Pred nekaj meseci sta v slovenski reprezentanci ragbija igrala kar dva argentinska Slovenca: Boris Slovša iz Mendoze in Ivan Vodnik iz Buenos Airesa. Boris trenutno živi v Španiji, Ivan pa že skoraj tri leta v Sloveniji. Danes objavljamo pogovor z njima.

Najprej nam povejta nekaj o sebi, svojem življenju in svojih začetkih v športu.

Boris: Živijo, moje ime je Boris Slovša, star sem 28 let. Rodil sem se v Argentini, sem potomec Slovencev in trenutno živim v Burgosu v Španiji.

Moja športna pot se je začela v Mendozi, kjer sem večino svojega življenja igral ragbi, dokler nisem sredi leta 2025 naredil korak naprej in začel igrati v evropski ligi. Trenutno igram v Najvišji španski ligi B za klub »Aranda Freud«.

Ivan: Moje ime je Ivan Vodnik, rojen sem v Buenos Airesu v Argentini, trenutno pa živim v Ljubljani v Sloveniji in imam 19 let. 

Z ragbijem sem začel po pandemiji, ko sem imel željo začeti kakšen šport, pa nisem vedel katerega. V šoli sem imel več prijateljev, ki so hodili na ragbi v klub Los Matreros v Morónu, in sem si rekel: dobro, pojdimo poskusit, da vidimo, če mi bo všeč. In bilo mi je. Z ekipo sem se počutil odlično in spoznal sem veliko prijateljev. Ragbi je postal moj najljubši šport. 

Sta aktivno sodelovala v slovenski skupnosti v Argentini?

Boris: Da, del slovenske skupnosti sem bil že od otroštva. Stari starši so mi privzgojili slovensko tradicijo in kulturo.

Velik del otroštva in mladosti sem sodeloval v gledaliških predstavah in kulturnih prireditvah skupnosti.

Ivan: V slovenski skupnosti v Argentini sem obiskoval osnovno in srednjo šolo, čeprav sem moral zadnje leto opraviti na daljavo, da sem lahko bil s svojimi sošolci iz Rasti na potovanju po Sloveniji. 

V skupnosti sem bil precej aktiven: nastopal sem v več gledaliških predstavah ter se udeležil številnih taborov in izletov s šolo in mladino. Spoznal sem veliko ljudi in, ko jih obiščem, me vedno sprejmejo z odprtimi rokami in velikim nasmehom, kar me res razveseli.

Kaj vaju je pripeljalo do odločitve, da zapustita Argentino? Kje živita zdaj in s čim se ukvarjata?

Boris: Iz Argentine sem odšel avgusta 2025. Bilo je zelo spontano – vedno sem si želel igrati v Evropi in nekega dne sem se odločil poskusiti srečo. V dveh tednih sem že sedel na letalu za Španijo.

Odločitev ni bila lahka, saj je moja hči pravkar dopolnila eno leto in je bil to velik korak za mojo družino. Trenutno se ukvarjam z gradnjo lesenih hiš in seveda igram ragbi.

Ivan: Odločitev, da pridem v Slovenijo, je bila zame zelo težka. Najprej je prišla sem študirat moja sestra, potem se je preselil še oče, ki je tukaj dobil službo, leto pozneje, marca 2023, pa sva prišla še z mamo. Bilo je kar naporno, saj sem imel v Argentini svoj krog prijateljev. Tukaj, čeprav govorim slovensko, nisem poznal nikogar in nisem vedel, kaj lahko pričakujem. A zdaj sem res zelo zadovoljen — vidim, da je bila odločitev prava, saj imam tukaj več možnosti za športni in poklicni razvoj, poleg tega pa je življenje tukaj veliko bolj mirno.

Kako je prišlo do vajinega prihoda v slovensko ragbi reprezentanco in kaj vama je pomenilo, da sta bila vpoklicana v reprezentanco države svojih starih staršev? Kaj so rekli družina in prijatelji iz slovenske skupnosti v Argentini?

Ivan: Moja pot v slovensko ragbi reprezentanco je bila v resnici kar nora, saj bi lahko igral že pri 17 letih, vendar zaradi birokratskih zadev in dovoljenj — ker sem bil mladoleten — to ni bilo mogoče. Tako sem moral počakati, da dopolnim 18 let. Moj prvi reprezentančni nastop je bil v Avstriji, in čeprav smo izgubili, je bil zame nepozaben. Bil sem zelo živčen in prejšnjo noč sploh nisem mogel spati. A ko sem stopil na igrišče, je bila to zame edinstvena izkušnja — nositi barve reprezentance države svojih prednikov. Po vsaki tekmi si reprezentance med seboj podarijo spominek. Po tekmi so se fantje in trenerji odločili, da ga tokrat podarijo meni, kar me je izjemno razveselilo in napolnilo s ponosom. 

Boris: Ker sem bil v Španiji, sem stopil v stik z vodstvom slovenske reprezentance in moj prihod v ekipo je bil res neverjeten. Spoznal sem strokovni štab in igralce, ki so me sprejeli odprtih rok in mi ves čas pomagali pri vsem, kar sem potreboval.

Kar zadeva pomen tega zame – to je bila čista sreča, saj je bil to moj otroški sen … vedno sem imel to v mislih.

V Argentini ima ragbi dolgo tradicijo in je verjetno najbolj priljubljen ekipni šport takoj za nogometom. Kako je bilo igrati ne le v Evropi, ampak tudi v Sloveniji, kjer ta šport nima tako dolge zgodovine in občinstvo morda ni tako strastno?

