Praznovanje 35 let samostojnosti Slovenije obuja spomine na vse bogastvo, ki sem ga prejel od svojih staršev in vseh Slovencev, ki so morali zapustiti svojo domovino.
V svojem primeru sem še posebej hvaležen svojim staršem, stricu G. Janezu in še enemu očetovemu bratu, ki sta prišla v Argentino.
Prišla sta z upanjem, da se bosta nekega dne vrnila, ko bo bolečina vojne in preganjanja minila. Vendar se to ni zgodilo.
Učila sta nas, da so morali bežati zaradi svoje vere, svobode, domovine in delati, da bi živeli, prihranili denar, in se lahko vrnili.
Delim, kar so doživeli:
Nekega dne so zapustili rojstno deželo, svoje vsakdanje naklonjenosti, znane pokrajine in del svoje zgodovine. Podali so se na nove poti, v srcu pa so nosili najdragocenejši zaklad: svoje korenine, svojo vero in ljubezen do domovine.
Ni bilo vedno lahko. Bili so trenutki negotovosti, nostalgije in trpljenja. Vendar jih je sredi vsake težave Bog podpiral s svojo previdnostno roko in jih učil, da nobena žrtev ni zaman, ko hodimo z upanjem.
Trudili so se zbirati v skupnostih, kulturnih centrih, klubih in vse to v bližini cerkve, da bi s sveto mašo, zakramenti in versko vzgojo krepili in hranili svojo vero, da bi lahko skladno živeli evangelijske vrednote v krajih, kamor so bili sprejeti.
Razdalja ni nikoli izbrisala njihove identitete. Nasprotno, pomagala jim je, da so še bolj cenili bogastvo svojega izvora, nauke, ki so jih prejeli od svojih starejših, podedovane običaje in zgodovino, vtisnjeno v njihove duše. Kajti ljudstvo, ki spoštuje svoje korenine, najde moč, da gradi svojo prihodnost.
Kakor Abraham so tudi oni zapustili svojo domovino, zaupajoč Božji obljubi: »Pojdi iz svoje dežele, iz svojega ljudstva in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1). In tako kot on so se naučili, da vera osvetljuje pot, tudi ko je cilj neznan.
Niso se odpovedali življenju, svoji domovini ali svoji veri. Nasprotno, zahvaljevali so se za vsako izkušnjo, vsako srečanje, vsako premagano preizkušnjo in vsak prejeti blagoslov. Ker so vedeli, da Bog piše naravnost tudi po krivih črtah.
Božja beseda nas spominja: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, njegova milost traja vekomaj« (Psalm 136,1). In tudi: »Vemo, da Bog v vsem dela dobro tistim, ki ga ljubijo« (Rimljanom 8,28).
Danes se s hvaležnostjo oziram nazaj. Hvaležen sem za družino, ki mi je vcepila vrednote, za domovino, ki mi je dala identiteto, in za vero, ki me ni nikoli nehala spremljati. Vse, kar sem doživel, je del svete zgodbe, ki jo Bog tke s potrpežljivostjo in ljubeznijo.
Nadaljujem s hojo z upanjem, s koreninami v srcu in z zaupanjem zrem v prihodnost. Kajti kjerkoli že smo, ostajamo otroci iste zemlje in romarji pod Božjim pogledom.
Sveti Pavel nas spominja: »Vemo, da Bog v vsem dela dobro tistim, ki ga ljubijo« (Rim 8,28). Ta obljuba ne odpravlja težav, ampak nam pomaga odkriti, da se lahko tudi najbolj boleče poti spremenijo v vir rasti, služenja in blagoslova.
Tudi kristjani vedo, da je vsako življenje romanje. Kot uči Pismo Hebrejcem: »Tukaj namreč nimamo stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje mesto« (Hebrejcem 13,14). Naša prava domovina je v Bogu. Zato, tudi če spremenimo državo, kulturo ali jezik, nikoli ne nehamo biti na poti v Očetovo hišo.
Zato se ti zahvaljujem za deželo, kjer sem se rodil, za svojo družino, svojo kulturo in svoje korenine. Hvala tudi za kraje, kjer si mi dovolil deliti.
Naj, kakor Abraham, hodimo v veri; naj, kakor izraelsko ljudstvo, ohranimo upanje; in naj, kakor sveta družina, najdemo zatočišče pod tvojim varstvom.
To razmišljanje delim z vami, da bi vse spodbudil, naj se vedno držijo Božje roke in skupaj prispejo v našo nebeško domovino.
G. France Urbanč
Tucuman
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 14, 5. 7. 2026
