Goriški večeri so pogovorni in kulturni večeri, ki jih že vrsto let organizira Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) skupaj z goriškimi kulturnimi društvi. Letos so na dveh goriških večerih bili gostje rojaki slovenske skupnosti v Argentini.

Mariana Poznič na Goriškem večeru ob Dnevu državnosti

V torek, 30. junija, je ob Dnevu državnosti v Podgori potekal pogovorni večer, na katerem so govorili dr. Helena Jaklitsch, državna sekretarka na Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, duhovnik Marijan Markežič in “naša” Mariana Poznič. Pogovor je vodila novinarka Erika Jazbar.

Tako je o dogodku poročal Primorski dnevnik:

»Samostojna Slovenija je bila uresničitev sna številnih generacij naših prednikov. Boli me, ko slišim sogovornike, ki negativno govorijo o naši državi, češ da je skorumpirana in slaba. Država smo namreč mi vsi. Politika in posamezniki so lahko slabi, državo kot tako pa moramo ceniti in biti nanjo ponosni,« meni Helena Jaklitsch, državna sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in posvetu ter ena od torkovih gostov potujočega niza Goriški večeri.

Dogodek ob dnevu državnosti, ki je potekal na trati za župniščem v Podgori, sta ob nekdanji ministrici sooblikovala še duhovnik Marijan Markežič in odvetnica Mariana Poznič, Slovenka iz Argentine.

Večer sta priredila Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in Prosvetno društvo Podgora, pogovor je vodila novinarka Erika Jazbar. Po uvodnem spominu na Lojzeta Bratuža, za katerega je poskrbel predsednik PD Podgora Daniel Peteani, se je pogovor osredotočil na dogajanje pred 35 leti, ko je Slovenija postala samostojna. Moderatorko je najprej zanimalo, kje so gostje bili in kako so doživljali osamosvojitev leta 1991.

Praznovali in zahtevali mir

Mariana Poznič je bila takrat stara 25 let. »Iz Argentine smo z veliko pozornostjo spremljali proces osamosvajanja. Starejši med nami, ki so iz političnih razlogov zapustili Jugoslavijo in so si v diaspori prizadevali, da bi se med Slovenci ohranil demokratični duh, so o osamosvojitvi dolgo sanjali. Ko je naposled do tega prišlo, smo imeli sredi Buenos Airesa veliko manifestacijo. Praznovali smo, hkrati pa zahtevali mir. Nato smo trkali na vsa mogoča vrata, da bi Argentina čim prej priznala samostojno Slovenijo,« je povedala Poznič in dodala, da je danes za potomce izseljencev Slovenija konkretna domovina, ki jim omogoča, da se z njo identificirajo. »Če je ne bi bilo, bi tudi naše skupnosti ne bilo več,« je povedala.

Drugačni so spomini Helene Jaklitsch, ki je bila takrat še zelo mlada. »Iz tistega časa mi ostajajo posamezni utrinki: tanki, zaskrbljenost staršev, eksplozije ob meji in učiteljičine besede o tem, kaj je treba narediti v primeru alarma za bombni napad,« je povedala dr. Jaklitsch, medtem ko so spomini Marjana Markežiča »iz prve linije«. »Junij 1991 sem jaz začel živeti leta 1965, ko smo v Kopru natisnili prvo številko Ognjišča,« je začel Markežič in se spomnil, kako je spoznal Stanislava Požara, prvo civilno žrtev samostojnosti na Primorskem, s katerim je izpraznil skladišče orožja, ki je bilo odvzeto teritorialni obrambi. Markežič je sodeloval tudi pri postavitvi barikade nad Črnim Kalom in pomagal snemalcu, ki je za BBC snemal dogajanje med desetdnevno vojno. »Za slovensko samostojnost sem dal dvanajst žuljev in en noht,« je šaljivo povzel duhovnik.

Dalje je bilo na večeru govor o tranziciji iz totalitarne v demokratično državo, ki se po besedah govornikov na podgorskem večeru uresničuje šele danes. Sogovorniki so izrazili več kritik na račun prejšnje vlade in javnih medijev v Sloveniji – Jaklitsch je ocenila, da gre za »monoliten in ideološko zaprt medijski prostor« -, govor pa je bil tudi o predsodkih do političnih emigrantov, o spravi, vernosti, pomanjkanju duhovnih poklicev in želji, da bi se matica še bolj povezala z zamejstvom in zdomstvom.”

