DOMOBRANCI

(Slavnostni govor na domobranski proslavi v Buenos Airesu) 

So besede, ki nam pomenijo veliko več, kot pa pove njih razlaga v slovarju. Na primer, beseda mati ni samo ”ženska v odnosu do svojega otroka” ali “ženska, ki ima otroka”, ampak je s to besedo povezana vsa ljubezen, ki nam jo je mati izkazala, vsa skrb, ki nam jo je posvetila, vsa doživetja, ki nas skozi leta in leta navezujejo nanjo. Med besede, ki imajo širši pomen kot zgolj njih jezikovna razlaga, spada tudi beseda ”domobranci”. Kaj je ta beseda pomenila v času vojne in revolucije za ljudi, ki so bili pod njihovim varstvom, kaj za nas, ki smo skupaj z njimi zapuščali domovino in so nam odpirali prosto pot, kaj za partizane, ki so se proti njim borili, kaj za partizansko vodstvo, ko jih je izdane in razorožene dobilo kot darilo mednarodnih sporazumov in ki je dalo ukaz, da se jih muči in pobije? 

Kaj pomeni domobranec za mladi rod, ki je rasel v čisto drugačnih razmerah, kot so bile takrat, ko je domobranstvo nastalo? To je, za mladi rod potomcev domobrancev samih in njih sorodnikov. Za tiste, ki so ostali v domovini in za nas, ki smo rasli v tujini. In pa za mladino, ki je doma poslušala samo uradno zgodbo medvojnega dogajanja. In končno, kakšno sliko o domobrancih bodo izoblikovali nepristranski raziskovalci medvojnih in povojnih dogodkov in razmer, za kar bodo črpali snov iz vsestranskih virov in jo znanstveno ocenjevali? 

Že ta možnost različnih pogledov na domobranstvo kaže, v kako nenavadnih in skrajno zapletenih razmerah so bili domobranci ustanovljeni. 

Oglejmo si malo te razmere: 

Večina naroda je stvarno presojala položaj, ki je nastal po nemški in italijanski zasedbi Slovenije. Pametna presoja je pokazala nesmisel oboroženega odpora v času, ko so bili okupatorji na višku svoje moči, ker bi bila posledica le prelivanje slovenske krvi. 

Vodstvo komunistične partije je pa imelo drugačne načrte. Nje voditelji so tudi dobro vedeli, do bo oborožen odpor povzročil kaj malo škode okupatorju — s katerim so bili zavezniki do nemškega napada na Sovjetsko zvezo — hudo pa prizadel narod zaradi represalij, ki so bile že vnaprej napovedane. A komunistom se ni šlo ne za obstoj ne za svobodo naroda, čeprav so to parolo ponavljali do onemoglosti, ampak le za izpeljavo revolucije, za zanetitev državljanske vojske, za prevzem oblasti in vzpostavitev komunistične diktature. Dobro so tudi vedeli, da bi bila vstaja na naših tleh popolnoma nepomembna v merilu svetovnega vojskovanja. To je potek dogodkov tudi potrdil. Nemci so se iz Jugoslavije umikali pred sovjetsko rdečo armado — ki ima svoj spomenik v Murski Soboti — kar se pa le malokrat omeni. Slovenski partizani so Ljubljano “osvobodili” šele po kapitulaciji Nemčije, pa še takrat so v triumfalni paradi morali prepustiti prva mesta dalmatinskim partizanskim oddelkom, ki so pregnali že poražene Nemce iz dežele. 

Komunistična partija je pod pretvezo osvobodilnega boja, v katerega sama ni verjela, uvedla teror nad slovenskim narodom, da bi se ta, do smrti teroriziran, poslušno uklanjal njenim ukazom. 

A ves slovenski narod se le ni dal ustrahovati in je ta pogum drago plačeval. Zahrbtni atentati, požigi hiš in vasi, ugrabitve, mučenja in umori zavednih Slovencev, za katere so vedeli, da nikdar ne bodo klonili pred komunizmom in so jih potem razglašali za izdajalce — so bili na dnevnem redu. Okupator se za to ni dosti menil, saj so mu domači komunisti pomagali izpolnjevati Hitlerjev ukaz: “Izbrišite mi ta narod iz te zemlje!” 

In ta narod se je moral braniti sam pred domačimi napadalci. Iz dela naroda, ki se ni dal prestrašiti, so izšli domobranci. 

Najprej so fantje po vaseh sami organizirali lastno obrambo in tako so nastale Vaške straže, ki so v veliki meri zaustavile partizansko rovarjenje na podeželju. Po kapitulaciji Italije so bili ti fantje z italijanskimi topovi premagani na Turjaku in potem z orožjem v slovenskih rokah pobiti. S tem so komunisti dokončno pokazali, da nimajo nobene meje več v borbi za oblast. 

