OkrOgle obletnice

.

Letos praznujemo stoletnico rojstva dr. Milana Komarja. Dr. Komar je bil univerzitetni profesor, publicist, pravnik, vzgojitelj in eden največjih krščanskih filozofov XX. stoletja.

Življenje in nauk dr. Milana Komarja

Življenjska pot dr. Milana Komarja ni bila lahka: že njegovi starši so morali bežati s Primorske v Ljubljano, kjer se je rodil 4. junija leta 1921. Že v Sloveniji se je mnogo udejstvoval med mladci in se pričel zanimati za filozofijo sv. Tomaža Akvinskega. Doktoriral je iz prava v Torinu, med vojno pa je bil urednik Goriškega lista na Primorskem. Kot begunec je dobil zavetje v Argentini, kjer je njegova intelektualna pot dobila novo smer. Kmalu je dobil službo profesorja filozofije na raznih inštitutih, zaradi svojega znanja in odličnega poučevanja pa še mesto na katoliški univerzi v Buenos Airesu, kjer je sčasoma postal redni, pozneje še titularni profesor zgodovine moderne filozofije. Postal je tudi član sveta filozofske fakultete in je bil več let tudi njen dekan, kar izpričuje njegovo zavzetost za filozofijo in sposobnost za profesorja. Poleg te službe pa je predaval na raznih drugih ustanovah – na raznih univerzah, katoliških inštitutih, teoloških fakultetah, vojaških akademijah, posebnih tečajih in drugod predvsem o katoliški tomistični filozofiji. V znanstvenem delu je znan predvsem po svojem raziskovanju o Kantovem predhodniku Christianu Wolffu, o katerem je napisal več razprav v razne filozofske ali univerzitetne revije in knjige. Poleg tega je objavil še vrsto globokih filozofskih razmišljanj ter mnogo kritik in poročil ter uvodov ali opomb v razna filozofska dela. 

A njegovo delo je bilo posvečeno tudi Slovencem. Vedno je našel čas, da je predaval med nami, predvsem pri Slovenski kulturni akciji, Katoliškem starešinstvu, na raznih zborovanjih, pa še mladim, predvsem v karapačajskem domu. Pri SKA je izdal knjigo Pot iz mrtvila, napisal pa je tudi mnogo razmišljanj v Meddobje, Zbornike Svobodne Slovenije, tudi v našo Svobodno Slovenijo in še kam. Vse njegovo delo je bilo posvečeno širjenju tomistične miselnosti, predvsem pa poglabljanju človekovega avtentičnega mišljenja in usmerjanju na poti k osebni duhovni rasti. 

To svoje poslanstvo je z uspehom opravljal tudi med argentinskim občestvom, tako da je postal široko znan med katoliškimi krogi. Na univerzi in drugod je vzgojil celo generacijo mladih študentov, ki jim je dal trdne osnove za življenje in mišljenje. Zato mu je ob 70-letnici sam papež Janez Pavel II poslal čestitko, ki jo objavljamo tu poleg.

.

.

Ob 50-letnici njegovega delovanja so prijatelji izdali Komarjev zbornik Vida llena de sentido – Življenje polno smisla, s članki njegovih učencev, in ga počastili z javno slovesnostjo. Leta 1999 je izšel izbor njegovih predavanj v knjigi Orden y Misterio – Red in skrivnost, v Sloveniji pa so v zadnjih letih izdali ponatis knjig Pot iz mrtvila, Človeški čas, Red in misterij, Problemi človeka v družbi blagostanja & svoboda in velikodušnost, in eseje Razmišljanja ob razgovorih. V zahvalo za njegovo delo je dobil odličje CONSUDEC-a in cerkveno imenovanje komandanta vitezov sv. Gregorija Velikega ter odličje Zedinjene Slovenije. 

Domovino mu je bilo dano po odhodu v emigracijo, tudi zaradi zdravstvenih težav, obiskati le enkrat, v septembru 1995.

Milan Komar je imel z ženo Majdo, roj. Ahačič, šest otrok. Umrl je v Buenos Airesu 20. januarja 2006, pokopan pa je, kot je sam želel, v Sloveniji, na ljubljanskih Žalah.

