Bitka za Varšavo – 1920

Poljska ima zelo razgibano zgodovino. Od leta 1795 pa do začetka XX stoletja je bila razdeljena med avstrijskim cesarstvom, kraljevino Prusijo in ruskim imperijem. Po prvi svetovni vojni, ki je spremenila veliko meja v Evropi, so se pa ta ozemlja združila in 11. novembra 1918 je bila proglašena Poljska država. Obsegala je tudi precej ne-poljskega ozemlja na vzhodu. 

Boljševiki, ki so zavladali v Rusiji po Oktobrski revoluciji in po porazu carske vojske   – »belih« – so se z Leninom na čelu odločili, da pridobe nazaj ozemlja, ki jih je po tej vojni Rusija izgubila: Baltske države, Belorusijo, Ukrajino in vzhodni del Poljske. 

Prva bitka med boljševiki in Poljaki je bila pri beloruskem naselju Mosty, 14. februarja 1919, s poljsko zmago. Konec maja 1920 je pa Rdeča armada začela s protinapadi. Poveljeval ji je 27 letni  maršal Mihail Tuhačevski. Svoje čete je nagovoril: »Zapadni svet ne pozna dobrot revolucije in preko trupla Poljske pelje pot v splošni požar.«   Junija so že zavzeli Kijev, glavno mesto Ukrajine.

Po tem so pričeli vdirati v notranjost Poljske. Brez vojne napovedi so ruske čete  junija 1920  prekoračile na večih mestih skupno mejo. Poljski obrambni sistem ni vzdržal in zapovedan je bil umik. 17. julija so Rusi že zasedli mesto Grodno v Belorusiji, čez 11 dni poljski Bialystok, potem Brzešč. Ni jih bilo moč ustaviti. Napredovali so proti Varšavi. V vseh zasedenih krajih so  vpeljavali sovjetski sistem.  Padec glavnega mesta bi pomenil konec neodvisne države. Vsa Evropa je bila prepričana, da bo Poljska poražena. 

Pustili so jo skoraj samo. Zaveznica Anglija ji je poslala nekaj vojaških svetovalcev, Francija poleg svetovalcev – med njimi, Charles de Gaulle  – tudi  tanke FT-17, sosednja Litva je bila na ruski strani, ker so ji obljubili vrnitev zasedenega ozemlja. Le Madžari so se odzvali s 30.000 konjeniki, ki pa niso prišli do cilja, ker jim socialistična vlada Češkoslovaške ni dovolila prehoda skozi svoje ozemlje. In nobena sosednjih držav jim ni hotela prodati vojnega materiala. Na Poljsko so tudi pritiskali, naj se ne bojuje s petkrat številnejšo vojsko. Stvarno nimajo nobene možnosti, da bi Sovjete ustavili. Da si prihranijo razdejanje, naj predlagajo premirje in sprejmejo rusko zahtevo in se brezpogojno predajo.

A poljska vlada, pod vodstvom maršala Józefa Pilsudskega, ki je tudi vojno vodil, je ostala pri svojem, da se bo borila do zadnjega.

Rdeča armada je 10. avgusta že prešla čez reko Vislo in se bližala Varšavi. Vse evropske države, razen Anglije in Vatikana, – nuncij je bil kardinal Achille Ratti, poznejši papež Pij XI – so odpoklicale svoje diplomatsko osebje. 

Poljaki so se utrdili v bližini naselja Ossow, 23 km od Varšave. 14. avgusta so se začeli  spopadi. Bitka je trajala do naslednjega dne, 15. avgusta. Rusi so obvladovali položaj, a jih je poljska konjenica z nepričakovanimi in tveganimi manevri presenetila in ustavila njih prodor. Med to bitko so posebne poljske edinice pretrgale vse zveze med ruskimi vojaškimi enotami, nastala je zmešnjava, povelja so se križala, poljska vojska je naprej napadala. 

Vse to je privedlo, da so Rusi odnehali.  K temu je tudi pripomogla skrajna izčrpanost vojakov in visoko število padlih in ujetih.  

Ta datum, 15. avgust, dan Marijinega vnebovzetja, je ostal v poljski zgodovini kot dan »Čudeža ob Visli». Na ta dan tudi praznujejo »Dan vojske» –  Día del Ejército.

Od tega dne naprej je poljska vojska prevzela iniciativo in dosegla umik in beg sovjetskih demoraliziranih in izčrpanih čet. 25. avgusta so poljske enote že dosegle rusko mejo. Zaradi zmešnjav in verjetno tudi nesposobnega vojnega vodstva je Lenin predlagal ustavitev ognja –    »alto el fuego » in 18. marca 1921 sta Rusija in Poljska  v mestu Riga podpisali mirovno pogodbo.