V tem težkem času, ki ga tisti, ki ga niso doživeli ne morejo razumeti, ko so se na slovenskih tleh godila grozodejstva, ki se jih navaden človek niti predstavljati ni mogel, je bilo iz nujne potrebe po samoobrambi ustanovljeno domobranstvo. Ne več kot posamezne skupine vaških fantov, ampak kot organizirana vojska prostovoljcev, s svojo slovensko zastavo, svojimi oficirji in z osrednjim poveljstvom. 

Kaj so pomenili domobranci za ljudi, katere so branili? Domobranska postojanka jim je dajala občutek večje varnosti. Partizani so se je raje izogibali in so omejili svoje pohode v take kraje. Ljudje so zaupali tem poštenim fantom, ki so izpostavljali svoja življenja zanje. V njih so videli pristen slovenski značaj, ki se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bo domovino preplavil in podvrgel breznarodni in brezbožni komunizem. Predstavljali so možnost in upanje, da se kaj takega ne bo zgodilo. Videli so v njih to, kar so res bili: svoje sinove, brate, očete, fante … s katerimi so imeli skupne ideale, gojili iste vrednote, skupaj z njimi sanjali o res svobodni domovini, ki ne bo del Sovjetije, kot so takrat naznanjale partizanske pesmi. 

Kaj je pomenila beseda domobranec za tiste, ki so se proti njim borili? Kot pokažejo stvarni opisi spopadov obeh taborov, osebna pričevanja domobrancev in priznanja mnogih partizanov — v zasebnih pogovorih, seveda — je med partizani beseda domobranec vzbujala strah. Razen če so bili v absolutni premoči, niso iskali borbe z njimi, raje so se jih izogibali in se jim umikali. To pa ne smemo vzeti kot stvar večjega ali manjšega poguma, ampak so za to globlji vzroki. Domobrancem je vlivalo pogum prepričanje, da se bore za pravično stvar, da se gre za obstanek družbe in domovine v kateri bo vredno živeti in se nikakor niso mogli sprijazniti z možnostjo, da bo nad njo zavladala brezbožna diktatura, v kateri ne bo prostora zanje. 

Večina partizanov, tudi tisti, ki so se jim pridružili misleč, da se bodo res borili proti okupatorju, so s časom spoznali za kaj se v resnici gre in niso bili pripravljeni kar tako izpostavljati svoja življenja za cilje, ki so jim bili tuji, Čeprav so bili pod strogo kontrolo in pod stalnim ideološkim pritiskom. Njihovim poveljnikom se je pa šlo bolj za lastno kožo kot za revolucijo, za katere zmago so tako vedeli, da dela mednarodni komunizem in da je njih vloga le postranska. Dejstvo je, da je bil zadnje mesece pred koncem vojne večji del slovenskega ozemlja očiščen partizanov. 

Kaj je čutilo vodstvo komunistične partije Slovenije, ko je po mednarodnih kupčijah in po posredovanju prikritih komunističnih agentov med zapadnimi zavezniki dobilo v roke razorožene domobrance? 

Če bi bili partizanski poveljniki res vojaki, bi postopali z njimi po vojaških zakonih — moralnih in mednarodnih. Ker je pa bila zanje vojaška čast neznan pojem in so bili le sfanatizirani revolucionarji — ali bolj točno, brezobzirni borci za oblast — so se nečloveško znesli nad tistimi, pred katerimi so tolikokrat bežali in v katerih so videli nasprotnike, ki jih nadkriljujejo kot vojaki in kot ljudje. 

Razlaga njihovega postopanja je stara več kot 2000 let in je napisana v Knjigi modrosti, v Stari zavezi:

“… Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom. Ker nam očita grehe zoper postavo. 
Že pogled nanj nam je težak …
Ker so njegova pota drugačna … 

S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, 
da bomo spoznali njegovo dobroto, 
da bomo preverili njegovo potrpežljivost. 
Na sramotno smrt ga obsodimo, 
saj ga bo po njegovih besedah rešil Bog.” 

Junaško so domobranci prenašali mučenje, vdano so šli v smrt, nihče ni preklinjal, ne jadikoval, ne prosil milosti, nihče ni zatajil idealov, za katere se je boril. Bog jih ni rešil smrti, a ta smrt je gotovo doprinesla k propadu komunizma in je seme za prenovo slovenskega naroda. Pač za vse to, za kar so se borili. 

Skozi desetletja poboj domobrancev ni bil poznan v domovini in še sedaj ni javno priznan in nihče ga ni kriv. Zamolčan je bil z ekstremno doslednostjo. Ni bilo zmagoslavja nad pobitim sovražnikom, ampak potuhnjeno skrivanje zločina, ki bi se ga sramoval še tako krut in nemoralen človek. 

