Pred 110 leti, 7. junija 1916, se je na Snečnem Vrhu v Beli Krajini rodil Janko Šterbenc, domobranec in prosvetni ter kulturni delavec med slovensko skupnostjo v Argentini. Bil je ustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega doma v Berazateguiju ter pobudnik slovenske šole in ohranjanja slovenske kulture.

Rodil se je med prvo svetovno vojno v Beli Krajini. Očeta ni videl nikdar, ker je že pred njegovim rojstvom padel na fronti. V ljudsko šolo je hodil v Dobličah, z bratom pa je ves čas pomagal materi na kmetiji. Ob bližajoči se drugi svetovni vojni je bil mobiliziran in po kapitulaciji Jugoslavije se mu je posrečilo vniti se domov. 

Ko so se v Beli Krajini pojavili prvi partizani, so določili stražo v vaseh. Janko je moral stražiti na Mavrlenu in bi moral javiti z gasilsko trobento, če bi se približali Italijani – ne, da bi se vaščani hitro zbrali proti njim, ampak, da bi partizani lahko hitro pobegnili v gozd. Kmalu je Janko spoznal prave namere partizanov, se jim uprl in komunistično nasije odločno obsodil. Komunisti so ga zato obsodili na smrt in na njegovo glavo celo razpisali nagrado. Ko so v Črnomlju ustanovili Vaško stražo, je bil Janko med prvimi. Pozneje je bil domobranec v Velikih Laščah. Kot podčastnik je bil vedno zgled po svoji požrtvovalnosti, predanosti in pogumnosti. Leta 1945 je s svojimi fanti delil žalost umika na Koroško ter tragedijo Vetrinja. Bil je vrnjen skozi Podrošco v Kranj in št. Vid, kjer je bil deležen vseh udarcev, zasramovanj in brutalnosti “osvoboditeljev”. Med prevozom v Kočevski rog se mu je posrečilo pobegniti iz vlaka blizu Ribnice. Nekaj časa se je skrival po gozdovih, nato pa mu je uspelo priti v Italijo. V taborišču Senigalija se je poročil z Angelo Šilc.

Iz Italije je emigriral v Argentino, v Berazateguiju si je postavil svoj dom. Poleg poklicnega dela je tam postal organizator majhne slovenske skupnosti. V njegovi še nedograjeni hiši se je začela slovenska šola. Z vso vnemo je pomagal pri graditvi Slovenskega doma Berazategui in v priznanje so ga rojaki izvolili za predsednika doma.

Pesnik dr. Tine Debeljak mu je za 60-letnico zapel:

V duhu za skupnost si našel uteho,
pri tebi zapel je slovenski tečaj!
Učilnico spravil si pod streho,
slovenskemu Domu si dal sijaj!

Pričevanje Janka Šterbenca

Janko Šterbenc je bil tudi pričevalec o komunističnem nasilju med in po vojni. Revija Tabor (glasilo Združenih slovenskih protikomunistov) je v številki 7/8 leta 1985 objavila razgovor z njim. Prepišemo nekaj zanimivih odstavkov:

O nasilju Osvobodilne fronte

– Neke noči, sredi junija, ko sem spal na kozolcu, me v zgodnji jutranji uri zbudi nek čuden ropot, priganjanje in kletev pijane drhali skozi vas. Ko sem se nagnil do špranje, zagledam velik voz, naložen s posteljnino, kuhinjsko posodo, zaboji. Presenečen sem zijal: “Kaj pa je to?!“ Sledil mu je drugi voz. Za njim je stopal privezan neki duhovnik. Za njim pa še eden; vendar je ta šel prosto. Za njima je šla gruča pijanih partizanov. Ugibal sem, od kod bi bila gospoda. Edino v Dragatušu ni Italijanov, da so si mogli zaščitniki in “osvobodilna vojska” privoščiti ta divji teater. 

Čez dan sem izvedel, da so res odpeljali iz Dragatuša župnika Omahna in njegovega kaplana, župnišče pa izropali. Ljudje so bili nervozni ob takem početju ter ugibali vse mogoče; vendar na najhujše ni mislil nihče.

Čez nekaj dni pa so spet sklicali sestanek na Mavrlenu. Bil je tam tudi komisar naše vasi Franc Verderber. Po sestanku mi je zaupal: “župnika so usmrtili, kaplana pa, pravijo, da bodo izpustili čez 14 dni.“ Dodal je: “Ko sem to slišal, sem skočil, udaril po mizi in jim zabrusil: “če je tako, smo pa slabši kot Italijani; s takimi se jaz ne bom družil!” in odšel iz gostilne”. Dodal mi je še: “Janko, sedaj sem pa jaz na vrsti.”

