»Glasno izpričajmo svojo zgodovino«

Tudi letos smo se v duhu spoštovanja, hvaležnosti in zvestobe zbrali, da počastimo vse žrtve komunističnega nasilja na Slovenskem. S skupno molitvijo in spominsko slovesnostjo smo se poklonili našim prednikom ter se spomnili njihovega trpljenja, poguma in zvestobe vrednotam, ki so jih ohranjali tudi v najtežjih preizkušnjah.

Spominski dan smo začeli v nedeljo, 28. junija, s sveto mašo za vse žrtve komunističnega nasilja. Sveto mašo je daroval g. Robert Brest, bogoslužje pa je z ubranim petjem obogatil Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Diega Péreza. Molitev, Božja beseda in pesem so ustvarili mirno in spoštljivo vzdušje.

Po sveti maši smo se zbrali v Našemu domu, kjer se je slovesnost nadaljevala pred spomenikom, posvečenim domobrancu, mučencu, pesniku in vzorniku Francetu Balantiču. Naš dušni pastir, g. Robert Brest, je vodil skupno molitev, v kateri smo duše vseh umrlih priporočili usmiljenemu in pravičnemu Bogu ter prosili za njihov večni pokoj. Pred Balantičevim kipom smo položili venec ter se v spoštljivo poklonili vsem, ki so izgubili življenje. S tem dejanjem smo izrazili hvaležnost njihovemu pogumu in žrtvi ter ponovno potrdili svojo zavezanost ohranjanju njihovega spomina. 

Osrednji del slovesnosti je bil slavnostni govor gospe Mirjam Oblak, ki je predstavila življenjsko pot svojega očeta ter njegove izkušnje iz obdobja druge svetovne vojne, zlasti dogodke, ki so se na slovenskih tleh odvijali pod komunističnim režimom. Njene besede so občinstvo nagovorile z iskrenostjo in globino ter v dvorani ustvarile spoštljivo tišino v poklon vsem padlim v vojni, preganjanim pod komunističnim režimom in tistim, ki so morali zapustiti domovino ter še danes nosijo boleče spomine na izgnanstvo.

Ob začetku kulturnega programa je Mešani pevski zbor pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar s slovesnim petjem ustvaril prijetno in spoštljivo vzdušje. Sledili so nastopi mladih recitatorjev, ki so z izbranimi pesmimi obudili spomin na prisilno slovo od domače zemlje, ločitev družin, življenje v begunstvu ter bolečino izgube doma. Njihove interpretacije so občinstvu približale izkušnje naših prednikov in poudarile, kako pomembno je ohranjati njihov spomin. Ob koncu spominske slovesnosti smo vsi navzoči s ponosom zapeli pesem Moja domovina. 

V veri in upanju ostajamo povezani z njimi. Njihov zgled nas spodbuja, da tudi v prihodnje ohranjamo živ spomin na vse, ki so za svojo domovino, vero in svobodo plačali najvišjo ceno.

Pri spominski slovesnosti so sodelovali recitatorji: Andrej Šuc, Kamila Taboada Grilj, Luka Trpin, Marko Štrubelj, Marta Petelin in Matjaž Groznik. S petjem je slovesnost obogatil Mešani pevski zbor San Justo, glasbeni program pa je dopolnila skupina Luč in Zvok. Video dogodka je posnela Tatjana Malovrh, fotografije pa Leila Erjavec. Za režijo prireditve je poskrbel Vanči Štrubelj. Odbor Našega doma se vam posebno zahvaljuje!

NDSJ

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 14, 5. 7. 2026

GOVOR | Miriam Oblak

Spoštovani zbrani, dragi prijatelji in rojaki.

Danes smo se zbrali, da bi se s spoštovanjem in hvaležnostjo poklonili spominu naših mučencev, domobrancev, beguncev in vseh žrtev revolucionarnega in komunističnega nasilja, ki je v času vojne in po njej tako globoko zaznamovalo slovenski narod.

