Pred 125 leti, 13. septembra 1901, se je v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem rodil Josip Lesar, notar, politik, urednik, zgodovinar ter kulturni in socialni delavec med slovensko skupnostjo v Argentini.

Josip Lesar se je kot osmi od trinajstih otrok Antona Lesarja in Terezije, rojene Hren, rodil 13. septembra 1901 v Hrovači (domačini ji rečejo Hrvača). Bil je zelo bister fant, zato je po končani ljudski šoli v Ribnici let 1913 nadaljeval šolanje v Ljubljani na škofijski gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava. Leta 1917 mu je umrl oče, ki je med prvo svetovno vojno moral prevažati les za avstrijsko vojsko, kar je bilo silno garanje, leta 1918 pa je med epidemijo španske gripe umrla še mati.

Že v gimnaziji se je ob razpadanju Avstro-Ogrske monarhije in nastajanju Jugoslavije začelo Josipu prebujati zanimanje za politiko. Po končani maturi se je odločil za študij prava in se vključil v akademski klub Danica, kjer je v zadnjem študijskem letu prevzel mesto podpredsednika. V teh letih je skupaj z drugimi somišljeniki ustanovil Akademskega Orla in v Ribnici sodeloval s Podružnico Slovenske dijaške zveze, kateri je dve leti tudi predsedoval. Preživljal se je predvsem z inštrukcijami, med počitnicami pa je rad pomagal doma pri kmečkih opravilih.

Po uspešno zaključenem študiju je od leta 1926 do maja 1934 delal kot notarski koncipient pri ribniškem notarju dr. Grobelniku. V tem obdobju se je pogosto družil z ribniškim dekanom Antonom Skubicem, ki je bil lokalni vodja Slovenske ljudske stranke, katere nazore je tudi Josip Lesar podpiral. Leta 1930 se je poročil z Alojzijo Lunder, učiteljico ljudske šole v Ribnici. Rodili sta se jima dve hčerki: Irena (1931) in Regina (1932).

Leta 1934 se je Lesar z družino preselil v Brežice, kjer je bil imenovan za javnega notarja. Tam je Josip postal tudi vidni član SLS in politični vodja v okraju. Za tri poslovne dobe je postal banski svetnik ter zastopal svoj okraj kot znan gospodarski strokovnjak. Kmalu je bil izvoljen tudi za načelnika Okrajnega cestnega odbora. Kandidiral je tudi za župana, a pri tem ni uspel. Leta 1940 je bil imenovan za komisarja Hranilnice mestne občine.

Ko so leta 1941 Brežice zasedli Nemci, se je z družino umaknil v rojstno Ribnico, ker mu je nemška upravna oblast grozila. Tako opiše v “Pismu potomcem”: “ V petek dne 25. aprila 1941 se je nenadoma pojavil v moji notarski pisarni gestapovec in me odvedel k Bezirkahauptmannu. Ta mi je brez uvoda povedal: “Vaša služba okrajnega cestnega načelnika je končana. Ključe pisarne boste izročili osebi, ki jo bo določila Gestapo.” Na moje vprašanje, kaj bo z mojo notarsko pisarno, je naglo odgovoril: “Tudi to bo povzela Gestapo.” S tem sem vedel dovolj, zlasti še, ker se je Suete popraskal za ušesom; sklepal sem, da je povedal preveč. “Izselili nas bodo” mi je bliskoma šinilo skozi možgane. Naglo sem se zavedel. Suete-ju sem povedal, da imam ženo in dve hčerki, ki želijo priti k svoji mami oz. stari mami. Ali bi ne bil tako ljubezniv, da bi mi dal dovoljenje za potovanje v Ribnico? Nekam zamišljen se je ozrl skozi okno. Morebiti se je v njem le oglasil kak človeški čut, – sem si mislil in koval železo dalje. Da sem jurist kot on; da smo juristi zato na svetu, da delamo red in da poznam prav dobro nemški red, ki uživa vso slavo v svetu. In da se popolnoma zanašam na nemško pravičnost. Po kratkem poudarku je rekel: “Dobro, dal vam bom potno dovoljenje, oziroma Vam ga bo po mojem nalogu dala Gestapo.” Na moje vprašanje, kdaj naj odpotujem, mi je osorno povedal: “Izginite takoj!” “Še danes?” sem ga vprašal in rekel je “Še danes!” Ker se je to vršilo okrog 2. ure popoldne, je bilo na odhod tega dne nemogoče misliti. Kajti edini in zadnji vlak proti Ljubljani je odpeljal ta dan ob 5. uri popoldne. Ko sem Sueteju povedal, da je danes nemožno, je samo zmignil z rameni in me odslovil.”