Ta nepričakovani poraz Sovjetske  zveze je imel za Evropo odločilne posledice. 

Pri tem boljševiškem napadu na Poljsko se ni šlo samo za izgubljene teritorije, ampak je ta napad predvsem odgovarjal Leninovim načrtom, da vneti komunistično  revolucijo po evropskih deželah.  Z zavzetjem Poljske bi odstranili zapreko in njegova oblast bi segala prav do meja držav srednje Evrope in bi, že bližje, lažje razširjal komunizem po vsej izčrpani povojni Evropi. Izrabil bi nezadovoljstva, nemire in proteste ki so se pojavljali vsepovsod. Odprlo se mu je ugodno prizorišče za dosego svojih ciljev:

Leta 1918 so v Finlandiji  domači komunisti vzpodžgali civilno vojno, a so propadli.

Poražena Nemčija je bila polna socialnih protestov. Med njimi, januarja 1919 v Berlinu vstaja komunistične »Spartakove zveze» – Rosa Luxemburg – ki jo je  po nekaj dneh vlada zatrla.   

Marca 1919 je Béla Kun proglasil Sovjetsko Republiko Madžarsko, ki pa je vzdržala le nekaj mesecev.

Maja 1919 je prišlo do komunistične vstaje v Romuniji, prav tako zatrte.

Avgusta 1919 se je začel v severni Italiji »Biennio Rosso». Po tovarnah so se ustanavljali delavski sveti, ki naj bi po sovjetskem modelu prevzeli oblast v teh tovarnah in so s stavkami podpirali to zahtevo.

Evropa je bila pravi sod smodnika. Kot nalašč za sovjetske načrte. 

Boljševiški poraz v tej vojni je pa preprečil ta načrtovani prodor na zapad. (To se je potem zgodilo 25 let kasneje, po drugi svetovni vojni, z vzhodno Evropo). 

V poljsko – sovjetski vojni se ni šlo samo za spopad med dvema državama, ampak je bil predvsem spopad med dvema nasprotnima  ideologijama, z drugačnimi svetovnimi nazori ter družbenimi ureditvami: demokratnična katoliška Poljska, ter totalitarna komunistična in ateistična Sovjetska zveza.

Katoliška Poljska se je zavedala v kakšno nevarnost se podaja. Poraz bi pomenil njen konec.  Škofje so od vsega začetka pozivali narod k molitvi in postu za srečen izid. Prirejali so verske shode, skupne molitve rožnega venca, češčenje Najsvetejšega. Zavedali so se, da brez božje pomoči po nobenih računih Poljska ne bo zmogla ustaviti sovjetskega prodiranja. A ustavila ga je. Zmago v bitki za Varšavo na praznik Marijinega vnebovzetja Poljaki vzamejo kot čudež in začetek zmagovitih pohodov.

O tej vojni in poljski zmagi se težko  kaj več najde v evropskem zgodovinopisju. Sir Edgard Vicent d’ Abernon (1857 – 1941) angleški politik, diplomat in pisatelj – bil je v Varšavi med to vojno – je pozneje izjavil: »Zgodovina sodobne civilizacije ne pozna važnejšega dogodka kot je bila bitka za Varšavo leta 1920 in ne pozna nobenega dogodka katerega pomembnost bi bila tako podcenjevana.«

Zakaj to?

Ta bitka je takrat ustavila širitev komunizma po Evropi. Večina evropske »kulturne elite« je  simpatizirala s tem sistemom in podpirala novo nastalo totalitarno boljševiško državo.  

Do konca osmega desetletja prejšnjega stoletja je bilo po vseh državah pod komunizmom strogo prepovedano omenjati to vojno. Kar je upošteval tudi njim naklonjen svet.

Vse stvarne analize in utemeljene napovedi vojaških strokovnjakov so predvidevale  neizbežen poraz Poljske. In glej čudo!… to se ni zgodilo. Kaj je poseglo vmes? Res bolje, da se ta stvar pusti kar pri miru.

Po drugi strani so pa komunistično poplavo preprečili  Poljaki – Slovani in še katoličani povrhu. To je pa že kar malo preveč, da bi jim ta »razsvetljena elita», ki usmerja javna mnenja, priznala kakšen zgodovinsko važen uspeh. 

Po reviji »Cristo hoy» in Internetu pripravil
Franci Markež