– Pri rudniku Kamižarica je bila tedaj mala ciganska vas. Partizani so jo obkolili. Nekaj mlajših je pobegnilo, ostale in pa starejše so pobrali in jih privedli na Mavrlen ter zaprli v Jelenovo zidanico. Vseh je bilo 65. Čez nekaj dni so jih odvedli v smeri proti Koprivniku, kamor pa niso prišli. Ljudje so sklepali, da so vse pobili; posebno še, ker se je ponašal “Črnogorec” — neki fant iz vasi —, da jih je on, ne pobil — poklal, tako, da jim je prerezal grla. Trdil je, da so moški skopali jame. Ko so delo opravili, so se odmaknili. Potem je klical po enega in vsakemu pred jamo prerezal grlo. Jože Štavdihar, ki je tam blizu kosil travo s svojim pomočnikom, je izjavil: “Verjetno, da jih je Črnogorec poklal, kajti bila sva ves dan na košnji, pa nisva čula nobenega strela.” 

– Konec marca so partizani izropali našo domačijo na Mavrlenu. Živino, žito, vino, sploh vse, kar se je dalo odnesti in odpeljati. Teto Antonijo so odpeljali na Trate in jo tam po pretepanju in zasramovanju ustrelili ter le površno zagrebli na njivi. Ker pa ni bila smrtno zadeta, se je osvestila in izkopala. Ko jo je ugledal sosedov fant, jo je dokončno usmrtil, da bi se polastil posestva. 

Kako je OF Šterbenca obsodila na smrt

OF se je Imela za neomejenega gospodarjea nad okupiranim narodom. Nekega večera, proti koncu oktobra, sem šel v zidanico po pijačo za naslednji dan. Kar zaslišim, da se bliža gruča moških med vpitjem in preklinjanjem. Zahtevali so pijačo. Posebno glasen je bil komandant naše vasi Pezdirc ter grozil, da bo dal požgati “gotove“ hiše in pobiti ljudi, ker so vsi izdajalci. Često se je ozrl name. Med njimi je bil tudi komandant Mavrlena, ki mi je dejal, da bi mi rad nekaj zaupal. Ker sem videl, da bi bil rad z menoj na samem, sem ga povabil v drug prostor, rekoč, da bo poskusil najboljše vino, ki je za prodajo. Ko sva bila sama, mi je dejal: “Janko, veš, kaj je, ti si obsojen na smrt!“ Prebledel sem. “Vendar pa se sodba ne more izvršiti, dokler jaz ne podpišem. Pazi se, Janko, to se lahko vedno zgodi.” Usedel sem se na hlod. Nisem našel besede ne začudenja, ne strahu. Pili so dolgo v noč in jaz sem jim moral streči — naše vino — tem pijanim “osvoboditeljem” delovnega ljudstva! 

Vetrinjska tragedija

– Vrnjen sem bil z zadnjim transportom prvega polka 31. 5. 45. Takrat se je že govorilo, kam vozijo domobrance, pa se ni dalo verjeti. Močnejša kot to pa je bila zavest pravilnosti in upravičenosti naše borbe, in ni nas bilo strah pomeriti se s partizani tudi v tem. Poznali smo partizane, ne vodstva komunistične partije — saj je vendar konec sovražnosti! Fantje so bili neodločni. Ko so me vprašali, kaj nameravam, sem jim dejal, da grem. Pripravljen pa bom, če bo kaj izrednega, bom skušal odskočiti iz transporta. 

V Pliberku so nas nagnetli v živinske vagone. V Pliberku na postaji nas niso sprejeli partizani, temveč so nas Angleži vkrcali na vlak. Torej so bili partizani poskriti. Verjetno. Ko smo bili že zaprti, sem pogledal skozi lino vagona ter zagledal na stroju strojevodjo s partizansko čepico. Povedal sem fantom. Toda upanje še ni umrlo – Palmanova! 

Ko je vlak potegnil, smo čakali ali bo šlo naravnost, ali bo krenil na levo proti Podrožci. Vlak je krenil na levo —. Tedaj sem se pripravil. Toda fantje so me začeli prigovarjati, češ: “Skozi vse borbe smo bili skupaj; kamor gremo, pojdimo vsi, naj pride, kar hoče.“ Tako sem ostal v vagonu. Sila prijateljstva je bila močnejša kot želja do življenja! 

Onstran predora je vlak ustavil. Odprli so vagone ter nam pobirali ure, prstane, denar… Potem je vlak nadaljeval do Radovljice. Tam so nas nastanili v neke barake. Morali smo se sleči, češ da nam bodo prekuhali vso obleko, ker smo ušivi. Čez čas so nam vrnili mokre cunje, katere smo morali obleči. Tako smo bili do nedelje 3. junija, ko so nas postrojili in smo morali odkorakati, s harmoniko na čelu do vlaka, ki je stal na progi pred Medvodami. 

Do tedaj nas niso tepli niti ne kaj več zasramovali. Bili so povečini srbski partizani, mobiliziranci, ki so nas celo grajali, zakaj nismo ušli. Vlak je odpeljal do Št. Vida, postaje, od koder smo krenili proti zavodom. Ker je bila že tema, so partizani z baterijami hodili ob vrstah ter iskali poznane. V zavodu so nam razdelili vprašalne pole s podatki: Ime, priimek, kraj in datum rojstva; če si bil v vaški straži, od kdaj pri domobrancih. Pod temi vprašanji pa je bilo polovico praznega prostora. Spodaj pa se je moral vsakdo podpisati. In na prazni prostor so oni pripisali obsodbo! To je bila zgolj formalnost. Obsodba je bila za vse enaka, le z razliko števila in načina udarcev pred rafalom. 