Po odhodu so Lesarju Nemci zaplenili vse družinsko imetje v Brežicah. Italijanske oblasti so Josipa  poslale v internacijo v Kočevje, od koder se je bolan vrnil šele po koncu italijanske okupacije, septembra 1943. Zaradi partizanskega nasilja in nemške nevarnosti se je po navodilih SLS umaknil v Ljubljano, kjer je po prebolelem tifusu nastopil mesto tajnika Ljubljanskega podpornega gibanja, ki mu je predsedoval pisatelj Narte Velikonja.

5. maja 1945 je z družino ponovno bežal, tokrat zaradi strahu pred partizanskim nasiljem. Pot jih je vodila preko Kranja, Tržiča in Ljubelja do Celovca. Iz Celovca je že po treh dneh odšel v Videm, od tam pa v begunska taborišča po Italiji (Monigo, Servigliano in Senigallia). 5. maja 1948 se je z družino preko Nemčije vkrcal na ladjo, ki jih je 23. maja 1948 pripeljala v novo domovino, Argentino.

V Argentini notarju Lesarju ni uspelo nostrificirati svojih študijev prava pri argentinskih oblasteh. Zaposlil se je kot uradnik na državnem ministrstvu za javna dela (Ministerio de Obras Públicas de la Nación), kjer je delal do upokojitve.

Zavzeto je sodeloval pri organiziranju povojne emigranstke skupnosti v Argentini.

Uredil je tudi več zgodovinskih zapisov, nekateri so bili objavljeni, druge pa hrani Študijski center za narodno spravo (SCNR) in so dostopni v digitalni obliki.

Notar Lesar je umrl v Buenos Airesu eno leto po ženini smrti, 4. novembra 1984.

Javno delo notarja Lesarja za slovensko skupnost v Argentini:

• Josip Lesar je bil odbornik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva (SKAS).

• Notar Lesar je bil tudi odbornik Društva Slovencev (sedaj imenovanega Društva Zedinjena Slovenija) med leti 1949 in 1952. Leta 1952 je bil imenovan član Nadzornega odbora. 

• V Društvu Slovencev je notar Lesar bil ustanovni in dolgoletni član Gospodarskega sveta – posvetovalnega organa Društva Slovencev.

• Gospodarski svet je predlagal na seji Društva Slovencev dne  28. oktobra 1950 (navzoči: Stare, Osojnik, Smersu, Albreht, Ivan Kralj, Lesar, Herman Kralj, Markež, Pernišek), da društvo dobi svoje lastne prostore. Odbor je sklenili, da bodo dali na prihodnjem OZ predlog, katerega bodo utemeljili z dejstvom, da so prostori na Victor Martinez-u 50 začasni. “Zato je potrebno, da se odbor Društva Slovencev takoj začne baviti z vprašanjem lastnih društvenih prostorov. Novemu odboru se nalaga dolžnost, da posveti temu vso pozornost in stori vse potrebno, da Društvo Slovencev čim prej pride do lastnega doma ali pa do lastnih prostorov.” Seveda so najprej mislili na hišo na ulici Ramon L. Falcon 4158, ki jo je Društvo imelo v najemu od 10. aprila 1948. Ker pa je bilo jasno, da leta 1950 DS samo ne bo moglo kupiti kake večje stavbe s kolikor toliko ugodno lego, so se nekateri odborniki začeli zanimati za nakup večjega zemljišča, kjer bi sčasoma postavili društvene prostore in uredili ostali prostor za vrt, igrišča itd. Tako je med drugimi notar Lesar predlagal nakup zemljišča v Moronu, kjer se je zgradila Slovenska Pristava. Društvu Slovencev pa je notar Lesar pojasnil, da jih to ne sme zadrževati, da ne bi iskali kake večje stvari v (glavnem) mestu (hiša na ulici Ramon L. Falcon je bila končno kupljena 18. aprila 1954).

