Pretekli konec tedna je bil v našem Domu ponovno v znamenju globoke hvaležnosti in medgeneracijskega povezovanja. Zbrali smo se, da bi s spoštovanjem počastili spomin na tiste, ki so dali življenje za domovino, in hkrati z mladostno energijo ter optimizmom proslavili dan državnosti. Praznovanje se je začelo že v soboto z dišečimi pripravami v naši šoli, nadaljevalo pa z nedeljsko spominsko proslavo, kulturnim programom in skupnim družinskim kosilom.

V nadaljevanju najprej objavljamo zapis Julije Kastelic, ki opisuje nepozabno sobotno ustvarjanje naših najmlajših:

Kako so v Rožmanovi šoli zadišale potice (Piše: Juli Kastelic)

Kaj bi lahko pripravili za praznovanje dneva državnosti? Pred nekaj tedni smo se o tem pogovarjale z učiteljicami Rožmanove šole. Pesmi smo že izbrali … Kaj pa še?

Andrejka Kociman je predlagala, da bi z otroki uprizorili pripravo potice. Odlična zamisel! A zakaj je ne bi letos kar zares spekli in jo po prireditvi ponudili vsem v domu?

Tako smo v soboto, 27. junija, po jutranjem pozdravu začeli pripravo testa. Učenke 5., 7. in 8. razreda so zmešale moko, kvas, mleko, maslo in rumenjake, ki so jih same ločile od beljakov. Za nekatere je bilo to prvič, zato je bilo delo še toliko bolj zanimivo.

Ko smo vse sestavine združili, smo testo položili na mizo in ga začeli gnesti – prav ta del je bil otrokom najbolj všeč. Preden smo ga pustili vzhajati, sem jim povedala, da je moja stara mama na testo vedno naredila križ. Tudi mi smo storili enako. Ta majhen znak nas spominja, da se lahko Boga spomnimo v vsem, tudi pri tako preprostem opravilu, kot je priprava potice.

Medtem ko je testo vzhajalo, so otroci iz vrtca in 1. razreda pripravili nadev. Ena skupina je mlela orehe, druga pa je segrela med. Nato smo dodali smetano, rum, sladkor in nežno vmešali še sneg iz beljakov. Vse skupaj smo dobro premešali in počakali na otroke 2., 3. in 4. razreda, ki so pomagali razvaljati testo, ga premazati z maslom in namazati z nadevom.

Sledilo je zvijanje potic. Pri tem so sodelovali prav vsi in skupaj nam je uspelo pripraviti več kot osem potic. Nato so morale še enkrat vzhajati. Zvon je zazvonil in napočil je čas za odhod domov. Tri družine so potice odnesle domov, kjer so jih spekle.

V nedeljo, 28. junija, smo jih z velikim veseljem skupaj poskusili in si z njimi posladkali zajtrk. Potice so bile odlične, predvsem pa so bile pripravljene z veliko otroškega veselja, sodelovanja in ljubezni. To je bil lep način, da smo ob praznovanju dneva državnosti skupaj ohranili tudi del naše slovenske tradicije.

Nedeljska spominska sveta maša, proslava ob dnevu državnosti in nagovor predsednika doma Marjana Boltežarja

Praznovanje se je nadaljevalo v nedeljo, 28. junija, z globoko vsebino in spoštovanjem do naše zgodovine. Najprej smo se zbrali ob spominski proslavi za vse žrtve revolucije. Sveto mašo je daroval g. Robert Brest. Pred začetkom bogoslužja je pred lesenim obeležjem, ki simbolizira nagrobni spomenik z imeni padlih sorodnikov naših rojakov iz San Martina, molil zanje in za njihove družine. Ob njem so stali učenci naše šole, katerim je na preprost in topel način razložil pomen te molitve in ohranjanja spomina. Med mašo je pel sanmartinski zbor, pod vodstvom prof. Ariane Žigart in pri zadnji pesmi “Le za Kristusa” pa so se jim pridružili še šolski otroci, kar je ustvarilo izredno ganljivo in lepo vzdušje.