– Nekega večera po teh polah pa so začeli klicati na hodnik (toda ne po spisku!). Vsak je moral hitro izprazniti nahrbtnik; med brcami, udarci in zmerjanjem. To je trajalo vso noč; tako da so se že partizani utrudili. Imel sem srečo, da sem prišel na vrsto že med zadnjimi. Posamezne pa so še vedno vseeno klicali v drugo sobo in jih živinsko bili in hodili po njih. Teh nismo videli več. Potem je prišel med nas komandant št. Vida Stanko Rajčič z nekaj partizani ter začel razburjeno vpiti: “Treba je rezat, rezat!” Mislil je na paranje robov pri obleki, da ne bi kdo kaj še vrednega odnesel, da bi oni ne pograbili. Partizani so nas začeli nervozno preiskavati. 

– V sredo 6. junija nismo dobili več hrane. Nagnali so nas proti železniški progi, kjer je že čakal tovorni vlak. Pred menoj v vrsti je bil oče z nekako 5-6 let starim sinom. Vseskozi ga je čuval pred jezo in udarci. Pred vagonom je partizan pograbil otroka, češ da ga pusti. Oče ga je privil k sebi. Vojak je zamahnil z bičem preko očetove glave, strgal otroka, očeta — vsega okrvavljenega — pa pahnil proti vagonu. 

Ko so nas z udarci nagnali v vagone, je vlak potegnil, šli smo skozi Ljubljano. Do tam je bilo še upanje, da nas morda peljejo v Rusijo na delo; pa je vlak krenil po dolenjski progi. Dejal sem fantom; “V dolenjsko klavnico gremo!” Nihče ni rekel besede; kot da je ugasnilo življenje. Pri mestni klavnici ob Gruberjevem kanalu je bil porušen železniški most. Morali smo poskakati zopet iz vagonov ter teči skozi dolg špalir nahujskane drhali, ki je pljuvala v nas, zmerjala in tolkla po nas. Kogar so zbili po tleh, se ni več dvignil: pustili so gmoto krvavega mesa. Ko so na oni strani kanala vagone zopet zaprli, smo ležali po tleh, tiho in brez tožbe. Tako velika je bila bolečina razočaranja nad vsem, da smo si želeli samo še smrti! Predno je vlak premaknil, sem čul strojevodjo, ki je vprašal kurjača: ”Bo dovolj premoga do Kočevja?” 

Pobeg

Postajal sem nemiren. Posebno, ko je vlak vozil počasi in je skozi zamrežene line spet zadehtela pomlad. Vzpel sem se do okna in poizkušal, da bi odrinil mreže. Delno se mi je posrečilo. Nato pa je stopil k oknu neki fant (dvomim, da bi bil domobranec) v čisti beli srajci in se razkoračil pred steno rekoč: “Naj nihče ne misli na beg, kajti to bomo vsi drago plačali.” Nekdo je uganil, da je bil mesar iz Vidma v Dobrem Polju. 

Vlak je začel hitreje sopihati in že v temi so švigale luči baterij partizanskih stražarjev. Od Ortneka naprej se je mesar odmaknil od okna. Jožetu Radošu sem zaupal, da bom ušel. Tudi on je mislil na beg. Zmenili smo se, če se nam posreči, da se dobimo pri naši dobri družini v Dobrem Polju. Jože se je prislonil k oknu. Stopil sem mu na sklenjeni roki, v zagonu predrl mreže na lini ter obvisel v hipu zunaj drvečega vlaka. Mesar mi je pritiskal roko na rob, da ne bi odskočil. Tako viseč sem čakal rafala stražarjev, pa ga ni bilo … Ne vem, ali je mesar hotel poprijeti; utrgal sem se in zakotalil po ostrem gramozu. Tudi sedaj me ni presekal rafal. Šele ko sem zagledal rdeče luči odhajajočega vlaka, sem se pobral, pretipal in se nameril proti Mali Gori. Tam sem se naspal, odpočil in krenil k našim dobrim ljudem. Prinesli so mi mleka in kruha. Dejali so, da je bil ta transport že peti in da je vsak imel po 15 do 20 vagonov. 

Ko sem se dodobra opomogel, sem se napotil domov. Ko sem ponoči potrkal na okno in mi je mama odprla, mi je dejala: “Saj sem vedela, Janko, da boš prišel.” Namesto odgovora sem zaprosil: “Mama, imaš kaj kruha?” Pozneje sem izvedel, da so domobranci še v Italiji. Podal sem se na pot in 14. avgusta prekoračil mejo, kjer sem zopet svobodno zadihal. 

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Tabor, Vestnik