Pred 70 leti
Dne 23. maja 1948 je ameriška ladja General Steward priplula v Buenosaireško pristanišče. Tisti dan se je zaključilo triletno begunsko romanje naše družine po italijanskih taboriščih, ki se je začelo 5. maja 1945 v Ljubljani, ko sem bila stara tri leta. Zato se ne spominjam, kakšno je bilo življenje med revolucijo. Ostale so le bežne slike od tistega usodnega dne; kako me je mama oblekla za potovanje, vožnja z vlakom, streljanje, ki smo ga slišali, strah, prihod v neznane kraje, prevozi iz enega kraja v drugega, prijatelji, s katerimi smo se peljali na tovornjakih ali z vlakom, prve prireditve (nastopila sem kot Jezušček). Ravno tako se ne spominjam krajev, kjer smo prespali, ne hrane, ki smo jo dobili.
Sledile so vedno nove selitve in končno veliko taborišče ob morju – Senigalija. Za nas otroke je bilo to pravo veselje, saj smo imeli v vročem poletnem času čudovito sredozemsko peščeno obalo in mirno vodo tako rekoč pred vrati. Bila sem še tako majhna, da mi je to otroško obdobje ostalo v lepem spominu. Hodila sem v vrtec in za igro je bil vedno čas. Spominjam se lepih predstav, v katerih sem dostikrat nastopala. Ne spominjam se pa, da bi bila kdaj lačna ali da ne bi imela česa obleči. Dvakrat na leto je prišla »fasunga« z oblačili iz Severne Amerike. Jaz sem dobila pravi »pelc« plašček, vendar sploh ne vem, če sem ga kdaj oblekla. Vem, da so nekoč vsi moški dobili nove obleke, razen msgr. Oreharja in našega ata, ki sta se zato potem slikala v vojaških uniformah. To sliko je ata vedno imel pri sebi v denarnici vse do smrti. Kot odrasla oseba zdaj dostikrat pomislim na mamo in ata in na to, kaj vse sta morala pretrpeti ob tako številni družini, poleg negotovosti, ki sta jo doživljala, ker nista vedela, kaj se je zgodilo z najstarejšim bratom. Vendar sta nam, mlajšim otrokom, vedno bila v oporo in se trudila, da bi nam polepšala naš vsakdan.
Julija 1947 sta ata in mama, skupaj s starejšima bratoma in sestrama, odšla v Rim po potne liste Rdečega križa za potovanje v Argentino. Ker datum odhoda še ni bil določen, smo morali septembra vseeno k pouku. Jaz sem začela obiskovati 1. razred osnovne šole. Ne vem točnega datuma, ko smo se ponovno selili v Bagnolli, prekomorsko pristanišče blizu Neaplja. Čeprav smo že oddali svoje skromne zaboje za ladjo Santa Cruz, ti niso bili sprejeti. Spominjam se, kako smo se šli v pristanišče poslovit od prijateljev, ki so imeli to srečo, da so lahko odpotovali. Mi pa nazaj v Bagnolli. Nekega večera sem se vrnila z igrišča v stanovanje in med večerjo opazila čudno vzdušje in molk. Kasneje so mi rekli, naj grem spat, a jaz sem rekla, da ne grem, dokler se ata ne vrne. Mislim, da sem zaspala na kuhinjski klopi in so me potem odnesli v posteljo. Tudi naslednji dan ata ni bilo. Ne vem, kaj mi je mama takrat povedala, ampak čez leta sem izvedela, da so nekateri ljudje morali na hitro zapustiti taborišče, ker je jugoslovanska vlada zahtevala, naj jih vrnejo v Jugoslavijo. Tam bi jih čakala gotova smrt in, kot mi je potem pripovedoval ata, je v Rimu neki hrvaški frančiškan uredil, da so jim takoj naredili nove dokumente s psevdonimi in jih vkrcali na prvo ladjo, ki je odplula proti Argentini. Vem, da je potoval skupaj z msgr. Oreharjem.
Bila je že pomlad, po veliki noči, ko je prišlo povelje, da nas bodo z vlakom odpeljali v Nemčijo, od koder bo vojaška ladja peljala begunce v Argentino. Dali so nam hrane za tri dni; vem, da so v bile v paketu konzerve »corned-beefa«, limone in verjetno še kaj drugega. Vsak otrok je dobil po eno čokolado. To je bilo res veliko bogastvo. S sestro sva imeli vročino in dr. Kačar, ki je tudi potoval z nami, je vsaki dal še eno čokolado! A kaj, ko jih je mama spravila in nam jih dajala po zelo majhnih koščkih!
