V pristanišču
Prišel je vlačilec. Hitro, hitreje kot smo pričakovali, je bila ladja privezana k pomolu in dva mostička sta nas povezala z ameriško celino. Bilo je petega februarja 1949 nekako ob pol enajstih dopoldne.
Kot pisana reka smo se potniki valili z ladje proti velikemu, sivemu poslopju, tik ob pristanišču, kjer so rekli, da nas čaka začasno prenočišče. Mi štirje, člani naše družine, smo čakali na krovu, da so najbolj nepočakani odšli. Počasi smo se postavili v vrsto, ki nas je privedla na kopno, naravnost v velikansko lopo, kjer so cariniki pregledovali ročno prtljago. Večine niso odprli, tu in tam pa je le moral kdo odpreti kovček in razkazati pred vsemi svojo revščino. Vrsta se je hitro pomikala in nas privedla skozi manjša vrata na dvorišče velikega poslopja. To je bil “El Hotel de los Inmigrantes”, začasno bivališče priseljencev, ki so ga že naši predhodniki krstili za “emigrantski hotel”. Zaboji so ostali v carinskem skladišču, da jih bodo naslednji dan ob naši prisotnosti odprli in pregledali.
Avtor s Stankom Jerebičem (sedi) in Francetom Himmelreichom (z očali)
Po prostornem dvorišču “hotela”, ki so ga leta kasneje preuredili v Muzej imigracije, je raslo v vrstah drevje, ki je dajalo prijetno senco. Opazil sem, da je pod drevesi ob notranjih pravokotnih poteh polno kamenitih klopic. To se mi je zdelo prijazno, dokler nisem zvedel, da bodo klopice čez dan naše edino bivališče. Spalnice v velikem sivem poslopju “hotela”, ki se je dvigal na robu dvorišča, so nam bile odprte le ponoči.
Moški smo prenočevali v enem delu poslopja, ženske v drugem. Odkazali so nam postelje v ogromnih sobanah z nepreglednimi vrstami enonadstropnih železnih pogradov. Ležišča so bila lepo postlana s svežimi rjuhami in čistimi odejami. Tudi kamenita tla so bila ravnokar pomita. Čistoča je naredila prijeten vtis, da je bilo lažje spregledati kasarniški videz poslopja. Ko sva si z atom izbrala ležišči, kot v taborišču na istem pogradu on spodaj, jaz zgoraj, sva odšla na dvorišče, kjer sta naju že čakali mama in teta. Tudi oni sta bili veseli svežih in čistih rjuh.
Dnevni red je bil preprost. V pritličju so nam zjutraj delili kavo z mlekom, opoldne in zvečer pa makarone, med katerimi so bili na gosto pomešani koščki mesa, kolikor je kdo hotel. Sredi jedilnice so stali veliki koši s štručkami belega kruha in vsak si ga je vzel sam po mili volji. Nihče nas ni nadzoroval. To je dežela svobode in obilja, sem ugotavljal, ko sem videl, da so koši vedno polni, kljub gostom, ki so pridno segali po svežem belem kruhu, okusnejšem od ladijskega, kaj šele od onega po taboriščih. Sicer pa je vladala v inmigrantskem hotelu precej stroga disciplina. Po zajtrku ni smel nihče več nazaj v sobe. Dan je bilo treba izrabiti za iskanje dela.
Seveda smo morali dobiti prej argentinske dokumente. Bali smo se, da bo ob množici emigrantov vzelo to veliko časa, pa je bilo opravljeno kot bi mignil. Takoj naslednji dan so nas poklicali pred inmigracijske uradnike, ki so si postavili mize in stole kar na dvorišču. Spet smo morali v vrsto. Ko smo prišli do uradnika, smo pokazali papirje, ki nam jih je dala pred odhodom IRO. Vpisali so nas na dolge pole in pri tem vprašali tega ali onega o kraju rojstva pa tudi kako se njegovo ime izgovarja, čeprav so prepisovali podatke iz IRO dokumentov. Urednikom se je včasih zdelo primerno kak priimek poenostaviti. S takimi, ki so se končali s šumniki in sičniki, si po večini niso delali težav, pisali pa so jih kot so po dolgoletni praksi menili, da je primerno in prav za špansko govoreče ljudstvo. Drugim pa so strešice enostavno spregledali. Skrbno so tudi pazili, da se ne bi na argentinskih dokumentih pojavilo kako tuje zveneče krstno ime.
