Ludmila Bruno Bregar

Ima 16 let in je uspešna argentinska drsalka. Kotalke so postale pravi del njenih nog. Rojena je v družini Ricarda in Cilke Bregar. Hodila je v Balantičevo šolo v okraju San Justo in pripada Rast-i XLIX na SSTRMB.

.

• Kako se je vzbudilo v tebi veselje do umetnostnega kotalkanja? Ali je v tvoji družini več športnikov?

Ljubezen do kotalkanja se je v meni rodila že pri dveh letih. Spominjam se, ko sem se prvič nadela kotalke, čeprav so mi bile malo prevelike, sem bila presrečna in se mi je kar samo smejalo. Od takrat sem vzljubila ta šport za vedno.

V družini je več športnikov. Ko je bil mlad, je moj ati Ricardo igral pri argentinski odbojkarski reprezentanci; moj brat Valentin, star 11 let je južnoameriški prvak v karateju; moja teta Lučka igra odbojko in je že več let trenerka neke ekipe v Barceloni, Španiji; tudi moja sestrična je drsalka. Potom nje sem se sama navdušila za ta šport, saj sem jo že od malega vedno hodila gledat na predstave.

• Kakšni so tvoji redni treningi, kje treniraš?

Treniram vsak dan, od ponedeljka do sobote. A trening ne poteka samo na kotalkah, deli se na različne dele: tehnični in umetniški del, kjer vadimo skoke in vrtljaje (2-3 ure na dan na kotalkah), psihološki del (eno uro na teden), kjer me pripravljajo, da bom čimbolj učinkovita, še posebno, ko sem pod pritiskom tekmovanj, ter trening fizične kondicije, kjer treniram mišiče, da bom utrjena in fleksibilna in da bom imela resistenco. Tudi k plavanju hodim dvakrat tedensko. Imela sem možnost izpopolnjevanja z italijanskimi profesorji, ki so prišli v Argentino. Imam pa željo, da bi vsaj parkrat lahko trenirala tudi z najboljšimi slovenskimi trenerji, ko bom potovala z Rast-jo. 

• Kakšna so tekmovanja pri umetnostnem kotalkanju? Kako se ta šport financira?

Imamo 7 tekmovanj na leto pri kotalkarski federaciji in ligi, poleg tega pa še nacionalne turnirje, ki se vršijo v provincah, pa tudi mednarodne turnirje (južnoameriški, panameriški ter svetovni).

Ker ta šport v Argentini ni zadosti poznan, na žalost ne prejema nobene finančne podpore. Za turnirje je pa potrebno veliko in daleč potovati, kar je zelo drago za športnike.

• Kako ti je šlo v teh letih kotalkanja, kakšne dosežke si imela? 

Do sedaj sem bila že na petih nacionalnih turnirjih, in sicer v San Luisu, Rio Negro in Santa Fe. Pri vseh teh sem dosegla prvo mesto ali pa vsaj podij (to je, med tremi prvimi). To me navdušuje, da z vnemo treniram še naprej in se izpopolnjujem kor športnica. 

• Ali si imela pri drsanju veliko padcev ali hudih udarcev?

Pri kotalkanju je velika možnost za udarce in padce in to povzroča boleče poškodbe. A z dobrim treningom se lahko veliko od teh prepreči. Doživela sem že zvitje v kolenu in v gležnju, a hvala Bogu, sem se s pomočjo kineziologov dobro pozdravila.

• Te dosežki so  brez dvoma sad truda, discipline in odtrganja kakšnim drugim stvarem, ki jih mnogo mladih redno uživa. Kaj lahko ti poveš o tem?

Ni lahko imeti čas za vse in biti prisoten povsod, a moja družina veliko pomaga, da mi je to lažje. Če se dobro organiziraš in imaš voljo, se lahko vse doseže. Vedno so pa žrtve, a ko vidiš rezultate začutiš, da je ves trud imel smisel. Tudi pri Federaciji mi pomagajo s tem, da  mi organizirajo urnike in dan kompetence vedoč, da ob sobotah popoldan hodim na Srednješolski tečaj. 

• Kako lahko športne urnike usklajaš z vsem dejavnostim, ki jih imate pri slovenski mladini ali  na slovenskem srednješolskem tečaju? 

Prijatelji in tisti, ki me poznajo, znajo razumeti moje odločitve, da včasih ne grem na kakšno praznovanje, fešto, ali pa da moram zgodaj oditi, ko drugi dan zjutraj tekmujem. Velikokrat se prijatelji meni  prilagodijo, ko se družijo, da sem lahko prisotna.

• Ali lahko poveš tudi kakšno zanimivo anekdoto ali doživetje v teh letih kotalkanja?

Lep spomin imam na doživetje v San Luisu, na nacionalnem turnirju, ko sem imela 13 let. Moj trener ni mogel potovati zaradi finančnih razlogov, zato sem se predstavila z drugo trenerko buenosaireške reprezentance. Dobila sem prvo mesto in postala nacionalna prvakinja v moji kategoriji. To je bilo nekaj izrednega zame, posebno zato, ker se v tisti dobi nisem marala predstavljati na kompetence, jih nisem mogla uživati. Zato sem začela intenzivno terapijo z psihologinjo. In tisti nacionalni turnir je bil ta prvi, na katerega sem končno sprejela iti. Tako dobri rezultat z efektivno koreografijo, me je navdušil, da sem potem nadaljevala kariero kot drsalka.

• Kaj je najlepše, kar ti je ta šport podelil? Kaj te je tudi naučil, poleg športa?

Ta šport me je naučil vztrajnosti, predanosti in prijateljstva, čeprav je to individualna dejavnost. Čutim veliko občudovanje do tistih malih deklic in fantkov, ki sanjajo, da bi kdaj prišli daleč v tem športu. Njihova spodbuda, kakor tudi moja družina, mi dajejo vedno moč, da grem dan za dnem naprej, še posebno takrat, ko sem malo obupana.

• Katere cilje imaš za naprej pri kotalkanju? Ali si že pomislila, kateri poklic bi izbrala?

Moj naslednji cilj je Južnoameriški turnir leta 2020, na katerega se zelo močno pripravljam, ker je res težka kompetenca in to zahteva veliko truda. Moje sanje so pa priti na Svetovni turnir 2021, ki se bo vršil v Argentini. To bi bili zame dve veliki zadovoljstvi: uvrstiti se na ta turnir in tekmovati “doma”, da bi me lahko prišli gledati moji domači in prijatelji.

Sanjam tudi, da bi se učila Medicino, in da bi druge učila kotalkanje, da bi veliko več ljudi prišlo do tega športa.

• Kaj bi svetovala mladim športnikom, ki danes sanjajo, da bi šli po tvoji poti?

Svetovala bi jim, naj nikdar ne obupajo, naj grejo naprej, tudi če se jim predstavijo ovire in neprijetnosti, ker ni večjega zadovoljstva kot videti, da se je splačalo, ker ni najbolj pomembno mesto, ki ga dosežeš ampak to, da od sebe daš največ in pri tem tudi uživaš. 

.

Čeprav ima Ludmila izreden talent kot drsalka, to nikakor ni zadosti. Najboljši športniki so brez dvoma tisti, ki največ trenirajo. Disciplina in trud sta njeno največje orodje, s katerim ne dvomimo, da bo prišla še višje. 

Ludmila, čestitamo ti za vse to in ti želimo, da bi se ti vse sanje uresničile!

.

                                                                                           -sonia