Po maši smo se preselili v Dom, kjer se je uradni del začel s petjem slovenske himne in dvigom zastave, ki ga je opravil sam predsednik našega doma, Marjan Boltežar.

V svojem slavnostnem govoru je poudaril, da dan samostojnosti Slovenije ni le navaden koledarski praznik, temveč uresničitev sanj, za katere so naši starši in stari starši zapustili vse. Misel na današnjo svobodno domovino nas sili k potovanju v preteklost, v zgodovinsko leto 1948. Tistega leta je na stotine naših rojakov prispelo v pristanišče v Buenos Airesu s kovčki, ki so bili prazni materialnih dobrin, a polni upanja. Za seboj so pustili svojo zemljo, domove in najdražje, da bi rešili tisto najdragocenejše, kar človek sploh lahko ima: svojo svobodo in svoje vrednote.

Predsednik je izpostavil neizmeren privilegij naše skupnosti, da imamo med svojimi člani neposrednega pričevalca tistega zgodovinskega trenutka – gospoda Slavka Trudna. Prav zaradi njega in njemu podobnih ljudi smo danes dočakali ta tako posebni dan. Poudaril je, da je na novih generacijah slovensko-argentinskih potomcev čast in dolžnost, da varujemo to dediščino. Z besedami globokega spoštovanja se je poklonil začetnikom iz leta 1948, ki so ohranili prižgan plamen v najtemnejši noči, ter se zaradi njihove nezlomljive zvestobe s srcem, polnim ponosa, poslovil z vzklikom: Bog živi Slovenijo!

Vredno je omeniti, da je predsednik po svojih besedah v slovenščini dodal še nekaj ganljivih besed v španščini, namenjenih vsem tistim, ki jezika ne razumejo, s čimer je poskrbel, da so se prav vsi navzoči počutili sprejete in povezane.

Kulturni program in družinsko kosilo

Praznično dogajanje se je nato preselilo v bar, kjer so otroci pripravili krasen nastop ob dnevu državnosti. Zapeli so dve prelepi pesmi: “Rožic ne bom trgala” in “Tvoje ime Slovenija”, nato pa je sledil prav poseben trenutek: učiteljica Magda Zupanc Petkovšek ter učenki Clara Muni in Aylín Díaz Carlon so vsem zbranim ponosno razložile, kako so dan prej učenci pripravljali okusne potice. Med njihovo razlago pa so naši najmlajši igrivo uprizorili celoten postopek peke! Vsako sestavino so skrbno dajali v skledo in jo z navdušenjem mešali, kar je neizmerno razveselilo vse navzoče. Vsi otroci so vidno uživali v svojem delu in v dvorano prinesli ogromno nalezljive radosti. Te odlične, z ljubeznijo pripravljene potice smo nato vsi z velikim užitkom pokusili ob naši običajni nedeljski kavi.

Prijetno dopoldne smo sklenili z družinskim kosilom v čudovitem vzdušju. Za to priložnost sta bila slasten golaž, ki sta ga predhodno skuhala Marta Rupnik in Jože Jerman, ter tradicionalna kruhova štruca, ki sta jo pripravila Sonja Petkovšek in Marjan Boltežar. V nedeljo pa je v kuhinji neutrudno delala ekipa, ki je poskrbela za dokončno pripravo in postrežbo jedi; to so bili Marta Rupnik in Jože Jerman, Sonja Petkovšek, Monika Verbic in Alejandro Leber.

Vsem njim izrekamo iskreno hvaležnost za ves trud v kuhinji, prav tako pa se toplo zahvaljujemo vsem, ki so prinesli dobrote za bogato sladko mizo in tako poskrbeli za čudovito praznično sladkanje.

To praznično popoldne ni bilo le navadno druženje, temveč živ dokaz, da čas in razdalja ne moreta izbrisati naših korenin. Z neizmernim ponosom in ljubeznijo še naprej skupaj tkemo vezi naših tradicij, ki so nam jih zapustili predniki. Čeprav daleč od matične domovine, smo v našem Domu ponovno ustvarili topel košček Slovenije, prežet s hvaležnostjo, globokimi spomini, radostjo in nezlomljivim skupnostnim duhom.

R.T.L.

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 14, 5. 7. 2026