• Notar Lesar je imel bistveno zaslugo pri nakupu in ureditvi Slovenske Pristave. najprej je bil naprošen, naj prevzame predsedstvo pripravljalnega odbora za nakup zemljišč Slovenske Pristave. Notar Lesar je na sejah Društva Slovencev poročal o Pristavi in njenem nakupu ter je prosil zastopnike organizacij, naj bi med članstvom priporočali nakup delnic po 200 pesov. Zastopniki navedenih društev in ustanov so Lesarjevo poročilo o Pristavi in nakupu tega lepega in prostranega sveta “z zadovoljstvom in odobravanjem vzeli na znanje in obljubili, da bodo njihove organizacije in društva sodelovale pri nakupovanju delnic in med člani vodile propagando za njihov nakup”, kakor je zapisano v sejnem zapisniku. Podpis dokončne kupoprodajne pogodbe za Pristavo je bil 16. junija 1951. Do leta 1959 je notar Lesar vodil urejanje in zgradbo Slovenske Pristave.

• Notar Lesar je imel tudi pomembno vlogo pri nakupu zemljišč, kjer je potem nastala Slovenska vas. Bil je glavni sodelavec msgr. Janeza Hladnika. O nastanku Slovenske vasi je tako poročal za Zbornik Svobodne Slovenije: “V začetku leta 1949 je bila razpisana dražba za veliko zemljišče, na katerem bi moglo zrasti sčasoma 130 primernih stavbišč. Msgr. Hladnik je sporočil to interesentom, ki so poslali oglednike. Po poročilu teh oglednikov so interesenti — okrog 70 jih je bilo tedaj — na svoji skupščini 27. marca 1949 sklenili, da se zemljišče kupi, obenem pa izvolili svojo upravo.” Prvi odbor za Lanus je bil sestavljen takole: Janez Hladnik, ki naj bi zastopal družbo 70 interesentov pri oblasteh, notar Jože Lesar, ki naj bi vodil vso administracijo, ing. Šalehar Rajko naj bi bil tehnični izvedenec, Albin Magister in Franc Jager pa naj bi poslovala kot pomožna blagajnika.”

V istemu poročilu je napisano:  “Notar Lesar je povzel, da “so hiše pričele rasti. Tedaj sva se obrnila na nekatere naše ljudi, zlasti gradbenike, da bi ustvarili nekaj načrtov za tipične slovenske hiše. Tako naj bi zraslo slovensko naselje v Argentini po načinu, kakor so ustvarili svojstvena naselja n. pr. Nemci ali Angleži. Pa žal tudi ta misel ni našla ugodne rešitve, kajti kupci niso mogli predolgo čakati na skupen začetek zidanja zaradi pomanjkanja denarja in stanovanjske nuje. Ta ko je vsakdo gradil s sredstvi, ki so mu bila na razpolago, in večinoma se poslužujoč medsebojne pomoči, ki je pomenila najcenejši način delovne sile. Ako bi tedaj imeli Slovenci na razpolago potrebni kapital za dajanje gradbenih posojil, bi bil morebiti nastal s slovensko naselbino v Lanusu svojstven slovenski spomenik v Argentini. Naša revščina pa nam je to preprečila.” 

