…NI IZZIVA , KI GA LJUBEZEN NE BI  MOGLA PREKORAKATI …..

Topli mesec februar je že začel, bliža se novo šolsko leto 2020. Vsak učitelj dobro ve, koliko priprav, upanja in sanj je potrebnih, predno sprejme otroke.  V šoli smo vse pospravili, pripravili učilnico ter plakate, se poklepetali glede začetka in navdušeno čakali na učence.

A usoda nam je pripravila nov izziv, koronavirus je brez vpisovanja in prijav vstopil v življenje šole in nam zasukal vse načrte.

Kaj, kako, s katerim virtualnim orodjem, kdo bo pomagal otrokom? Ko smo mislili, da smo že imeli vse odgovore, so vedno nastajala nova vprašanja. 

A s korajžo, dobro voljo in  ljubeznijo -najsi bo do jezika, šole, otrok, dedov– smo zmogli in navsezadnje nam je samo prava ljubezen ohranila upanje, da se bomo tudi letos, na drugačen način, še naprej učili in združevali.

Najprej smo si  učitelji ustvarili spletno stran preko classrooma, kamor smo naložili nov material, povezave, pripomočke (pesmice, posnetke, interaktivne strani) in kamor soboto za soboto shranimo  vaje za vsak razred.

Pogovorili smo se s starši o tem, katera naj bi bila najbolj primerna plataforma za delo, samo vemo, da najmlajši potrebujejo  pomoč družine, istočasno pa v nekaterih družinah otroci delijo računalnike ali telefončke. O vsem smo se pogovorili! Zelo cenimo dobro razpoloženje staršev, saj vemo, da kljub težavam, službam, celo bolezni,  niso izstopili  iz tega vlaka učenja, ki nas popelje nazaj v  deželo naših slovenskih korenin  in znova pristopi v argentinsko realnost.

Učiteljski zbor ima res srčno delo, da ohranja stik z vsakim otrokom, ga spodbuja k srečanju, pa tudi k  pogovoru in učenju jezika. To pomeni, da je treba biti pozoren do  vsakega otroka,  ker je nevarnost virtualnega pouka v tem, da postane mrzel, v daljavi in to lahko povzroči, da otrok izgubi željo do učenja.

 Vemo pa tudi, da vse to ne bi bilo mogoče brez družin:  mamic, očetov, sestric ali starejših bratov, celo babic in dedkov, ki radi pomagajo. Spalnice, kuhinje , jedilnice so se spremenile v učilnice in nam odprle vrata v domove, vstopili smo v vsakdanji kraj, kjer jim poteka življenje, odprli so vrata naši šoli. HVALA!

Kako smo pa vse to uresničili? Vaje smo pošiljali preko elektronske pošte ali watsapp-a, otroci so to doma s starši obdelali in nam poslali slike ali celo posnetke narejenih vaj, pesmic, ročnih del.  Ko smo se pa srečali preko google meet, zoom ali jitsi meet, smo vse ponovili, pregledali vaje in se pogovarjali z učitelji in s sošolci, saj vemo, da otrok se uči  od tega, kar mu razkrije profesor a tudi od tega, kar deli s sošolci.

Tako smo ob začetku šolskega leta preživeli Veliko noč, in čeprav nismo mogli kot prejšnja leta pripraviti igre, so vse družine po stari slovenski navadi doma barvale pirhe, izdelovale butarice in se igrale velikonočne igre.

 Za očetovski dan smo pripravili virtualno kuharsko uro, med katero so vsi otroci s svojimi učiteljicami pekli domače kifeljčke. To je bilo res presenečenje za starše, ki so  veselo okusili dobrote mladega roda. Vsi slavljenci so pohvalili okusne piškote! To so pravi očetje!

Za otroški dan smo ponavadi v šoli imeli družinsko tombolo. Kaj pa letos? Tudi tokrat smo jo imeli!!  Dobili smo se preko meet, vsak je dobil kartonček, profesor Dani je pripravil družinske virtualne igre, učitelji pa tombolo. Imeli smo tudi pomoč dobre otroške vile, ki je s čarobno palico naredila čarovnijo (in pomočjo staršev) zmagovalcu poslala na dom vrečko slaščic. Res smo se vsi skupaj lepo imeli!

Vsak razred pa se je tudi spomnili domobrancev in škofa Slomška, gospodična Ana  je pripravila križanko v povezavi s praznikom.

Tako nam soboto za soboto ne manjka dela in ne veselja, slovenska beseda se sliši v vsakem domu in cela družina se, hočeš nočeš, pridruži k pouku.  Kreativnost,  dobra volja, novi pripomočki s katerimi se otroci navdušijo, so vsako soboto na tekočem, ko skupaj beremo, poslušamo pravljice, pišemo ali pojemo. Vsaki učiteljici in učitelju iskrena čast, staršem pa vso zahvalo za prehojene mesece in za vse, kar nas še čaka. Leto ni izgubljeno, vemo, da ogromno stvari ne bo mogoče obdelati a istočasno vidimo, da so naše družine vložile ogromno truda in čutimo, da so z nami na tej poti poučevanja. Zato vse delo in vsako družino priporočimo Mariji Pomagaj in v Božje varstvo.

Slomšek pravi, da je dolžnost našega naroda ohraniti materin jezik in ga naprej deliti naslednjim generacijam. Vsakemu vnuku, katerih stari starši so pripluli pred tolikimi leti, to korak za korakom uresničujemo, z večjem ali manjšem uspehom a vedno z največjo ljubeznijo, ki smo jo zmožni naprej deliti.  Tisti, ki smo dobili kot dar, vse kar ima slovenski narod, imamo tudi dolžnost to ne samo ohraniti ampak tudi nuditi naslednjim generacijam, čeprav kakor sejalec večkrat sami ne vidimo sadov. 

Hvala vsaki družini naše šole, hvala učiteljem, ki ste ta izziv objeli in ga spremenili v možnost rasti, srečanja in ljubezni. Nit, ki se je spletla iz srca do srca, se ne bo pretrgala potem, ko bo ta virus prešel. Korajžno naprej in naj Bog nam podeli zdravja in veselja še naprej!

Paula Grbec – voditeljica

.