O slovenskem protikomunističnem emigrantskem tisku smo že ponovno poročali. Poudarjali smo njegov pomen in njegovo važnost. Naglašali zlasti, da je treba storiti vse, da bo ta tisk v svetu lahko nemoteno izhajal in nadaljeval tradicijo slovenskega predvojnega demokratičnega tiska doma.
Več razlogov je, da danes znova govorimo o tem vprašanju.
Glavni je gotovo ta: Tisk je za slovensko protikomunistično emigracijo v svetu tako velika narodna, kulturna in politična potreba, da nikdar ni odveč naglašati njene važnosti. Vsi bi se morali v mnogo večji meri zavedati, da je to edini svobodni slovenski tisk, ki brani demokratske principe in težnje slovenskega naroda, ki v svobodnem svetu opozarja javnost na komunistično nasilje in krivice doma in se po svojih močeh bori za resnično osvoboditev domovine. Slovenski protikomunistični tisk v svetu je komunističnemu režimu doma silno neljub. Vse stori, da bi ga zatrl. Zaveda se, da je sleherna številka slovenskega emigrantskega lista v velikem svetu nov dokaz sile in odpornosti slovenske protikomunistične emigracije, katere komunistična lažniva propaganda ne more omajati v njenem stališču, da raje živi v svobodi v tujini, kakor pa v sužnosti v lastni domovini.
Je ponovIjena obtožba neurejenih razmer doma in nov dokaz, da v domovini narod še vnaprej ječi pod komunističnim nasiljem in diktaturo. Zaradi tega komunistični režim doma ne bi bil ničesar bolj vesel kakor tega, če bi dosegel, da bi moral prenehati izhajati slovenski protikomunistični list v emigraciji.
Da se te želje komunistov doma ne bi izpolnile, je pa v resnici treba storiti vse in list zlasti gmotno podpreti. V tem pogledu bi rojaki lahko storili mnogo več, kot pa so doslej. Koliko je še dobro situiranih slovenskih ljudi, ki bi se na list lahko naročili, pa jih doslej še nimamo med naročniki. Vsak posameznik lahko tu pomaga in začne kar pri svojem prijatelju in znancu. Načelo bi moralo biti: Slovenski list mora imeti naročen vsak zaveden Slovenec. Naj bi ne bilo slovenske družine, v katero ne bi zahajal slovenski časopis!
Saj je slovenski list najboljši prijatelj slovenske emigracije. Je živa vez, ki veže in druži slovenski živelj ne samo v Argentini, ampak po vseh delih sveta. Ganljiva so pisma, ki jih dobiva uredništvo Svobodne Slovenije od rojakov, ki so čisto sami v kakem zapuščenem kraju, n. pr. v Braziliji, Venezueli, Boliviji, Peruju, ali pa celo v Indiji in v daljni Novi Zelandiji. Kako so veseli, kadar jim pride slovenski list v roke! Nekateri veliko žrtvujejo, samo, da list čimprej dobe. Zato ga naročajo z letalsko pošto in celo priporočeno! Nekateri od teh rojakov niso prišli več v slovensko družbo, odkar so leta 1948 in 1949 zapustili Evropo. Edino slovensko branje jim je slovenski list, ki jim ga pošiljamo od tukaj. Kako hvaležni so ti ljudje za brezmejni idealizem tistih, ki doprinašajo toliko osebnih in materialnih žrtev, da slovenski list redno vsak teden lahko izide. Ti rojaki znajo ceniti slovenski list in vedo, kaj je zapuščenemu človeku v velikem tujem svetu časopis v materni besedi.
Z obžalovanjem moramo priznati, da nekateri Slovenci v Argentini vsega tega, kar imajo tu, ne znajo dovolj ceniti. Ne zavedajo se v zadostni meri, kaj pomenijo za ohranitev slovenskega življa v tujini v materni besedi pisani listi, revije, razni kulturni in verski sestanki, slovenske maše, gledališke predstave, lastne organizacije, športne in družabne prireditve. Predaleč bi nas odvedlo, ako bi se podrobneje pomudili pri vseh teh vprašanjih. Naš namen je danes govoriti znova samo o potrebi in važnosti slovenskega lista in tiska sploh.
Pri težavah, ki jih imamo z izdajanjem lista smo veseli vsakega novega naročnika. Veseli smo, ker vidimo, da zanimanje za list raste in z njim zavest v izpolnjevanju dolžnosti slovenskega izseljenca. Veseli smo posebno tistih, ki ob naročilu lista sporočajo, da so z veseljem dočakali trenutek, ko jim gospodarske razmere dopuščajo, da se Svobodna Slovenija, ki jo tako radi berejo, pojavi v njihovi hiši. Nič pa nismo veseli sporočila, da kdo odpoveduje list, češ, da ga bo v bodoče bral pri sosedu ali sorodniku. Res se s tem število bralcev ni znižalo. Res je tudi, da je pri tem prizadeta blagajna lista. Res pa je zlasti, da je tak korak pogosto prvi korak na poti odtujitve od slovenske skupnosti. Posebno žalostno pa je sporočilo, ki smo ga dobili, češ, da lista ni treba pošiljati, ker “ga tako nimajo časa brati”. Za materino besedo nimajo časa! Ko smo se zanimali za ozadje, smo ugotovili, da se je gospodarsko stanje naročniku vidno izboljšalo in mu je postal slovenski časopis premalenkosten.
Kartoteka naročnikov izseljenskega lista je zanimiva stvar. Je verna slika zavednosti izseljencev. Mnogo jih je v kartoteki naročnikov, ki s težavo izpolnjujejo obveznosti, pa jih le izpolnjujejo. Marsikoga pa bi oblila rdečica sramu, če bi pregledoval kartotečni seznam in bi videl notri svoje znance in prijatelje, za sebe pa ne bi našel opravičila, da ga ni med njimi.
Svobodna Slovenija, Leto XV – Številka 35 (30. 08. 1956)
