Svete Višarje so res svete. Že dolga leta prihajajo ljudje v cerkev, posvečeni Materi Božji v romarskem, spokornem duhu. Najprej peš, nekateri noseč polena za ogrevanje cerkvenih prostorov, vsi pa svoje skesane duše in potrebe po novih milosti, ki bi jim olajšale težo življenja in poti proti večnosti. Danes je sicer še možen peš dostop do Marijine cerkvice, vendar nam mehanika in elektrika ponujajo lažji dostop z malimi gondolami, ki v nekaj minutah premostijo višinsko razliko med Žabnicami in Sv. Višarjami (1 000 m).
A so svete Višarje tudi lepe. Z njih je krasen razgled po okoliških gorah, ki zavzemajo poglede na tromeji Slovenije, Avstrije in Italije.
Pa so tudi prijetne, še posebej, če se na njih zberejo romarji in pohodniki iz vsepovsod. Da ne govorimo še o sončnem vremenu, ki vso okolico še olepša, obarva.
2. avgusta je bilo sveto, krasno, prijetno, ko se je zbralo veliko število Slovencev na 38. romanju treh Slovenij, matične, zamejske in v svetu. Tudi to pot sta Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi pripravili tako romarsko mašo kot spremljajoči kulturni program.
Mašo je daroval nadškof dr. Ivan Jurkovič, sedanji papežev nuncij v Kanadi, z njim pa več izseljenskih duhovnikov, ki skrbijo za naše rojake po raznih evropskih državah. Da je cerkev bila čisto polna vernikov, ki so zbrano sodelovali pri sveti daritvi, je samoumevno.
Sicer pa je dan pričel že pred mašo, ko sta prisotne pozdravila Izidor-Dori Pečovnik, predsednik Zveze in dr. Helena Jaklitsch, državna sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Helena je še posebej spomnila na besede dr. Lamberta Ehrlicha (rojenega v
Žabnicah, ob vznožju Sv. Višarij), ki je razvijal svojo misel o svobodnem in samostojnem slovenstvu.
Glavno besedo pa je imel dr. Zvone Štrubelj, ki je povezal Primoža Trubarja in Srečka Kosovela z naslovom Pot od Trubarja do Kosovela. Oba imata vidno mesto v zgodovini slovenske besede. Dr. Štrubelj dobro pozna Trubarjevo delo za slovenski narod, pa je oba povezal s Kosovelovimi besedami »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno«. Prijetno podajanje je še popestrilo recitiranje Kosovelovih pesmi msgr. Janka Krištofa, dekana v Bilčovsu na Koroškem.
Po maši smo se spet zbrali za cerkvijo. Janko Krištof je dodal še nekaj Kosovelovih (vsako leto izbere pesnika in naštudira na pamet izbrane poezije), s pesmijo nas je obogatil kvartet Sanje s Koroške (ki je tudi pel med mašo). Posebno noto pa že vrsto let predstavlja kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.
Predavatelj je govor začinil z nekaterimi svojimi življenjskimi ocvirki. Na koncu pa je, v potrditev višarske domačnosti, vsem udeležencem postregel s pokušino ajdovih žgancev!
Romanje-srečanje bi kljub bogatemu verskemu in kulturnemu programu ne predstavljalo polnosti, ki človeka prevzame, če mu ne bi prišteli še družabnega dela. Veselega pozdravljanja ni ne konca ne kraja, od spodnje postaje žičnice pa do ploščadi za cerkvijo. In vsak si želi: da bi tudi naslednje leto sijalo sonce, pa da bi spet srečal ljube mu znance in prijatelje.
GB
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 18, 6. 9. 2026
