Prva svetovna vojna (1914–1918) je bila prvi globalni spopad v človeški zgodovini in je zaznamovala na milijone ljudi. Kmalu po začetku je vojna zajela več kot deset držav, do njenega konca jeseni 1918 je v vojaških spopadih sodelovalo 28 držav. Neposredno ali posredno je bila v boje vključena poldruga milijarda zemljanov ali tri četrtine skupnega svetovnega prebivalstva. Sovražnosti so potekale na treh kontinentih: v Evropi, Afriki in Aziji. Hkrati je prva svetovna vojna pomenila konec nekega obdobja in s svetovnega odra so izginili štirje veliki imperiji: avstro-ogrski, nemški, ruski in osmanski. V mirovnih pogajanjih, ki so sledila po koncu vojne, se je ustvarila nova politična razdelitev Evrope in dolgoročno so se spremenili mednarodni odnosi na stari celini in drugje v svetu.
Cesar Karel I. v osvobojeni Gorici
Osrednje slovenske dežele (Kranjska, Štajerska, Koroška) niso bile neposredno vključene v vojaške spopade, toda vseeno je vojna pomembno vplivala na vse sloje prebivalstva ter pustila posledice, ki so se čutile še dolgo po njenem koncu. Posebej je to zaznamovalo vpoklicane može in fante, ki so bili poslani na številna bojišča v Evropi (Galicija – danes med Poljsko in Ukrajino, Balkan, Francija) in celo na Bližnjem vzhodu. Tedaj se je marsikateri med njimi prvič odpravil iz domačih krajev v širni svet. Ko so se po dolgotrajni odsotnosti vračali na svoje domove, nič več ni bilo tako kot prej. Nekateri sploh nikoli niso prišli, od tega tudi okrog 35.000 vojakov z ozemlja današnje Slovenije. Številni slovenski vojaki iz različnih avstrijskih dežel so tako izkusili strašne boje. Njihovi spomini so dolgo ostali potlačeni in pozabljeni, kajti njihova dotedanja domovina Avstro-Ogrska je razpadla ob koncu vojne, slovenski narod pa je doživel boleče razkosanje po mirovnih sporazumih. Nastopilo je dolgo obdobje precejšnje odrinjenosti spomina na boje v prvi svetovni vojni, tako med tistimi Slovenci, ki so ostali doma, kot med rojaki v tujini.
Na soški fronti sta leto 1917 zaznamovali dve veliki ofenzivi, 10. in 11., v zadnji so Italijani dosegli svoj maksimalni prodor na tem področju. Hkrati je v tej ofenzivi padla v italijanske roke Sveta Gora. Italijani so se zaganjali tudi v hrib Škabrijel. Slednji imel izredno strateško vrednost. Če bi padel v italijanske roke, bi se njihovi vojski odprla pot proti Vipavski dolini, naprej proti Ljubljani in dalje proti središču monarhije. To je bil tudi cilj italijanske vojske ob vstopu v prvo svetovno vojno.
Italijanski ujetniki na Travniku v Gorici
Italijani so sprevideli, da niso uspešni in boji na Škabrijelu so se sredi septembra 1917 umirili, ne pa popolnoma prenehali. Obenem je avstro-ogrsko poveljstvo uvidelo, da obramba proti italijanskim napadalcem ne bo prinesla sadov in da izčrpani branilci še ene italijanske ofenzive ne bi zdržali. Zato so se povezali z nemškimi zavezniki, ki do takrat z večjimi enotami niso sodelovali na soški fronti. Obenem je potrebno poudariti, da Italijani niso bili pripravljeni na možnost avstrijske protiofenzive.
Prav v teh dneh se torej ponovno spominjamo stoletnice hudih bojev ob Soči med prvo svetovno vojno, kjer so predhodni boji že močno zamajali avstro-ogrsko obrambo. Ko je že kazalo, da branilcem pojemajo človeški in materialni viri, so 24. oktobra 1917 v novo 14. armado združene avstro-ogrske in nemške čete izvedle prodor. To so omogočile sveže sile, kajti na to območje je prispelo kar petnajst novih divizij.
Omenjena ofenziva se je v zgodovino zapisala kot »čudež pri Kobaridu«, kajti načrtovalci ofenzive niso pričakovali, da bo tako zelo uspešna. Italijane jim je do začetka novembra 1917 uspelo potisniti do reke Piave, približno 90 km proti zahodu, tik pred Benetkami. Tam se je frontna črta ustalila praktično do konca prve svetovne vojne jeseni 1918.
Avstro-ogrska vojska na poti skozi Trnovski gozd v dneh preboja pri Kobaridu
Zadnja, 12. soška bitka, je bila hkrati prva ofenziva avstro-ogrske vojske na soški fronti in prva, v kateri je sodelovala z nemško vojsko. Priprave zanjo so začeli že med zadnjo italijansko ofenzivo na fronti. Vse se je začelo 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj, silovit topniški napad je sejal smrt med italijanskimi enotami in ustvarjal velike vrzeli v njenih vrstah. Nemci so pri Bovcu izvedli plinski napad, uporabili so bojni plin fosgen, ki je dobesedno zadušil Italijane. Ena stran klešč je prišla s severa, iz Bovca, druga stran pa z juga, iz Tolmina, ob Soči navzgor. Klešče so se zaprle pri Kobaridu. Pehota je v prvem naskoku prebila italijanske obrambne položaje pri Bovcu, v dolini Soče in pri Tolminu. Isti dan so nemško-avstro-ogrske enote osvobodile Kobarid, v noči na 25. oktober pa so južno od Robiča dosegli državno mejo. 24. oktobra so bili prebiti tudi italijanski obrambni jarki pri Čiginju, zvečer pa so bile uničene njihove utrdbe na Ježi. Tako so združene avstro-ogrske-nemške enote odrezale italijanske sile na levem bregu Soče in v Krnskem pogorju ter prodrle globoko v italijansko zaledje. Vkorakali so v Čedad in Videm, prekoračili reko Tilment in že 9. novembra 1917 so dosegli reko Piavo.
Z vojaškega stališča je bila ta ofenziva res nekaj izrednega. Preboj pri Kobaridu velja za prvo uspešno bliskovito vojaško operacijo v zgodovini vojskovanja – blitzkrieg. Na drugi strani pa vidimo silni italijanski poraz, ki je prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini “doživeti Kobarid” ali Caporetto (italijansko ime za Kobarid), pomeni doživeti svoj življenjski poraz, katastrofo velikih razsežnosti. Za italijansko vojsko je namreč prodor pri Kobaridu res pomenil pravo katastrofo, prišlo je do razpada vojaškega reda. Nihče ni računal, da bodo Italijani tako hitro začeli bežati.
Neurejen umik italijanske vojske po porazu
Med temi boji je na italijanski strani padlo več kot 12.000 vojakov, več kot 250.000 Italijanov je bilo zajetih. Tudi na strani zmagovalcev so bile velike izgube, saj je padlo okrog 10.000 vojakov.
Ofenziva se je nadaljevala do sredine novembra 1917, ko se je ustalila na reki Piavi, tudi po zaslugi britanskih in francoskih zaveznikov, ki so Italijanom prihiteli na pomoč. Avstro-ogrski poskusi nadaljnjega napredovanja, zlasti sredi leta 1918, se niso obnesli.
Na zahodni rob slovenskega narodnega ozemlja se je jeseni 1917 končno vrnil mir. Po 888 dneh je bilo konec bojev na soški fronti.
Renato Podbersič ml.
Fotografije: zbirka Društva soška fronta 1915-1917
