Preteklo soboto 30. 9. smo se znova zbrali, tokrat pri meni doma. Po navadi izkoristimo obisk kakšnega “izgnanca” skupine, ki se ravno mudi po Buenos Airesu, vendar se tudi dobimo brez kakšnega posebnega razloga. Tokrat smo se zbrali navidezno brez posebnih namenov in smo sproti zvedeli, da bo prišla tudi Anči iz Kanade, tako da se nam je kar dobro izšlo. Bilo nas je 16 – polovica celotne Rasti.
Spravil sem se k pisanju o teh zbiranjih, ne zaradi posebnega dogodka, vendar zato, da prikažem kaj pomeni za nas, sinove izgnancev, preživeti skupaj skoraj celo življenje. Res je čudno reči “skoraj celo življenje”, nikoli si nisem predstavljal, da bomo rekli kaj takega. Pa vendar je tako in zato je to tako pomembno za nas.
Ne moremo da ne bi bili ponosni na to prijateljstvo, ki ga ohranjamo že 42 let, odkar smo skupaj začeli Srednješolski Tečaj. Večina se nismo dobro poznali, ker smo prihajali iz različnih domov, dokler nas ni združil tečaj; zato bomo večno hvaležni tistim, ki so tečaj ustanovili. V Argentini dobro vemo kaj nam še danes nudi Tečaj.
42 let je nepredstavljiva številka za nas, vendar izračuni so pravilni. To je matematika življenja. Konec koncev ne gre toliko za leta, kakor za dogodke, ki smo jih skupaj preživeli, za stvari ki vemo eden o drugem iz težkih časov v naši mladosti, ko je vsak izmed nas iskal svojo identiteto, in ki predstavljajo podrobnosti, ki bodo za vedno ostale zapisane v skritih kotičkih naše zavesti. Stvari, ki jih ne moremo deliti z drugimi, ker jih ne bi razumeli. Vse skupine imajo to lastnost; izkušnje, ki se hranijo kot v nekakšnem bratstvu. Zgodbe o upornikih in zmernih, o prevzetnih in zadržanih, o pridnih in lenih, o spogledljivcih in brezbrižnežih. Podobnosti, vzajemnosti in razočaranja. Čas je vse oblažil in nas privedel do tega, kar danes smo.
Tisto obdobje tečaja je postajalo iz leta v leto bolj zanimivo, ker smo imeli res neverjetne profesorje, amaterje, pa vendar enkratne in neponovljive, te strastne izgnance, ki jim ni prav nič ostajalo, in so nam kljub temu podarili svoje sobote. Z njimi smo postopoma postajali bolj zreli. Vendar vse dobro se kdaj konča in tisto čudovito obdobje se je zaključilo z nepozabnim končnim potovanjem v Bariloche. Potovanje polno anekdot iz Colonia Suiza, neskončnih pohodov in nenavadnih voditeljev, ki so ustvarili spomine, ki nas vedno znova nasmejejo. Vse Rasti so doživele isto; večina, ki bere te vrstice ve, na kaj se nanašam.
Potem je pa šlo zares: začeli smo se manj videvati zaradi službe, univerze, porok. Drug za drugim smo se vrstili, enkrat kot povabljeni, drugič v središču dogajanja. Potem je prišel najboljši del našega življenja: naši otroci. Počasi smo se navadili velikih sprememb: prej smo bili med slovesnostmi na koncu dvorane, se šalili in smejali, sedaj pa smo v prvih vrstah, resni, ali še celo kaj beremo pred mikrofonom. Prej smo vedno morali nastopiti pri kakšni obletnici, sedaj gledamo svoje otroke kako nastopajo in se ponosno dregamo s komolci. Prej smo se počutili pomembne s svojimi mladostniškimi osvojitvami, sedaj komentiramo osvajanja svojih otrok. Prej smo bili mladi tečaja, sedaj se pa spopadamo z vlogo novega obdobja: prihoda naših prvih vnukov.
Ker se tako pogosto vidimo, je težko opaziti, koliko smo se spremenili: sivi lasje, dodatni kilogrami, pleše, resne bolezni. In nekatere so bile zelo resne; brazgotine o katerih se sedaj pogovarjamo, kot da bi bile anekdote, so bile več kot le to. Seveda pa je bilo tudi veliko solz in skupnih molitev. In še vedno so. Delimo tudi bolečino izgubo tistih, ki so predčasno odšli v Očetovo hišo. Vsak je že toliko doživel, da ni dovolj časa, da bi vse opisali; raje mislimo, da imamo sedaj veliko izkušenj.
Bili smo le še ena izmed tistih 45 skupin, ki so šli skozi tečaj, vendar lahko ponosno rečemo, čeprav zveni mogoče malo prevzetno, da smo res dobra skupina. Kdo ne pozna ljudi iz naše Rasti VIII? Lahko bi naštel imena naših “slavnih”, vendar ni potrebno, daj tisti, ki prebirate ta časopis nas dobro poznate, kdor pa bere iz tujine, vas bomo pustili radovedne, čeprav zagotovo poznate kakšnega izmed “naših”.
Kdo iz Slovenije, ki bere te vrstice, si bo mogoče mislil, da v tem ni nič čudnega, kajti taki smo Argentinci. To je delno res, saj imamo veliko argentinskih navad. Ampak to, da se vedno srečujemo že 42 let, skoraj vsak konec tedna, je v bistvu zaradi naše slovenskosti, saj so nas združevala slovenska šola, domovi, obletnice, verski prazniki, mladinski dnevi, tombole, romanja, festivali, poroke, krsti in pogrebi. Naši otroci so med sabo prijatelji, tako kot smo med sabo prijatelji mi, in se nam zdi naravno, da je tako, vendar ni tako samoumevno, saj je to nekaj, kar smo lahko dobili samo od skupnosti. Noben Argentinec ne deli z nami grozne izkušnje vojne naših staršev, in prav tako ne lepih zgodb, ki pripovedujejo o vaseh, sosedih, družinah, pesmih in navadah. Še nismo prišli do nostalgičnega obdobja našega življenja, vendar se že pojavijo v naših pogovorih nekateri komentarji o obisku kakšne vasi v Sloveniji, o pogovoru s kakšnim bratrancem, ko smo bili na obisku ali solzi kakšne tete, ko nam je pripovedovala o nečem, o katerem prej ni smela govoriti.
Veliko je podrobnosti, ki jih lahko delimo, ker smo imeli starše s podobnimi zgodbami. Naši starši so imeli težka življenja, in naša vzgoja je bila tako podobna, da ne moremo, da ne bi imeli občutka, da se poznamo kot da bi bili v sorodu; tako v dobrih kot tudi v slabih trenutkih.
Smo se že zmenili za naslednje srečanje. Ne bom izdal kje, da ne bo preveč pritiska na naslednjega gostitelja. Upam, da se nam bodo pridružili še drugi in da bomo lahko nadaljevali te pogovore, ki jim seveda ni nikoli konca.
Jože Lenarčič / Alenka Cukjati