Drugi dan vožnje je na vlaku nastal preplah – peljejo nas nazaj v Jugoslavijo! Vendar ni bilo tako. Veliko mostov je bilo porušenih in se je moral zato vlak večkrat peljati tik ob meji z železno zaveso. Spominjam se, da me je med vožnjo ves čas kuhala vročina.
V Nemčiji so nas nastanili v novih hišah v Bad Fallingbostlu, ki so jih zgradili za ameriške vojake. Kar je ostalo od popotnice, predvsem limone in čokolade, je mama zamenjala v vasi za »Singerco«, lestenec in še druge malenkosti. Šivalni stroj in lestenec imam še danes v dnevni sobi. Mama je tudi bratu je naredila veliko veselje, ko mu je prinesla kitaro.
Nekoč sem spremljala mamo v vas. Spominjam se, da so bili še vidni sledovi vojne. Nekatere hiše so bile še poškodovane in namesto vhodnih stopnic so bile deske. V bližini vojaškega naselja je bil gozd, kamor smo večkrat zahajali, in tam so bile zrele češnje.
Kmalu je bilo treba ponovno na pot, tokrat do Bremenhafna, kjer nas je čakala ladja. Odkazali so nam pograde v skupni ženski spalnici. Potem smo vsi šli na krov gledat, kako ladja zapušča Evropo. Znova sem dobila vročino in so me peljali v ambulanto. Sprejeli so me v bolniško sobo in ker sem bila sem edini bolnik, sem imela posebno medicinsko sestro, ki me je naučila nekaj angleških besed in z menoj dolge ure igrala karte. Po nekaj dneh sem se vrnila k mami in sestram. Na ladji sem prvič videla črnce. To so bili ameriški vojaki, člani posadke. Bili so zelo prijazni in vedno so nam, otrokom, skozi okno dali kakšen sadež, ki je ostal na njihov mizah. Vsak dan je bila tudi sv. maša, ki jo je daroval g. Skvarča. Ob nedeljah je pel zbor in tudi koncerte smo imeli. Vožnja je bila zelo mirna do Brazilije. Blizu otoka sv. Katarine pa je nastal kar hud vihar in otrokom so prepovedali hoditi na palubo. Seveda nismo ubogali, saj je bilo strašno zabavno igrati se skrivalnice in teči po stopnicah in hodnikih; le paziti smo morali, da nas niso zasačili. Tisti dan je bilo odraslim slabo in ležali so na zgornjih hodnikih, na zraku.
Tako smo 23. maja prispeli v Buenos Aires. Spet smo se vsi zbrali na palubi in gledali, kako se približujemo pristanišču. Prav lepo se je videl trg San Martin, nebotičnik Kavanagh in seveda Retiro. A kaj vse to, ob oknu hotela Inmigrante je stal ata in z velikim veseljem sem mu pomahala. Naslednji dan smo se lahko izkrcali.
Eden prvih sprehodov iz hotela je bila pot do bazilike Santisimo Sacramento. Spominjam se, kako smo stali v vrstah, da so nam naredili dokumente. Bila sem s starejšo sestro Kristino in ko sva prišli na vrsto, so jo vprašali za prevod mojega imena v španščino. Ker tega ni vedela, je prijazni uradnik zapisal moje pravo ime, Alenka. Tako sem bila dolga leta edina Alenka v argentinskem registru. Naslednji dan je prišel msgr. Orehar in rekel, da lahko odpelje 6 deklic v zavod Ntra. Sra del Carmen. In tako smo pešačili do ulic Paraguay in Callao: Lesarjevi (Regina in Irena), Maroltovi (Polona), in ata in mama z nami tremi (Olga, Marija in jaz). Sestre so nas zelo prijazno sprejele in vključile med gojenke. Msgr. Orehar pa je rekel, da se vrača v hotel, ker mora še v neki zavod peljati fante. Tako je delal vsak dan: prosil je po vseh zavodih, naj otroke sprejmejo brezplačno.
