Na prošnjo staršev se je julija 1961 pričelo skavtsko delovanje pod vodstvom Marjana Trtnika, ki je nosil skavtsko ime Sinji Orel. Prvi vod skavtov, Jelen, je imel vodnika in šest izvidnikov. Priključili so se v emigrantski skavtizem, ki je že deloval v San Martinu, San Justu in pozneje v Ramos Mejiji. Ker je to gibanje bilo v Sloveniji takrat prepovedano, so bili vpisani v argentinsko državno skavtsko organizacijo. Imeli so pismene stike s slovenskimi skavti v Kanadi, Trstu, Gorici in na Koroškem.
Delovanje se je začelo s tromesečno pripravo na polaganje zaobljube in s tem so fantje postali skavti tretjega reda. Dobili so uniformo in pravico do nošenja rute okoli vratu. Ta je v naši emigranstski skupnosti imela zeleno barvo.
Srečanja so potekala ob sobotah. Po skupni molitvi in priporočitvi Bogu so se najprej spravili k učenju naravoslovja, prve pomoči in higiene, dolžnosti in pravic državljana, zemljepisa Slovenije in Argentine, ministriranja, taborniških naprav, orijentiranja preko narave, petja, itd. Nato so se vrstile igre, telovadba in gimnastične vaje, korakanje in nastop v javnosti.
Nekaj naših članov se je udejstvovalo pri Voditeljskem tečaju, ki se je razvijal v San Martinskem domu z raznimi uglednimi predavatelji. Po polaganju 15 izpitov raznih veščin, so postali skavti drugega reda.
V letu 1963 se je ustanovil vod skavtinj, ki je štel 10 članic pod imenom Ciklama.Tri leta kasneje je nastal vod Orel, sestavljen z novimi mlajšimi člani.
Skavti so v svojih uniformah bili prisotni pri Lujanskih romanjih, skrbeli so za red in nudili prvo pomoč na Misijonskih tombolah in večjih prireditvah skupnosti. Hodili so na izlete in taborjenja. V spominu so ostale sledeče dejavnosti izven doma: Poletna taborjenja v Monte, Jáuregui, Escobar, v Córdobi, Villa Rumipal in Alta Gracia. Krajša pomembnejša taborjenja v sodelovanju z argentinskimi skavti so bila leta 1967 v Quilmesu in 1969 na Plaza Chilavert. Istega leta, v času zimskih počitnic, so taborili na takrat še ne tlakovanem igrišču v našem Domu, ravno na dan, ko je astronavt Neil Armstrong (tudi skavt) prvič stopil na lunina tla. Leta 1970 so Carapachayski skavti, pod vodstvom ga. Marjana, podarili muzeju José Hernández v Villa Ballester, izvod Martin Fierra v slovenščini, ki ga je bil pred kratkim prevedel dr. Tine Debeljak.
Skavtsko delovanje se je zaključilo ob težki bolezni in kasnejši smrti Marjana Trtnika v letu 1974.
Težko je bilo ohraniti gibanje, brez žilavosti in polne predanosti začetnega voditelja, Sinjega Orla, in tudi radi pomanjkanja časa, ker so se utrjevale druge organizacije in tečaji v vsestranskem delovanju v naši slovenski skupnosti.
Ob svojem času pa so bili skavti v Carapachayu živ listič slovenske skavtske veje po svetu.