• Od vsega začetka je Društvo Slovencev imelo namen ustanoviti tudi Denarni zavod ali Slovensko hranilnico in posojilnico, ki bi prispevala v socialne namene društva in pomagala s posojili z nizkimi obrestmi novonaseljencem priti do zemljišča in stanovanja.  Notarja Lesarja je Društvo Slovencev zaprosilo, naj organizira pripravljalni odbor, ki naj bi zadrugo ustanovil. Lesar je preveril razne možnosti v skladu z obstoječimi zakoni. Poročal je, da zakon dopušča hranilnico in posojilnico. Sklenili so, da se ustanovi Slovenska zadružna banka – Banco Cooperativo Esloveno. Lesar je pripravil celo pravila zadruge, a se je potem vsa akcija za ustanovitev slovenske hranilnice ustavila, ker med rojaki ni bilo resnega zanimanja. Je pa zamisel o slovenski hranilnici ostala in, ko je čas dozorel, je bila ustanovljena hranilnica “Sloga”.

• Notar Lesar je Društvu Slovencev predlagal ustanovitev “Posmrtninskega sklada”, ki bi svojcem pokojnega nudil denarno pomoč. Odbor DS 18. novembra 1949 sprejel sklep o ustanovitvi posmrtninskega sklada (PS): “Vsi člani D. S. se zavežejo plačati ob smrti člana D. S. ki ima urejeno članarino, po en peso. Tako nabrana vsota se izroči rodbini (mož, žena, oče, mati, otroci, bratje in sestre) umrlega člana. Ako pa teh nima, se iz te vsote prispeva h kritju pogrebnih stroškov. Zaradi lažjega poslovanja bo s 1. januarjem 1950 D. S. pobralo pri članih še prispevek za tri primere naprej.” Izdelan je bil “Pravilnik o posmrtninskem skladu”, ki ga je naslednji občni zbor potrdil in sprejel. 

• Društvo Slovencev je tudi od vsega začetka organiziralo nadaljevanje pouka v slovenskem jeziku za otroke in mladino. Že na seji 2. februarja 1949 je bil razgovor o potrebi ustanovitve lastne slovenske šole. Na seji 25.3.1949 so spet razpravljali o šolskem vprašanju. Notar Lesar je omenil, da so o tem govorili tudi na seji SKAD-a, in je predlagal, naj bi DS sklicalo sestanek, na katerega bi povabili šolske nadzornike in učitelje, ki so med nami; v imenu SKAD-a je utemeljil zadevo Lesar z besedami: “ker je to splošno narodno vprašanje, naj ga reši Društvo Slovencev”. Tako je Društvo Slovencev vzelo pod svoje okrilje organizacijo sobotnih slovenskih šol za otroke, delo ki opravlja še danes.

• Leta 1952 se je na “Slovenskem katoliškem shodu v izseljenstvu” ustanovil “Slovenski katoliški kulturni svet”, katerega član je bil tudi notar Lesar. Slovenski katoliški kulturni svet je bil na nek način predhodnik Slovenske kulturne akcije.

Zgodovinski zapisi notarja Lesarja:

• Notar Lesar je vedel, da je ribniški dekan Anton Skubic imel zapisano “Zgodovino Ribnice in ribniške pokrajine”. Lesarju je uspelo besedilo dobiti v Argentino, kar v času komunističnega režima v 50. letih nikakor ni bilo enostavno. Znanca duhovnika Franca Frica je leta 1958 prosil, da je ta organiziral, da se je besedilo pretipkalo in v več delih poslalo Lesarju v Argentino. Lesar je obširno besedilo korigiral, ga dopolnil z novejšimi podatki, napisal uvod in leta 1975 v samozaložbi izdal 786 strani debelo knjigo, ki še danes velja za enega od  temeljev poznavanja ribniške zgodovine.