Ko je prišla na vrsto mama, ki jo je že v Špitalu IRO spremenila iz Slavice v Slavo, je vprašal uradnik hrvaškega tolmača, ki je stal ob njem, kaj pomeni ime Slava. Hrvat je hitro povedal, da je to Gloria in tako so našo mamo kot bi mignil prekrstili v Glorio, kar je ostala do svoje smrti. Ata je postal Francisco, jaz pa Marcos, brez lastnega ali tolmačevega posredovanja. Tudi to je bila ena od drobnih, a občutenih krivic tistega časa.
Potem so nas fotografirali in nam izročili začasno potrdilo o našem legalnem prihodu, s katerim smo že smeli skozi vrata našega “hotela”. Prav kmalu pa smo zamenjali ta potrdila za čisto pravo osebno izkaznico, na kateri je pisalo “Cedula de identidad”. Argentinska država nas je uradno sprejela za svoje prebivalce.
Po maturi, s sošolcem Lojzetom Ambrožičem, ki odhaja v Kanado.
Pred nami je bila vsa prostorna dežela, kjer so se razdalje merile v stotinah in tisočih kilometrov. Ob velikem stenskem zemljevidu v “hotelski” veži sem se prvič zavedel prostranosti argentinske zemlje. A bolj kot neskončna Pampa in zasneženi Andi me je takrat zanimal zemljevid mesta Buenos Aires, kjer bo treba iskati stanovanje in delo. Vedel sem, da se bomo morali najkasneje v štirinajstih dneh posloviti od začasnega zatočišča, ki nam ga je nudila naša nova država. Skušal sem si vtisniti v spomin lego in postaje podzemske železnice in vlakov, ki so križali mesto, kar se mi je zdelo prve dni od sile zapleteno.
Komaj sem dobil začasno izkaznico, sem odšel skozi hotelska vrata, da vidim, kako je na oni strani. Zagledal sem silno prostoren trg, nasproti pa velikansko poslopje, o katerem so mi povedali znanci, ki so si prav tako ogledovali mesto izpred pristaniških vrat, da je to sklop železniških postaj, ki se jim pravi Retiro. V resnici je na glavnem poslopju pisalo z velikimi belimi črkami ime “Presidente Perón”. Nekateri so vedeli povedati, da se tako reče postaji po novem, ker je predsednik države Juan Domingo Perón vzel Angležem vse železnice v deželi. To seveda ni bilo čisto res, ker je Argentina železnice odkupila in drago plačala, a takratnim oblastnikom se je zdelo, da zveni “odvzem” bolje od “nakupa”.
Moj prvi pohod v neznano ni bil posebno dolg. Ker so pravili, da je na drugi strani trga vhod v podzemsko železnico, sem sklenil, da si to stvar ogledam. Prečkal sem široko cesto, na kateri je mrgolelo raznih vozil, potem pa še nekaj pločnikov, polnih hitečih ljudi in res našel na robu trga stopnice, nad katerimi je pisalo, da vodijo na postajo “subterráneo” – podzemske, ki vozi na Constitución. Z negotovim korakom sem se spustil po stopnicah in čakal, kdaj me kdo ustavi in vprašal po dovoljenju za izhod iz hotela. Nihče se ni zmenil zame in vsem, ki so šli isto pot, se je strašno mudilo. Naenkrat sem se znašel v velikem podzemskem prostoru, kjer je nedaleč od mene stal lepo razsvetljen vlak. Potniki so odhajali k vlaku skozi posebne mlinčke, v katere s dajali neke vrste drobiž. Opazil sem, da nisem tam edini emigrant. Pridružil sem se skupinici fantov in deklet z našega transporta, od katerih se je večina, prav kakor jaz, prvič spustila v mesto. Poslušal sem eno od deklet, ki se je s podzemsko že peljala in bila navdušena nad hitrim vozilom. Ker smo bili vsi bolj na kratko z denarjem, je pri tem ostalo. Drugi so se odpravili naprej po mestu, jaz pa sem se vrnil v hotel.
Marko Kremžar, “Časi tesnobe in upanja” (odlomek). Družina, Ljubljana 2008 – (z dovoljenjem avtorja)