.

.

Komar sam o sebi

Dva odlomka iz pogovora Zorka Simčiča z Milanom Komarjem ob 70-letnici:

→ Že kmalu po našem prihodu v Argentino smo Vas lahko poslušali pri raznih predavanjih. Še posebej se spomnimo na »Filozofijo in prakso«, ko ste govorili pri Akademskem starešinstvu o prvenstvu teorije pred prakso, o »nujnosti okrepitve naše teoretske fronte«. Toda kmalu zatem Vas je kar lepa skupina Slovencev hodila poslušat tudi na ISCR (Instituto superior de cultura religiosa), kjer ste imeli celoletne tečaje. Kako je pravzaprav že tako kmalu po Vašem prihodu v Argentino prišlo do Vašega sodelovanja na tem inštitutu?

Na Inštitut so me poklicali, ko so iskali profesorja za grščino in so po brezplodnem iskanju končno prišli do mene. Učenju grškega jezika se je kmalu pridružilo tudi razlaganje grške kulture in filozofije. Tako so nastali zelo obiskani celoletni tečaji s humanistično vsebino, ki so postopoma prešli v splošno tematiko filozofije o človeku in zajeli tudi sodobno problematiko. V najboljših letih sem imel do tristo slušateljev.

Poljudno obdelovanje teh vprašanj pa ni lahko; zahteva veliko več napora kot strokovni kurzi za študente filozofije. Vendar je to poljudovanje nujno potrebno. Slabe filozofije vedno pridejo v poenostavljenih, banaliziranih oblikah do množice in povzročajo mnogo zla. »Zmeda v glavah je zmeda v družbi,« je učil Leon XIII.

→ Iz Vaših v španščini objavljenih razprav – recimo v Psychologica – je videti, da je del Vašega »iskanja zadnje jasnosti« posvečen psihologiji in kdaj prav psihiatriji. Vas je do tega privedlo kakšno posebno nagnjenje, ali gre tako rekoč za »biološko povezanost« med področjema filozofije in psihologije?

Moje delovanje na tem področju je pripisati naključnemu srečanju z dr. Krapfom, svetovno znanim psihiatrom, ki je bil pozneje imenovan za predsednika Mednarodnega urada za duševno zdravje v Ženevi, odvisnega od Združenih narodov. Tam je tudi umrl. Dr. Krapf je bil nemški Jud, spreobrnjen katoličan in navdušen poznavalec Tomaža Akvinskega. Njegovo strokovno geslo je bil Tomažev izrek: »Anima humana non potest corrumpi, nisi per se ipsa corrumpetur. – Človekova duša se ne more pokvariti, razen če se pokvari ona sama.« Potemtakem se duševne bolezni delijo na telesne okvare, ki povzročajo duševne motnje, in na bolezni, katerih vzrok je duhovni nered, to se pravi greh.

Od leta 1952 pa do danes sem nepretrgano sodeloval s skupinami psihologov in psihiatrov s tečaji, predavanji, zasebnimi in javnimi pogovori, razlagajoč klasično filozofijo o človeku, njegovi duši in etičnih vprašanjih. Stare izkušnje grških, patrističnih in sholastičnih mislecev in učiteljev duhovnega življenja ljudi vedno zelo zanimajo, če so prevedene v jezik sodobne globinske psihologije. Pa tudi jaz sem s tem stikom veliko pridobil. Sodobna globinska psihologija, če jo prav razumemo in kritično pretresamo, v veliki meri potrjuje stare, preizkušene izsledke na teh področjih in razodeva njihovo trajno, nevenljivo veljavo.

.

.

Komarjeva predavanja

Iz ciklusa Komarjevih predavanj “Svoboda in velikodušnost” iz leta 1984 prepišemo nekaj kratkih Komarjevih idej s primeri iz konkretnega življenja, ki pa z enkratno poglobitvijo osvetljujejo razmerje med svobodomiselnostjo in svobodo, med velikodušnostjo in bivanjsko dinamiko:

.

.

