Pred 110 leti, 20. julija 1912, se je rodil duhovnik Vinko Zaletel, dolgoletni Vogrski župnik, velik prijatelj misijonov, večni popotnik, fotograf, režiser, predavatelj in pisatelj. Dolga leta je bil edina zveza koroških Slovencev s Slovenci po svetu. Za svoje prosvetno delo je leta 1985 v Celovcu prejel Tischlerjevo nagrado.

Življenje Vinka Zaletela

Vinko Zaletel se je rodil 20. julija 1912 v Stanežičah pri Šentvidu nad Ljubljano posestniku Francu in Ivani roj. Avguštin. V družini je bilo pet otrok. Živeli so na majhni kmetiji in se ukvarjali tudi s kuho žganja. Osnovno šolo je Vinko končal v Šentvidu, študij pa nadaljeval v bližnjem škofijskem zavodu sv. Stanislava. Po maturi se je leta 1931 odločil za duhovniški poklic ter se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani.

Leta 1936 je Vinko Zaletel bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval najprej v Tržiču, pri župniku Antonu Vovku (poznejšemu ljubljanskemu nadškofu). Leta 1939 je kot bolničar opravil vojaški rok v Skopju. Ker je ob vrnitvi v Tržiču že vladala nemška okupatorska uprava, se je Zaletel umaknil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za kaplana na Trnovem. Tam je za revne in socialno zapostavljene družine poskrbel za vzgojo otrok ter jim uredil tudi socialno in versko življenje.

Po vojni je vedel, da se mora znova umakniti ter se je z ostalimi begunci napotil na Koroško. Koroško je poznal že od prej in tam je bilo veliko ljudi, ki so mu bili pripravljeni pomagati. V taboriščih se je zavzemal za Slovence. Mnogim je pomagal priskrbeti začasno stanovanje in hrano. Zaradi izkušenj z begunci je gospod Zaletel dobil nalogo tajnika papeškega delegata za begunce v Avstriji. To mesto mu je omogočilo dovolilnico, s katero je lahko obiskoval Slovence po vseh taboriščih v Avstriji.

Ko so se številni begunci leta 1948 izselili v ZDA, Argentino in druge države po svetu, je Vinko Zaletel ostal na Koroškem. Prehodil in fotografiral je vso deželo, vzljubil njene ljudi in navade. Prva Zaletelova daljša postaja je bila v Šmihelu pri Pliberku, kjer se je poleg dušnopastirskega delovanja lotil tudi priprave svoje prve gledališke igre. Kulturno delo je postalo Zaletelovo novo veselje. Kasneje je bil premeščen v Št. Jakob v Rožu, leta 1954 se je v Celovcu pridružil uredništvu Nedelje, hkrati pa je skrboval še župnijo Golšovo pri Žihpoljah. Leta 1957 je nastopil kot župnik-provizor v Vogrčah, kjer je ostal dokler ni popolnoma izgubil vid. Več kot trideset let je prevzel skrb za slovenski jezik, spodbujal k pevski dejavnosti, pripravljal izlete, gojil med koroškimi Slovenci pomoč misijonom in – le kadar je mogel – potoval in obiskoval Slovence po vsem svetu.

Umrl je v Pliberku 12. decembra 1995.

Delo Vinka Zaletela

Dušni pastir

Vinko Zaletel je bil predvsem dušni pastir. Vedno skromen in pripravljen poslušati in pomagati vsem. Ob izidu Mauserjevega »Kaplana Klemna« je veljalo, da literarna oseba ni bila le avtorjeva zamislica, temveč se je zgledovala po živi podobi župnika Vinka Zaletela.

Prijatelj misijonarjev

V drugi polovici prejšnjega stoletja je Vinko Zaletel obiskoval slovenske misijonarje po vsem svetu. Na obiskih je Zaletel zbral ogromno slikovnega materiala iz misijonov in to kazal na številnih predavanjih po Koroškem, v Sloveniji in med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pisal je tudi knjige o misijonih ter zbujal med Slovenci misijonsko vnemo.

Svetovni popotnik

Vinko Zaletel je prepotoval skoraj cel svet in napravil čez 30.000 diapozitivov. Seznam njegovih potovanj je neskončen: 1952 — Španija, 1953 — Sveta dežela, 1954 — Italija, 1955 — Italija, ZDA, Nizozemska, Švica, Nemčija, Španija, 1956 — Portugalska, Italija, Španija, 1957 — Italija, 1958 — Italija, 1959 — Italija, 1960 — Egipt, 1961 — Argentina, Brazilija, Čile, Italija, Švica, 1962 — Italija, 1964 — Filipini, Indija, Koreja, Tajska, Hong Kong, Kitajska, 1965 — Italija, Švica, 1966 — Poljska, Češka, 1969 — Slovenija, Afrika, Uganda, Kenija, Zambija, Argentina, Čile, Ekvador, Venezuela, Zaire, Brazilija, 1970 — Slovenija, 1971 — Rusija, Slovenija, ZDA, Kanada, 1972 — Avstralija, 1973 — Slovenija, 1979 — ZDA, Kanada, Brazilija, 1984 — Francija, 1985 — Rim.

Predavatelj

Na potovanjih (in ko se je vračal) je za Slovence pripravil več kot 2000 predavanj. Ko je predaval, so bile dvorane nabito polne. Z humorjem in ogromnim znanjem je pokazal potovanja, obenem pa tudi predstavil po celem svetu problematiko Slovencev na Koroškem.

Pisatelj

Vinko Zaletel je napisal tri knjige:

Po Indiji sem ter tja. — Celovec: Družba sv. Mohorja, 1965. — 188 str.
Po daljnem vzhodu. — Celovec: Družba sv. Mohorja, 1967. — 236 str.
Po Afriki in Južni Ameriki. — Celovec: Družba sv. Mohorja, 1971 — 263 str.

Napisal je tudi vrsto člankov, predavanj in iger.

Režiser

Z režijskim delom se je Vinko Zaletel prvič srečal že v Tržiču, ko je kot kaplan pomagal pri prosvetnem društvu, ki je ustvarjal gledališke predstave. Bil je popoln samouk, delal je po intuiciji in učil se je iz izkušenj igralcev. Na Koroškem je režiral okoli 110 gledaliških predstav in pripravil več radijskih iger.

Za svoje kulturno delo je bil leta 1985 prejemnik Tischlerjeve nagrade. V obrazložitvi nagrade so tedaj napisali: »Podatki o tem, kar je delal, so tako impozantni, da jim težko verjamemo. Izkazujejo nam človeka, ki je neprestano garal, ni poznal ne plačila ne oddiha in je poleg svojega poklica opravil še toliko dragocenega kulturnega in versko-izobraževalnega dela, da nobeno – še tako visoko – odlikovanje ne more odtehtati zaslug, ki si jih je na tem področju pridobil.«

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Wikipedia, Slovenska biografija, Slovenski biografski leksikon, Ognjišče, Koledarji Mohorjeve družbe v Celovcu