Ob tej spominski slovesnosti me je Odbor Našega doma zaprosil, da svoj nagovor povežem z življenjsko potjo svojega očeta, Toneta Oblaka. To nalogo sprejemam z velikim spoštovanjem, saj njegova zgodba ni le zgodba ene družine, ampak zgodba številnih Slovencev, ki so zaradi svoje vere, narodnega prepričanja in zvestobe vesti doživeli vojno, izgubo najbližjih, begunstvo in življenje v izgnanstvu.

Moj oče Tone Oblak se je rodil leta 1933 v Vrbljenju pri Ljubljani kot sedmi od osmih otrok v kmečki družini. Njegovo otroštvo je bilo podobno otroštvu mnogih slovenskih otrok tistega časa – preprosto, delavno in srečno. Doma so živeli od zemlje, gozdov in lastnega dela. Življenje na slovenski vasi je bilo tesno povezano z družino, sosedi in krščansko vero.

Toda ta mirni svet je leta 1941 prekinila druga svetovna vojna. Italijanska okupacija je prinesla strah, negotovost in nasilje. Očeta Martina so odpeljali v koncentracijsko taborišče na Rabu, brata Martina pa v Gonars. Družina je živela v času, ko nihče ni vedel, kaj bo prinesel naslednji dan.

Vojna je v otroške oči mojega očeta prinesla tudi prizore, ki jih ni nikoli pozabil. Kot deček je bil priča tragični usodi Romov iz domačega okolja. Njihov nasilni konec ga je globoko pretresel. Ta spomin ga je spremljal vse življenje in ga učil, da si vsak človek, ne glede na narodnost, poreklo ali prepričanje, zasluži dostojanstvo in spoštovanje.

Še hujše posledice pa je pustilo revolucionarno nasilje, ki je med vojno in po njej prizadelo številne slovenske družine. Oblakovi so bili zaradi svoje narodne in verske zavesti večkrat tarča groženj, ropanja in napadov. Zaradi vse večje nevarnosti so se morali preseliti v Črno vas, v bližino domobranske postojanke pri Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela. Doma v Vrbljenju ni bilo več varno. Pogosto so prihajali oboroženi možje, iskali posamezne člane družine in grozili z maščevanjem.

Posebej globoko se je mojemu očetu v spomin vtisnila zadnja noč pred odhodom iz domače vasi. Sredi noči so napadalci ropali hiše, pobijali živino in pustošili za seboj. Prišli so tudi po njegovo mater. Kot deček se je skupaj s sestro Zalko oklenil mame in v solzah prosil, naj je ne odpeljejo. Po dolgih grožnjah so jo nazadnje pustili doma. Oče je vse življenje nosil spomin na tisto noč strahu, pa tudi na moč družinske povezanosti in otroške ljubezni.

Največja bolečina družine je bila izguba dveh bratov. Ivan je bil leta 1943 kot sedemnajstletni fant zajet, odpeljan na Dolenjsko, mučen in nato umorjen. Njegovo mlado življenje se je končalo v času, ko bi moral šele stopati v odraslost.

Po koncu vojne je podobna usoda doletela še brata Martina. Kot številni drugi slovenski domobranci je bil vrnjen, zaprt na Teharjah, po neuspelem poskusu pobega mučen in nato umorjen. Njegova življenjska pot se je končala brez sodbe, brez pravičnega postopka in brez možnosti obrambe.

Takšne usode niso bile osamljene. Tisoči slovenskih domobrancev, civilistov, duhovnikov, intelektualcev in drugih nasprotnikov revolucije so po vojni izgubili življenje v množičnih pobojih. Mnogi še danes nimajo groba, njihove družine pa desetletja niso smele javno govoriti o njihovi usodi.