• Svoboda in samopoznanje

Največje ovire za svobodo: pomanjkanje, revščina, jalovost se pojavijo, kadar ne poznamo niti ne iščemo samega sebe, marveč si zgradimo neki umetni jaz. Ne gre za to, da si zastavimo neki ideal (kot je učil Jeremy Bentham), ki ga s trdno voljo uresničujemo skozi življenje. Če ideal ni v skladu s tem, kar smo, se bo napor izjalovil. Tu je popolnost neuresničljiva, kajti popolnost ni nič drugega kot doseganje. Perficere pomeni izpeljati stvari do kraja,  privesti do uresničenja, kar je navzoče že v zasnutku, v tem pa je vsebovan zelo velik razpon svobode: lahko se razvijemo v tako ali drugačno smer.

Umetni idealni jaz je lahko neizprosni zatiralec resničnega jaza in lahko povzroči izgubo notranje svobode. Svobodni razmah zahteva tisto, kar v nekom že obstaja in teži k uresničenju.

• Kutura

Da  bi dojeli, kaj je kultura, si bomo pomagali s primerom poljedelstva.

Poljedelstvo (agricultura) je kultura polja. Navedlo bomo zelo pomenljiv verz pesnika Vergilija. Vergilij je bil doma iz Mantove v severni Italiji, kjer so polja zelo lepa in rodovitna. Tam je cesar Avgust kot nagrado za zvestobo naseljeval svoje vojne veterane, v ta namen pa je od tod odseljeval stare prebivalce (latinizirane Kelte) v Bretanijo, na Keto, na obalo Črnega morja.

To se je pripetilo tudi Vergilijevi družini, ki v neki eklogi toži nad polji, ki jih mora zapustiti:

“In ta polja, tako obdelana,
bo posedoval vojak veteran
in barbar bo lastnik teh posevkov.”

Cultum, iz katerega izhaja beseda kultura, pomeni skrbno ravnati. Grški glagol, ki natančno prevaja latinski colo, je therapeuo, od koder izhaja terapija, se pravi skrbno ravnati, ravnati z ljubeznijo. Ta polja so bila obdelovana z ljubeznijo, s solzami, z znojem in s krvjo.

Treba je ločevati med poljedelstvom in izkoriščanjem podeželja. Izkoriščanje nastopi, ko zasledujemo zgolj ekonomsko korist. Gre za dve različni in nasprotujoči si nagnjenji. Kdor obdeluje, ne izkorišča.

Vrhu tega izkoriščanje lahko izvajamo, ne da bi živeli v tistem kraju, tako da poverimo delo nekomu drugemu. Obdelovanje pa zahteva stalno navzočnost.

Resnične kulture ne posreduje, kdor pridobi obilo znanja, pač pa tisti, ki prodre v neko resničnost in jo dolgo obdeluje in se prepoji ter se preobrazi z njenim smislom.

• Nekomunikacija in prodiranje v realnost

Eden od največjih problemov našega časa je pomanjkanje komunikacije. Nanj naletimo na primer v sartrovski eksistencialistični literaturi, v filmu Ingmarja Bergmana. Kjer prevladujejo pohlepna drža, volja do moči, sla po oblasti, nasilnost, je komunikacija nemogoča.

Sartre filozofsko utemelji nezmožnost komunikacije. To prikazuje v drami Zaprta vrata. Vse se dogaja v nekem hotelu, ki je v resnici pekel. Odprejo se vrata nekega stanovanja in vstopi samski štiridesetletnik, ki spusti noter novinarja samomorilca. V tem kraju bo moral prebiti vso večnost. Sprva kraj ni neprijeten. Dva stola sta prazna. Ko mine nekaj časa, se vrata odpro in sobar, ki je v resnici hudič, privede dve ženski. Med njimi se vname zgodba razhajanj in nesporazumov. Na koncu so si vsi odvratni: ostajajo skupaj, drug zraven drugega, ampak so nezmožni resnične komunikacije.

Če ne prodrem v bit drugega, če ga uporabljam, če ga imam za sestavino svojega blagostanja, svojega udobja, seveda ne morem vstopiti v resnično človeško komunikacijo.