• Med drugo svetovno vojno je spisal “Seznam požganih vasi med drugo svetovno vojno na območju Dolenjske, Bele krajine, Ljubljane in okolice”. Ta je edinstven dokument iz katerega je razvidna razsežnost okupatorjevega in revolucionarnega nasilja po različnih občinah. Iz njega izvemo, da so med drugo svetovno vojno na območju občine Ribnica požgali in porušili 229 hiš, 306 gospodarskih poslopij, sedem šolskih stavb, štiri žage, dva mlina, en grad, en prosvetni dom in en gasilski dom. V občini Grosuplje so popolnoma požgali 14 naselij in delno požgali 35 naselij. Na območju Litije so uničili 414 domačij. Nemci so izselili prebivalce iz 34 naselij. Iz seznama je razvidno tudi, kdo je požig stavb oziroma vasi povzročil. Lesarjeve originalne zapiske kot tudi  zvezek, ki je sedaj dostopen v digitalni obliki, hrani Študijski center za narodno spravo, kot tudi

• Pismo potomcem: Zapis življenjske kronike, zanimivih spominov in pogledov na svet. V uvodu je notar Lesar zapisal: “Odkar sem po sili razmer moral zapustiti rodno zemljo, še v povečani meri pogrešam opisovanja preteklosti svojih najbližjih, domačih razmer, itd. Zato se mi je porodila misel, da bi zapustil potomcem nekaj, kar bi jih spominjalo na prednike, na njih življenje in na njih delo. Vse to pisanje je podobno nekakemu pismu, pisanemu pozneje živečemu. Naj bi on spet po svoje napisal pismo svojemu potomcu! Mislim, da bi to utegnilo povezati rodove med seboj v ožjo rodbinsko zvezo. Zdi se mi, da Slovenci, kot mlad in neznaten narodič pogrešamo tega načina spoznavanja svoje zgodovine”.

• “Nekaj pogledov na 50 let slovenske preteklosti (1900–1950)” je Lesar v letih 1951–1952 zapisal v času emigracije v Buenos Airesu. Obsega 123 strani, original tudi hrani SCNR. Besedilo predstavlja osebno, analitično in iskreno razmišljanje o burni slovenski zgodovini prve polovice 20. stoletja. Lesar kot emigrant in očividec usodnih prelomov ponuja kritičen, a berljiv in napet pregled političnih, narodnih, verskih in moralnih vprašanj, ki so po njegovem mnenju oblikovala usodo slovenskega naroda. V zapisku ostro obsoja komunistično nasilje med in po drugi svetovni vojni: “Glavna sila komunistične propagande je bila njena tajinstvenost, konspirativnost, hlimba resničnosti in pravičnosti. Borba za osvoboditev naroda izpod okupatorja je bila bolj krinka za borbo za izključno oblast nad slovenskim narodom. Kdor je takrat samo skušal to krinko odkriti, je bil brezpogojno odstranjen. Komunistična partija Slovenije (KPS) pa je nasprotno pri svojih političnih nasprotnikih neusmiljeno trgala take krinke, za katere bi se bili oni sami utegnili skrivati, in je nasprotnike javno razgaljala, dasiravno razgalitve ni bilo niti treba. Ker je KPS to dosledno izvajala, je žela uspehe. Vsak ji je moral verjeti: kdor ji ni verjel, je bil zapisan likvidaciji. Torej: načrtna, preračunana, vztrajna, nepopustljiva, konspirativna borba za dosego končnega cilja: Popolna oblast stranke KPS!”

• “Hrvača, opis gospodarske strukture kmečke vasi” je izredno bogata in zanimiva knjiga, ki obravnava gospodarsko strukturo, običaje in življenje na rojstni vasi notarja Lesarja. Napisal jo je v prvih dveh letih begunstva v Argentini. Knjigo je leta 2023 izdalo Vaško etnološko turistično društvo Hrovača.

Ob izidu te knjige je v našem glasilu Svobodna Slovenija v “Odtisih” GB lepo napisal: “Danes bi notarju Lesarju verjetno – in z vso pravico – poklonili kako priznanje za opravljeno delo.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zborniki Svobodne Slovenije, Obrazi slovenskih pokrajin, Zakladnica spominov SCNR, Muzejsko društvo Ribnica, Družina, Glas s Pristave, Zbornik dela v zvestobi in ljubezni – dr. Jože Rant

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 18, 6. 9. 2026