Prav zato ima današnja slovesnost poseben pomen. Zbrali smo se pod geslom »Glasno izpričajmo svojo zgodovino«, saj vemo, da zgodovina ni le zapis dogodkov, ampak tudi spomin na ljudi, njihove preizkušnje, trpljenje in upanje. Danes z odgovornostjo do resnice in spoštovanjem do žrtev izpričujemo to zgodovino – da bi ohranili spomin na vse, ki jim je bilo odvzeto življenje, ime ali grob.

Ko danes govorimo o domobrancih in žrtvah komunističnega nasilja, govorimo o ljudeh – o sinovih, bratih, očetih in materah. Ne glede na zapletenost zgodovinskih okoliščin ostaja nesporno dejstvo, da ima vsak človek pravico do dostojanstva, do resnice o svoji usodi in do spoštljivega spomina.

Ob koncu vojne je bil moj oče kot deček nastanjen v ljubljanskem Marijanišču. Zaradi skrbi za domače je težko prenašal ločenost od družine.

V tistih negotovih dneh maja 1945 je brat Martin očetu Martinu svetoval, naj malega Toneta pusti v Marijanišču, saj so mnogi verjeli, da bodo odšli le za kratek čas in se kmalu vrnili domov. Toda oče se s tem ni mogel sprijazniti. Preden se je družina podala na begunsko pot proti Koroški, je sam odšel v Ljubljano po svojega sina.

Pred odhodom mu je redovnica podarila svetinjico Brezmadežne Device Marije, ga pokrižala in rekla: »Naj te Ona varuje v tvojem življenju.« Teh besed moj oče ni nikoli pozabil.

Šele pozneje se je pokazalo, kako usodna in modra je bila očetova odločitev. Če bi Tone ostal v Marijanišču, bi ostal v Sloveniji ločen od svoje družine, medtem ko bi njegovi najbližji odšli v izgnanstvo. Očetova vztrajnost je družino ohranila skupaj in mojemu očetu omogočila, da je skupaj z njimi prehodil begunsko pot, ki ga je pozneje vodila v Argentino.

Njihov odhod ni bil iskanje boljšega življenja, temveč beg pred preganjanjem in strahom za lastno prihodnost. Na tej poti so se pridružili tisočem Slovencev, ki so zapuščali svoje domove z bolečim zavedanjem, da jih morda nikoli več ne bodo videli.

Na Vetrinjskem polju so doživeli prve dni begunstva. To so bili dnevi zmede, strahu, negotovosti in žalosti. Vendar se je prav v teh težkih okoliščinah pokazala izjemna moč slovenske skupnosti.

Za mojega očeta je bilo posebej pomembno srečanje s salezijancem dr. Francetom Ciganom, ki je že prve dni v taborišču začel zbirati mlade in jim vračati upanje. Salezijanci in drugi duhovniki so med begunci opravljali neprecenljivo poslanstvo. Ob njih so številni učitelji, profesorji in drugi slovenski izobraženci z izjemno požrtvovalnostjo gradili šole, kulturno življenje in narodno skupnost. V času, ko so mnogi izgubili domovino, niso dovolili, da bi izgubili tudi svojo vero, jezik in narodno identiteto. Tako so begunska taborišča v Vetrinju, Lienzu in Špitalu ob Dravi poleg krajev trpljenja in negotovosti postala tudi kraji duhovne, kulturne in narodne rasti, prava šola vztrajnosti, medsebojne pomoči in narodne zavesti. Moj oče je večkrat poudarjal, da tako imenovani »argentinski čudež« ni nastal po naključju. Rodil se je iz skupnega trpljenja, molitve, dela in povezanosti ljudi, ki so v najtežjih trenutkih ostali skupaj ter v sebi ohranili vero, upanje in zvestobo svojim koreninam.

Ko so slovenski begunci prišli v Argentino, niso prišli kot ljudje brez korenin. S seboj so prinesli vero, slovenski jezik, ljubezen do družine in spoštovanje do dela.