Boris: Da, prihajam iz Argentine, in kot praviš, je to šport, ki se tam živi z veliko strastjo. Ko pa sem prišel v Slovenijo, ni bilo nič drugače – prav nasprotno, začutil sem veliko ljubezen ljudi do tega športa.

Poleg tega bi rad poudaril velik trud organizatorjev in vseh drugih ljubiteljev tega športa, ki si prizadevajo dati večjo prepoznavnost domačemu ragbiju.

Kako je sestavljena reprezentanca? Kako sta videla igralce in kaj menita o njihovi ravni?

Ivan: Reprezentanca je sestavljena iz selektorja, glavnega trenerja, pomočnika trenerja ter predstavnika, ki skrbi za organizacijo potovanj in tekem. Nato je tu še ekipa, ki jo sestavljajo amaterski igralci. Nismo na ravni Argentine ali drugih ragbi velesil, vendar se trudimo napredovati s tekme na tekmo. 

Boris: Reprezentanco sestavljajo tako domači igralci kot tudi igralci, ki živijo v drugih državah in igrajo za reprezentanco, ko so vpoklicani.

Kar se tiče ravni, ki sem jo videl – bila je zelo dobra. Brez dvoma imajo vse ekipe še prostor za napredek, ampak videl sem ekipo z zelo obetavno prihodnostjo.

Kako je potekala komunikacija in sobivanje s soigralci?

Boris: To vprašanje me malo nasmeji – moja slovenščina in angleščina nista najboljši, ampak sem se trudil sporazumevati. Imel sem srečo, da je bil v ekipi tudi en Argentinec, ki mi je zelo pomagal pri vključevanju v moštvo. 🙂

Moj odnos z njimi je bil odličen – res so poskrbeli, da sem se počutil kot doma.

Kako je bilo prvič nastopiti na dveh uradnih testnih tekmah za reprezentanco?

Ivan: Udeležba na uradnih tekmah reprezentance mi je bila izjemno dragocena, saj ko pogledam nazaj, vidim, kako zelo sem napredoval. Pred dvema letoma sem na slovesnostih pred tekmami nosil slovensko zastavo in opazoval druge, kako igrajo. Zdaj pa sem med tistimi igralci, ki pojejo himno in nato stopijo na igrišče. Čudovit je občutek, ko veš, da ne predstavljaš samo kluba, ampak celotno državo. Nositi dres reprezentance, z zastavo in grbom države, v kateri so se rodili tvoji stari starši, je res ganljivo. Poseben trenutek je bila tudi zmaga na turnirju “rugby seven” na Kosovu leta 2025 in dvig pokala za našo državo.

Boris: Izkušnja igranja mojih prvih dveh testnih tekem je bila res izjemna. Vedel sem, da je to velik izziv in da moram v minutah, ki jih bom dobil na igrišču, dati vse od sebe.

Na prvi tekmi proti Srbiji sem vstopil v drugem polčasu z veliko željo pomagati ekipi in pokazati, kaj sem se naučil. Čeprav smo zaostajali v rezultatu, moji soigralci niso nikoli nehali dajati vsega od sebe.

Na drugi tekmi proti Slovaški pa je bilo drugače. Začel sem v prvi postavi, kar me je napolnilo s srečo in ponosom (celo veliko soigralcev na tribunah je vzklikalo moje ime). Na igrišče smo prišli zelo motivirani, z veliko željo po zmagi in hvala Bogu nam je uspelo.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost? Boris, razmišljaš o selitvi v Slovenijo ali vrnitvi v Argentino?

Boris: Veliko sem se pogovarjal z ekipo in vodstvom o možnosti selitve v Slovenijo skupaj z ženo in hčerko in iskreno – to je nekaj, o čemer resno razmišljam za prihodnost.

Rad bi prispeval svoj delež in pomagal ekipi, kjerkoli bo treba.

Ivan: Ko gledam v prihodnost, bi rad nadaljeval študij na univerzi, čeprav še ne vem natančno, katero smer bi izbral. Prav tako pa bi si želel še naprej trenirati in igrati ragbi ter morda pridobiti kakšno športno štipendijo tukaj ali v kateri drugi evropski državi.

Bi rada našim bralcem v Argentini – med katerimi vaju mnogi gotovo poznajo – pustila kakšno sporočilo?

Boris: Rad bi si vzel trenutek in se iz srca zahvalil za vsako spodbudno in prijazno sporočilo, ki sem ga prejel po objavi svojega vpoklica v slovensko reprezentanco v ragbiju XV. Zame je izjemen ponos predstavljati naše korenine in čutiti podporo ljudi tukaj v Mendozi.

Ob tej priložnosti bi rad povabil vse, ki čutijo strast do ragbija, naj si upajo slediti poti tega športa. Slovenija veliko vlaga v razvoj te discipline in ponuja ogromno možnosti za napredek, nova doživetja in branjenje naših barv.

Ivan: Za konec bi rad poslal velik pozdrav svojim starim staršem v Argentini in vsem prijateljem, ki so tam. Upam, da vas zelo kmalu spet vidim! 

Vsem pa bi rad dal še majhen nasvet: ukvarjajte se s športom, trenirajte. Čeprav imamo vsi dneve, ko nimamo volje ali energije, se trud vedno splača! 

Velik objem obema, hvala za razgovor in mnogo uspeha še naprej!

Pogovarjala sta se Tomi Kastelic in Jože Jan