Rast LV

V soboto, 18 julija. pa je RAST 55 doživela “En dan v zamejstvu”. Štirinajst maturantov Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka in tri spremljevalce je ves dan spremljal novinar, urednik revije Mladika in predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar. Najprej so na Sabotinu ogledali ostanke iz prve svetovne vojne, nato so se malo osvežili v Soči pri Solkanu, zvečer pa so se predstavili na srečanju v Podgori.  

Tudi o tem večeru je poročal Primorski dnevnik: Slovenski maturanti iz Buenos Airesa na »zamejskem dnevu« , V pesmi združili slovensko in argentinsko domovino 

“Srečanja, ki je potekalo pred podgorsko cerkvijo, se je udeležilo veliko ljudi, saj je šlo za dogodek, ki je presegel okvire običajnih kulturnih prireditev. Uvodoma je občinstvo in nastopajoče v imenu PD Podgora pozdravil David Grinovero. Povedal je, da je večer vključen v niz Goriških večerov ter da ga poleg domačega društva in Knjižnice Dušana Černeta prireja tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Mladi maturanti iz dežele pamp so se pozornemu občinstvu predstavili s pesmijo, recitalom in plesom ter presenetili z lepo slovenščino, ki so jo uporabljali v pesmih in pripovedih. Nekaj pesmi so v živahnem ritmu zapeli tudi v španščini. Izkazali so se z ubranim petjem ter dovršenim izvajanjem slovenskih in argentinskih plesov. Skratka, predstavili so bogato dediščino dveh kultur. Pri nastopu sta jih spremljala kitarista. Med drugim so izrekli naslednji misli: »In peli bomo, dokler bomo govorili; slovensko govorili in zato dvakratno peli.« Pa še: »Jezik je pesem, pesem je domovina; pojoč pošiljamo pozdrav tej domovini.«

Plesno-pevskemu nastopu je sledil pogovor, ki ga je vodil novinar Ivo Jevnikar. Dotaknili so se različnih vidikov odnosa mladih do slovenščine in matične domovine, življenja v Južni Ameriki ter seveda vtisov, ki so jih zbrali med obiskom domovine svojih prednikov. Povedali so, da večinoma izhajajo iz mešanih zakonov, a so jih starši kljub temu spodbudili k obiskovanju pouka slovenščine in kulturnih prireditev. Njihovo prostovoljno delo in trud je kronal obisk domovine staršev. Obiskali so različne kraje v Sloveniji, nekateri med njimi pa tudi sorodnike. Odpravili so se tudi na Koroško, v soboto pa še v zamejstvo, tako da so videli in spoznali marsikaj, o čemer so doma le poslušali. V Ljubljani obiskujejo tudi tečaj slovenščine, na katerem bodo utrdili svoje dosedanje znanje.

Jevnikar jim je povedal tudi, da so gostje vasi Podgora, kjer so fašisti leta 1936 zastrupili Lojzeta Bratuža. Nazadnje je mlade pozdravil predsednik SSO Walter Bandelj, ki jim je čestital za ves trud, ki ga vlagajo v ohranjanje jezika in kulturne dediščine, ter jim zaželel, da bi pridobljeno znanje prenesli tudi na mlajše rodove.

Vreme je viselo na nitki in prav med zaključnimi mislimi je srečanje prekinil rahel dež, zato se je nadaljevalo v pokritih prostorih podgorskega župnijskega doma. Tam smo izvedeli tudi, da je eden izmed maturantov bratranec nogometaša argentinske prve lige Andrésa Vombergarja, ki je pred leti igral tudi za ljubljansko Olimpijo, zdaj pa nastopa za moštvo San Lorenzo iz Buenos Airesa. Za ta klub je vneto navijal tudi pokojni papež Jorge Bergoglio.

Na voljo je bila tudi zgibanka, v kateri so predstavili delo in prizadevanja mladih maturantov. V njej smo prebrali misel, ki je nekakšno geslo teh mladih: »Ko grem v Slovenijo, sem Argentinec – ko sem v Argentini, sem Slovenec. Toda v pesmi sem eno.«

O obeh dogodkih je poročala tudi italijanska televizija RAI.

Osamosvojitev Slovenije skozi oči Mariane Poznič, Helene Jaklitsch in Marijana Markežiča 

Zamejski dan skupine slovenskih maturantov iz Argentine