Osemnajst mladih in dve voditeljici smo se zbrali na centralni avtobusni postaji ob petih zjutraj, da bi se odpeljali v hribe na tako zaželene počitnice od 17. do 20. julija.
Bilo je čudovito potovanje z razžarjenimi vrhovi s sončnim svitom.
Ko smo dospeli v kočo g. Jožeta Kastelica smo takoj odložili prtljago in pričeli z napihanem traktorskih gum »chanchas«, katere že več let uporabljamo namesto sank, da smo se spuščali po snegu. To veselje smo uživali vse dni našega taborjenja.
Po prvem veselju na snegu smo se zbrali v koči, kjer so nam voditeljici ga. Jadranka Ovčjak in Bibi Bajda razložili program taborjenja, ki sta ga pripravili z velikim trudom in ljubeznijo.
Razdeljeni v dve skupini smo se igrali, sodelovali pri vsakdanjem delu, tako dobivali točke, ocena je obsegala tudi zmago in lepo vedenje, vse to z geslom »vsak je slika svoje družine«. Vsaka skupina je prejela list z navodili za delovanje in igre ter celotni program taborjenja, katerega smo morali dovršiti čim preje.
Prva skupina se je imenovala »Prepovedano obupati«, druga pa »Tolosa«, po imenu vrha v Los Penitentes. Vsaka skupina je tudi sestavila svojo pesem in napeve (cogollitos) za nasprotnike. Ena izmed nalog je bila, da smo vljudno pozdravljali turiste in se z njimi slikali.
Druga točka je bila: kako govorimo slovensko in poznamo Slovenijo. Voditeljici sta bili presenečeni nad našim znanjem ter sta si prizadevali, da bi se bolj pogovarjali po slovensko med nami.
Tudi umetnost je bila na programu! Bibi nam je pripravila les, katerega smo rezali, delali pirografijo in barvali. Vsaka skupina je naredila lepe plakate dobrodošlice za kočo, enega po slovensko in drugega po špansko, da bosta ostala ob vhodu koče v pozdrav obiskovalcem.
Obe skupini sta se zelo potrudili, da sta vse točke čim boljše izpolnili, ob koncu je bilo zelo malo razlike pri oceni.
Imeli smo čas za molitev: ko smo odhajali, zjutraj, pri jedi in zvečer. Priporočali smo se Devici srečanj (Virgen del Encuentro), da bi nas vedno spremljala v naših srečanjih in potovanjih.
Zadnjo noč nas je združil pred kočo taborni ogenj, ob katerem smo peli, se zabavali in odkrili nevidnega prijatelja.
Zadnji dan smo se poslovili z igrami na snegu, nato pa vse pospravili in počistili, da bodo naslednji gostje dobili urejeno kočo.
Ob petih popoldan smo se težko poslovili od belega Penitentes, a z veseljem v srcu in z lepimi spomini na doživete dni. Naša zahvala našim prednikom, ljubiteljem planin, ki so požrtvovalno in brezplačno naredili kočo g. Jožeta Kastelica, da bi vsi člani in prijatelji Društva Slovencev v Mendozi lahko uživali nekaj dni med mogočnimi vrhovi Andov, kakor smo jih mi v teh štirih dneh.
Zahvaliti se moramo tudi vama, Bibi in Jadranka, za tako veliko delo priprave taborjenja, za vajin čas, spremstvo, vajino veselje, ljubezen in prizadevanje, da bi se še dolgo let združevala slovenska mladina na medoških tleh!
Alenka Bajda Čad