Že več kot 60 let je minilo od teh dogodkov. Dva rodova sta že dorasla od takrat. Dva rodova tistih, ki so za vse to vedeli, saj so izgubili očete, brate, stare očete, strice. Prvi rod, ki je ostal doma, zasramovan, zapostavljen, izobčen iz družbe. Temu rodu so morale trpeče matere in sorodniki pojasnjevati, da je vse to, kar jih učijo v šoli in jim očitajo, le laž, da so bili njihovi očetje in bratje pošteni Slovenci, ki niso nikdar izdali naroda, ampak so se zanj borili. A tega ne smejo nikjer govoriti in morajo tiho prenašati zasramovanje. Kakšno duševno nasilje! 

Mi tukaj in naši vrstniki po svetu, ki smo bili še otroci, ko se je vse to dogajalo, smo tudi vedeli za ta zločin. Med nami ni bilo več tisoče in tisoče vojakov, ki so šli skupaj z nami zapadnim zaveznikom naproti. Ti so jih potem odpeljali in solze mater, žena in deklet so nam povedale, da jih ne bo več nazaj. Tako nam je svet spomin na borce za pravo svobodo, vero in kulturo naroda, da čisto naravno prenašamo ta spomin na naše potomce.

Mladini, ki je po vojski rasla doma, so bili domobranci predstavljeni kot izdajalci, kot hlapci Nemcev, ki so hoteli preprečiti, da bi bila domovina spet svobodna. Najhujše zločine so jim naprtili. Tako so to mladino učili v šoli, o tem so morali brati in to poslušati do nasičenja in nihče ni smel izraziti najmanjšega dvoma o resničnosti vsega tega. Le to so jim pozabili povedati, kako so jih izdane, vrnjene in razorožene junaško mučili in pobili. 

Težko bo popraviti toliko let zavajanja. Posebno še, ker bi se s priznanjem resnice sesul tako skrbno in dosledno zgrajen mit o narodnoosvobodilnem boju. Mit, ki je prinesel in še prinaša toliko koristi in privilegijev zagovornikom — dedičem teh, ki so si ga izmislili. Zato napenjajo vse sile, da se mit ohrani.

Počasi pa le prihajajo na dan dejstva katerih ni več mogoče prikrivati in ki načenjajo polstoletno monolitno uradno resnico. Zanimivo je, da se je v Slovarju slovenskega jezika že leta 1970, torej skoraj 20 let pred razpadom komunizma, izmuznila pravilna definicija domobranstva. Označi ga kot protirevolucionarno vojaško organizacijo v Sloveniji, med NOB, od kapitulacije Italije naprej. Ne pravi torej, da bi se domobranci borili proti tako imenovanim narodnim osvoboditeljem, ampak proti revolucionarjem. Ne vem, ali je cenzuri partije to ušlo, ali pa so tiste čase se izenačevali NOB z revolucijo, ki se je pa po letu 1990 skrivnostno razblinila v nič.

Že se pojavljajo zgodovinarji, ki hočejo stvarno in nepristransko raziskali med- in povojne dogodke. Zaradi toliko nedoslednosti in novih odkritij jih že sedaj uradna verzija več ne prepriča. Če se ne bodo dali podkupiti, bo resnica počasi le prišla na dan. Njih delo pa seveda ne bo lahko. Zavreči bodo morali laži, ki so veljale več kot pol stoletja, brez možnosti ugovora. Razložiti, kako je komunistična partija spretno hlinila osvobodilni boj, med tem, ko je sklepala tajne sporazume in premirja z Nemci. Razkriti krvave metode, s katerimi se je ta partija dokopala do vodilne vloge in kako je ustrahovala slovenskega človeka do take mere, da mu je izmaličila dušo. Kako je hotela podjarmiti ves narod in je z izvajanjem terorja izsilila odpor tistega dela naroda, ki je nasprotoval njenim načrtom. Za lastno obrambo so bili nasprotniki partije prisiljeni sprejeti orožje od zasovraženega okupatorja, za katerega so itak vedeli, da ima dneve štete. S tem so se pa izpostavili pred zapadnimi zavezniki, katerim so zaupali in računali na njihovo poznanje razmer in razumevanje. 

Ko bodo zgodovinarji vse to razčistili in utemeljili in razglasili pristno resnico, ki bo nadomestila dosedanjo ponarejeno, bodo domobranci dobili častno mesto v naši zgodovini s priznanjem, da so se res borili za obstoj in pravo svobodo domovine in da so to borbo plačali z življenjem. 

Bog daj, da bi kmalu prišel čas, ko bo slovenski narod prepričano, skupaj z nami lahko vzkliknil: Slava jim!! 

Franci Markež

Svobodna Slovenija, Leto LXV, Številka 21, 8. 06. 2001