknili naprej. Zato stopim malo stran od ceste, k neki hiši prosit vodo pa še poizvedeti, če bi se dalo kaj skuhati, morda bi poskusila speči kaj kruha… Gospodinja je prav prijazna in mi takoj pokaže še vročo peč. Začnem pripravljati testo. S strahom ga opazujem, če se bo še enkrat dvignilo. V tem pa stopijo v kuhinjo sumljivo moški, na pol civilisti, a oboroženi, na glavi pa kape z rdečo zvezdo. Groza me objame! Za božjo voljo, kam smo pa zdaj padli? Stopim ven, da se grem posvetovat k naši skupini, kjer pa najdem le preplah in nered. Eni svetujejo stranske poti in iti kamorkoli, večina se odloči za umik nazaj, da dosežemo naše vojake. Poberem spet peharje s testom v culo in že se po polževo pomikamo nazaj proti Ljubelju, dokler ne dosežemo vojake protikomuniste, četnike srbske narodnosti. Radi nas sprejmejo v svojo zaščito in z njimi pod milim nebom tudi prenočimo.
Torek, 8. maja
Zopet smo na poti, gremo naprej proti Borovljam. Ko se že v dolini zopet ustavimo zvemo, da je most čez Dravo v oblasti partizanov in da ne pustijo nikogar čez. Stojimi in opazujemo vojake. Vidno se nekaj pripravlja… V bližini je manjša gostilna, stopim pogledat, če bi se dalo kaj dobiti. Lastniki gredo še kar na roko beguncem. Ko povem gospodinji zgodbo o testu, ki čaka, da postane kruh mi obljubi, da bo v peči naredila nekaj prostora za moje hlebce. Lotim se dela. “Sveti križ božji, kar bo, pa bo!” Testo slabo kaže, vendar ga vsega pregnetem pa dodam malo več kvasa in malo mleka ter dam vzhajati. Vse skupaj izročim Božji prevodnosti, “daj nam danes naš vsakdanji kruh”, prosim zaupno. Samo na Tvoji dlani smo!… In šlo je… Testo je vzšlo, hlebci se že pečejo v krušni peči. Daj Bog, da bi naš odhod še počakal, da bodo vsi hlebci pečeni. Oddahnila sem se, ko sem vzela zadnjega iz peči in dala hladiti. Kako lepo je peka dišala, pa tudi lepo zapečeni so bili hlebci in privabili občudovalce. “Bog daj, da bi bil kruh še tako dober kakor je lep!” sem si mislila. Po človeški pameti in izkušnji testo ne more čakati tri dni in več, pa še v toplem vremenu. Vendar Tisti, ki je pomnožil hlebe v evangeljski priliki, lahko dopusti tudi, da se slabo testo speče v dober kruh. Ko sem prvi hleb pobožno vzela v roke, ga z nožem prekrižala in odrezala prve krajce, je iz njega zadišalo po dobrem… Z Gospodovo molitvijo smo ga pozdravili okoli stoječi, nato pa zaužili božji dar.
Sreda, 9. maja – petek, 11. maja
Vojaščina je izrinila civiliste v majhen gozd pod cesto, kjer naj čakamo, da se odpre pot. V noči na 11. maj se je razbesnelo peklensko streljanje. Pozneje smo izvedeli, da je bila borba za dravski most med domobranci in partizani. Domobranci so izbojevali svojo zadnjo bitko in odprli pot beguncem.
Počasi se vleče pot po neznani deželi. Govorili so, da moramo priti v Celovec, ne da bi vedeli, ali je to blizu ali daleč. Večer nas je zopet dobil na prostem, na vrtu kmečke hiše, kjer smo dobili tudi malo okrepčila.
Ob prvem svitu nas doseže novica, da moramo hiteti, da pridemo čim preje v Celovec, kjer nas čakajo angleški kamioni, da nas odpeljejo v Italijo. A kako naj hitimo, ko smo pa na smrt utrujeni! Ko dosežemo zborno mesto zvemo le, da je transport odpeljal in da je bil zadnji… Kaj pa zdaj? A tudi ta nesreča je bila pravzaprav sreča. Če bi šli naprej, bi se zgrešili z domobranci, ki so prihajali za nami.
Drugi dan greva z vaščanko v Vetrinj obiskat domobrance in poiskat naše može in brate. S seboj nesem hleb tistega blagoslovljenega kruha. Naše vojake najdeva okoli tabornega ognja, kjer si pogrevajo mesne konzerve za kosilo. Kakšno veselje, ko se zagledamo! Nismo se mogli nagledati in verjeti, da smo po vseh nevarnostih zadnjih dni sploh še živi. Ko jim izročim domač kruh, se ga razveselijo kot otroci Miklavževega darila. Že cel teden so brez kruha in vse mesne konzerve so se jim že uprle. Pripovedujem jim zgodbo o kruhu, ki se morda res sliši kot pravljica, pa ni. Je resnična zgodba o tem daru Božjem.
(Objavljeno v reviji Duhovno življenje, april 2005)