V zavodu sta bili dve skupini: mestna dekleta, ki so vsak konec tedna šla domov in dekleta iz notranjosti države, ki so tudi precej manj plačevala, so pa zato morala pomagati pri čiščenju in v kuhinji. Me smo spale v oddelku za mestna dekleta, vendar smo morale ravno tako pomagati kot dekleta iz notranjosti države. Vstajale smo od 5. zjutraj, šle k prvi maši in potem pripravile jedilnico za zajtrk ali pa čistile stranišča in spalnice. Vsi so bili zelo prijazni do nas in gojenke so nam kmalu prinesle nekaj oblek. Ena je celo dobila dovoljenje od staršev, da me je za konec tedna vzela domov v Quilmes. Tam sem prvič pila mate, in si, seveda, opekla jezik! Španščine smo se pa kar hitro naučile, tako da sem se že novembra podpisovala kot »Alenca« in so mi doma morali razložiti razlike med jezikoma.
Družina se je razkropila. Sestra Kristina je šla delat kot služkinja k predsedniku državne banke Enriqueju Carrerasu; brat Jožek se je zaposlil kot zidar v mestni čerti barrio Evita, me tri pa smo živele v zavodu. Po posredovanju g. Carrerasa se je preostala družina lahko nastanila v kolonialni hiši v okraju San Isidro, ki je bila nekoč last generala Belgrana, nato pa prešla v last provincialne banke.
Bila sem že toliko stara, da sem se začela pripravljati na prvo sv. obhajilo. Dobila sem katekizem in sem se morala naučiti na pamet polovico vprašanj. Kasneje je prišel v zavod msgr. Orehar in me spraševal, nato pa mi rekel, naj se naučim snov do konca. Bile so še počitnice, mi pa smo imeli v cerkvi Santa Julia prvo sv. spoved. Tam sem prvič videla ostale otroke. Bilo nas je samo 5, štirje dečki in jaz. Sv. obhajilo smo imeli v cerkvi San Carlos, nato pa so nas peljali s taksijem na zajtrk v prostore, ki smo jih imeli Slovenci na voljo na ulici Victor Martinez. Poznala sem samo enega izmed dečkov, Andreja Krošlja, ostali trije so bili iz Avstrije.
Za božič je prišel na obisk iz Mar del Suda prijatelj Ludvik Šmalc in po praznikih me je vzel s seboj za en mesec na morje. Malo sem bila razočarana, ker sem mislila, da bosta plaža in morje taka kot v Senigaliji, vendar imam kljub temu zelo lepe spomine na tiste počitnice. Takrat je bilo tam kar precej Slovencev, ki so delali kot zidarji in, ker so bili skupaj v istih taboriščih, sem vse poznala. Ko sem se vrnila, smo pa ta male tri lahko šle na otroško kolonijo na Ezeizo. To je bila že druga skupina, vendar v njej ni bilo veliko slovenskih otrok.
Ko se je začelo novo šolsko leto, sva se vrnili v zavod samo Marija in jaz. Ostale Slovenke in sestra Olga so že lahko ostale doma. Meseca aprila so nas peljali v bolnišnico obiskat mamo, saj se nam je rodila sestrica Terezka. Zato je Olga ostala doma in pazila na Terezko, mama pa je hodila delat kot čistilka. Sredi leta 1949 so od banke sporočili, da potrebujejo prostore v hiši, kjer smo bili nastanjeni, in tako se je družina še bolj razkropila: sestra Tina je dobila prostor pri Dolinarjevih v Floridi, Vera je delala pri Carrerasovih, brat Franček je šel h Križevim, Jožek v Munro, kjer je živelo več fantov, ata, mama, Olga in Terezka pa so bili sprejeti pri Perharičevih v Liniersu. Mislili smo že, da bova morali z Marijo ostati v zavodu tudi čez počitnice, a po dolgem iskanju je mama le našla primerno hišo za vso družino v Floridi in tako smo končno lahko zaživeli pravo družinsko življenje. Ko sva se decembra vrnili domov, je bil že advent in zato smo ob večerih hodili na obisk k slovenskim družinam in »nosili Marijo« od družine do družine. Seveda smo tudi mi bili deležni takega »obiska« in molitve. Še eno leto sva morali s sestro ostati v zavodu, nato pa sva leta 1951 ostali doma in hodili v šolo Sta.Teresita v Floridi.