Ko red in organizacija prihajata od zunaj, se bitja med seboj ne povežejo. Vsaka zunanja vizija vsebuje nasilje. Nasilje od Aristotela naprej opredeljujemo kot zunanjo silo, ki jo apliciramo na realnost, ne da bi upoštevali njeno notranjo strukturo. Kadar izostane prodornost (postati drugi kolikor drugi), je nasilje neizogibno. Nasilje ni samo fizično, lahko je tudi psihično, kadar na primer nekoga ne upoštevamo, ne poslušamo ali ne poskušamo razumeti.

• Notranjost in izžarevanje

Tu se bomo pomudili ob temi intimnosti ali notranjosti. Izžarevanje je prav tako oblika radodarnosti. Kadar je v nekem bitju polnost, ta v nekem pogledu izžareva, komunicira navzven. Ni izžarevanja brez notranjosti, kajti samo bitje, ki se poseduje, lahko daje. Nihče ne da, česar nima.

Pogosto hočemo biti vplivni, da bi imeli oblast, toda resnično vplivamo s tem, kar smo, in ne s tem, kar govorimo. Če nismo to, kar govorimo, ne vplivamo. Vplivnost je v veliki meri izžarevanje. Izžarevanje je ponujati se drugim, nenamerno, brez namena, ampak resnično, dejansko.

Edith Stein je prišla do sklepa, da je izžarevanje toliko večje, kolikor bolj je nekdo ponotranjen v samem sebi, to pa prihaja iz notranjosti. Od tod pa privablja druge.

• Končna svoboda kot participacija v Božji svobodi

Naj vas tu spomnim na drug prečudovit odlomek Nikolaja Kuzanskega, ki nam poda eno od najbolj pomembnih miselnih metafizično-teoloških podlag za pojmovanje svobode. Hkrati je tudi molitev:

“Kako se mi boš dal Ti, če hkrati ne daš mene samega meni. Ko počivam v tišini kontemplacije, mi Ti, Gospod, v moji notrini odgovarjaš: “Če bi ti bil svoj, bi tudi Jaz bil tvoj”. O Gospod, milina vseh sladkosti, podelil si mi svobodo, da bi bil, če le hočem, sam svoj. Od tod izhaja, da če nisem sam svoj, Ti ne moreš biti moj. Zato potrebuješ svobodo, saj ne moreš biti moj, razen če nisem tudi jaz sam svoj. In ker si to položil v roke moje svobode, me ne siliš, pač pa čakaš, da se jaz odločim, da bi bil sam svoj.”

Mi ne izberemo samih sebe in niti neznanska moč Boga nas ne more prisiliti, da  bi bili mi sami, če si to ne želimo biti. Po tej poti svoboda človeka deleži v neskončni Božji svobodi. Človekova svoboda je radikalna svoboda, ki je predhodna svobodni volji; ta je aplikacija svobode. Svoboda svobodne volje obstoji v tem, da izberemo med tem ali onim, vendar predpostavlja možnost pobude. Smo izviri pobude: nekaj, kar je podobno stvariteljskemu dejanju. Bog je svobodno ustvaril svet; mi ga ne moremo ustvariti, vendar lahko svobodno podpiramo nagnjenja, ki so napolnjena z negativnimi ali pozitivnimi možnostmi. Še več: smo središča pobude, tudi kadar si tega ne želimo. Kajti kadar nočemo izbirati, se pravzaprav odločimo, da se ne bomo odločali. Kot je dejal Maurice Blondel: “Ne želeti pomeni želeti ne želeti.”

Bog nas je ustvaril svobodne, da bi lahko bili “lastniki samih sebe” in če nismo lastniki samih sebe, On prav tako ne more biti naš, ne more se nam dajati. Kadar nekdo trka na vrata in ni nikogar v hiši, se konča tako, da ne more vstopiti. Zato sta sprejetje samega sebe in recepcija Boga sovpadni. Sveti Avguštin v Samogovorih v molitveni obliki pravi: “Pokliči me, o Gospod, da se odvrnem od svoje stranpoti in vrnil se bom k sebi in k Tebi.”

Pripravil Jože Jan

Viri:

Svobodna Slovenija
Zbornik Svobodne Slovenije
Philosophia perennis
Fundacion Emilio Komar
Milan Komar  – Svoboda in velikodušnost