Večkrat slišimo, da je statistika nezanesljiva reč, mnogi jo uvrščajo celo med laži. Po drugi strani pa vemo, da številke ne lažejo. Gotovo je torej težava predvsem v interpretaciji, pa seveda tudi v raznih anketnih vprašanjih, s katerimi so manipulacije tako rekoč neomejene.
To vidimo zlasti v javnomnenjskih raziskavah, ki so v Sloveniji še posebej močno politično orodje največjih medijskih hiš in njihovega bolj ali manj prikritega ideološkega usmerjevalca. S temi raziskavami, objavami in razlagami javno mnenje veliko bolj ustvarjajo kot merijo. Tako vidimo, kako velike razlike v primerjavi z dejanskim stanjem prinašajo njihove meritve še dan pred volitvami. Ko jih te postavijo povsem na laž, jih nihče ne kliče na odgovornost. Še več, znova se njihovi avtorji pojavljajo v raznih oddajah in z raznimi besednimi kolobocijami še nadgrajujejo svoje zlagano politiziranje.
Volitve po definiciji štejemo za najbolj zanesljivo meritev javnega mnenja, saj ne gre za vzorec tisoč ljudi, pač pa za vse državljane z volilno pravico, ki gredo volit. Pa poglejmo še en javnomnenjski primer. V Sloveniji zlahka opazimo, da so na vrhu lestvice najbolj priljubljenih politikov mnogokrat ljudje, ki zanje komaj vemo. Po drugi strani pa: če neko stranko voli četrtina volivcev, kako je mogoče, da državnik, ki jo vodi in ki je med najbolj medijsko izpostavljenimi ljudmi, v anketah nima zagovornikov in neprestano pada z dna lestvice. Verjetnostni račun neizprosno pove, da bi se morala ta četrtina pokazati tudi pri tistih tisoč klicih, ki jih za anketo opravi neko podjetje. Kje se realnost prilagodi željam in potrebam skritih odločevalcev, ne vemo.
Prihodnje leto bo v Sloveniji cela vrsta volitev, tako da gornje spraševanje ne bo odveč, čeprav to ni bila predvidena tema za tale uvodnik. Misel nas je na statistiko napeljala zaradi podatkov o precepljenosti. Ta podatek namreč, da Slovenija s komaj petdesetimi odstotki cepljenih caplja na repu Evrope, pa je številka, ki je ni mogoče ovreči.
To odpira veliko vprašanj o Slovencih in o naši mladi državi. Vsi vemo, da je histerija proti cepljenju močna tudi po drugih zahodnih državah, a nikjer ni tako uspešna kot v Sloveniji. Malo ljudi je pri nas, ki bi zavrnili zdravniško pomoč, ko jo potrebujejo. Tudi tisti, ki so v bolnišnicah zaradi epidemije – in ti so v veliki večini necepljeni – jo več kot očitno na koncu sprejmejo. Da bi se pravočasno cepili, to pa ne. V tej razliki tiči neko veliko nesorazmerje, velika nelogičnost, ki dokazuje, da je prejšnjemu sistemu »sprememba narodnega značaja« vendarle uspela bolj, kot smo si predstavljali. Toliko ljudi zna pametno razmišljati o skrbi za svojo hišo, o svojem gospodinjstvu in neštetih drugih rečeh. Ko jih v svoj primež vzame usklajeno delovanje režimskih medijev, raznih varuhov, sodišč, opozicije in pouličnih nasilnežev, pa vidimo, kako malo jih ohrani mirno kri in trezno glavo. Še ko gre za njihovo lastno zdravje! Upajmo, da streznitev vendarle pride in da bo prihodnje leto uspehe žela zdrava pamet.
Lenart Rihar
Naša luč