Kako je bilo doma? Pohištva smo imeli bolj malo, nekaj postelj smo dobili od hotela Inmigrante, namesto kuhinjske mize smo imeli zaboje, ki smo jih prinesli s seboj. Eden je bil postavljen pokonci, na njem pa je bil drug zaboj, ki so ga v taborišču naredili posebej z namenom, da bi nanj položili podobo Marije Pomagaj, ki jo je mama vzela s seboj na pot in ki je potem bila izpostavljena v raznih taboriščnih kapelah. Omaro so doma sestavili bratje tako, da so deske zbili skupaj in dodali nekaj polic, spredaj pa zaveso. Ostal pa nam je še en zaboj, kamor smo za božič postavljali jaslice. Sčasoma je mama kupila lepo mizo in stole za dekliško sobo, omaro, mizico in dva fotelja za v fantovsko sobo. V tistih časih je bila prva skrb vseh priseljencev stanovanje in šele potem obleka. Tako so dekleta in žene izrabile praznike »da so bile nove«; za božič so si priskrbele letno obleko, za veliko noč, jesensko, in za romanje v Lujan ali procesijo sv. Rešnjega Telesa, zimsko obleko. Pri družinah z majhnimi otroki je tudi to bilo zelo težko, vendar vedno je bil nekdo »nov«. Pri nas so to srečo imele starejše sestre, ki so že hodile v službo, midve z mlajšo sestro (»ta mali dve«) pa sva pozimi vedno nosili šolsko uniformo, tudi ob nedeljah pri sv. maši ali na slovenskih prireditvah. Šele danes se res zavedam, kaj vse je delala mama, da smo lahko počasi prešli v neko normalno življenje.
Ko je družina izvedela, da je starejši brat Ivo ostal pri življenju in bil potem zaprt, je mama začela pošiljati pakete svojim sestram, da so mu nosile razne dobrote v zapor. Tako so duhovniki prosili mamo, če bi jim pripravila pakete in jih poslala njihovim domačim, predvsem staršem. Kmalu so začeli prihajali z isto prošnjo tudi drugi ljudje. Zaradi tega smo imeli kar precej obiskov. Jaz sem rada poslušala razne zgodbe. Še posebej dobro se spominjam Ivana Arnška in Milana Zajca, kako sta pripovedovala, kaj vse sta prestala in kako sta se rešila. G. svetnik Košmrlj je prihajal vsak torek na obisk in tudi njegove pripovedi so me zelo pritegnile, saj je dosti doživel in prestal od prve vojne naprej. Govoril je o cesarju Francu Jožefu, o Karlu pa je vedno pravil, da je bil svetnik. Za mamin in atov god je bilo povabljenih več gospodov, celo škof Rožman je bil nekajkrat pri nas. In ker je bila jedilnica hkrati tudi dekliška spalnica, smo po končanem pomivanju in pospravljanju v kuhinji, lahko sedele na posteljah in poslušale. Bila sem stara 11 let, ko sem prvič morala spremljati mamo in sestro na carino, kjer smo oddale veliko paketov. Dovoljeno je bilo poslati le en paket na mesec, me pa smo imele kar nekajkrat večjo količino. Tako sem se naučila, kako se to dela v Argentini in tako sem delala vso srednjo šolo: dopoldan v šolo, po kosilu sva s sestro šli na carino, zvečer pa sta bila na vrsti učenje in domača opravila. Poleg vsakodnevnih gospodinjskih del je sestra morala enkrat na teden prati za vso družino, jaz pa sem morala nato vse zlikati, saj so starejši hodili delati v tovarne, mama pa je doma pletla na dva stroja in tako tudi sestre, ko so se vrnile s službe.
Prvi je dom zapustil brat Franček, ki je odšel v slovensko semenišče v Adrogueju, potem pa še sestra Vera, ki je odšla h karmeličankam. Tudi drugi so počasi odhajali in si ustvarili lastne družine. Ko se zdaj zberemo skupaj, se vedno zahvalimo Bogu in Mariji, ki sta nas spremljala na vsej naši poti, kakor tudi staršema, ki sta nas s takim pogumom in močno voljo znala voditi skozi tako težke čase in sta nam bila vedno zgled požrtvovalnosti in ljubezni.
Neizmerno sem hvaležna mami in atu, kakor tudi starejšim bratom in sestram, ki so morali trdo delati, da je družina preživela in da smo potem prišli do lastne hiše v Villa Adelini.
Alenka Prijatelj