Tudi moj oče je v Argentini našel novo življenjsko pot. Šolal se je v salezijanskem zavodu v San Isidru, kjer se je izučil za profesorja umetnosti in obrti. Kasneje je ustvarjal kot umetnik in pedagog ter ostal dejaven član slovenske skupnosti. Njegovo življenje je bilo dokaz, da človeku lahko vzamejo dom, ne morejo pa mu vzeti vere, dostojanstva in vrednot, če jih nosi v srcu.

Prav iz te zgodbe izhaja tudi pomembno sporočilo za mlade.

Mladi, vi ste dediči te velike zgodbe. Morda ne poznate vojne, revolucije in begunstva iz lastne izkušnje, vendar nosite odgovornost, da ta spomin ostane živ. Ne zato, da bi živeli v zameri ali sovraštvu, ampak zato, da bi razumeli, koliko trpljenja, poguma, bolečine in odrekanja je bilo potrebnega, da danes živijo naše skupnosti, naš jezik in naša kultura.

Spomin na naše mučence, domobrance in vse žrtve komunističnega nasilja ni klic k maščevanju. Je klic k resnici in spoštovanju. Njihovo trpljenje ni bilo zaman, če znamo iz njega črpati modrost za prihodnost, ceniti mir, ohranjati skupnost in ne pozabiti svojih korenin.

Naj bo življenje Toneta Oblaka in njegove generacije za vse nas navdih. Naj nas spominja, da je mogoče tudi v najtežjih časih ostati zvest Bogu, svoji vesti in svojemu narodu. Naj nas spominja, da resnica ne umre, čeprav je lahko dolgo zamolčana.

Danes zato s posebnim spoštovanjem ohranjamo spomin na Martina in Ivana Oblaka ter na vse nedolžne žrtve revolucionarnega nasilja. V mislih smo z domobranci, ki so po vojni izgubili življenje, z begunci in pregnanci, ki so morali zapustiti domovino, da bi ohranili življenje, vero in svobodo, ter z vsemi drugimi nedolžnimi žrtvami vojne.

Ob tem ne smemo pozabiti, kam so se v najtežjih trenutkih zatekali: k Bogu in k Mariji Pomagaj. V veri so našli moč, v molitvi tolažbo in upanje, ki jih je vodilo skozi preizkušnje ter jim dajalo pogum za nov začetek.

Poseben pomen ima tudi dejstvo, da je Državni zbor Republike Slovenije 17. maj določil za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. S tem je bilo izraženo pomembno priznanje trpljenju tisočev ljudi in njihovih družin, ki so desetletja nosili breme zamolčane zgodovine.

Zakon hkrati nalaga, da se posmrtni ostanki žrtev iz prikritih grobišč pietetno in trajno pokopljejo na pokopališču Žale v Ljubljani. To ni zgolj pravna obveznost države, temveč moralna dolžnost celotnega naroda. Vsak človek ima pravico do imena, do groba in do spomina.

Zato se tudi v Našem domu in v vsej naši slovenski skupnosti leto za letom zbiramo pri sveti maši in spominski akademiji v spomin na žrtve komunističnega nasilja. S tem izpolnjujemo dolžnost hvaležnega spomina in pričujemo, da njihovega trpljenja ne bomo prepustili pozabi. Naša naloga je, da v tem vztrajamo, da tega spomina ne zapustimo in da mu ostanemo zvesti. To dolgujemo žrtvam, njihovim družinam in prihodnjim rodovom.

Ko se danes klanjamo njihovemu spominu, prosimo za resnico, pravičnost in pieteto. Kajti narod, ki zna spoštovati svoje mrtve, gradi trdnejšo prihodnost za svoje žive.

Naj njigova žrtev ne utone v pozabo.

Naj njihov spomin ostane živ v naših družinah, naših skupnostih in našem narodu.

Naj nas njihov zgled zvestobe, vere in poguma navdihuje tudi danes.

Bog blagoslovi vse pokojne, ki se jih danes spominjamo, in naj nas Marija Pomagaj spremlja na poti resnice, zvestobe, poguma in upanja.