Žalostni čas, ko se počitnice končajo… ampak kot piše pesem… »je treba delat«…
V soboto, 14. marca, smo se zbrali v Slovenski hiši ob 9.30 in pričeli z rožnim vencem: ker smo bili v postnem času, smo zmolili žalostni del.
Mašo je daroval g. Gašper Mauko, ki nam je zelo lepo razložil evangelij. Nihče ni pričakoval, da bo začel tako: bili sta dve skodelici na mizici in je vprašal: “Če bi vam ponudil vodo, katero skodelico bi izbrali?” Vsi smo enoglasno – odrasli in otroci – odgovorili: “Ta čisto!”, saj je ena skodelica bila zelo umazana. Gospod Gašper je potem razložil, kako sta se videla od zunaj farizej in cestninar. Kako se je farizej kazal po templju, da ni kakor drugi, cestninar pa je vedel, da je grešnik in je molčeče prosil Gospoda za milost in usmiljenje.
Ko je nato pokazal notranjost skodelic, smo pa videli, da je čista skodelica je znotraj bila vsa umazana, umazana pa čista!. Tako je bilo s srci farizeja in cestninarja.
Vprašal nas je, kako je potem boljše živeti in kakšno srce je lepše za Gospoda. Bog ne gleda naše zunanjosti: obleke, uhanov, čevljev itd., sicer pa naše srce: dobrotljivost, solidarnost, usmiljenje, sodelovanje in dobre lastnosti, ki jih vsak ima.
Res nam je pustil premislek v tem in resnico v besedah.
Prosili smo za šolsko leto, naj nam sveti Duh pomaga v vsem dobrem in nas uči sprejemati tudi, kar včasih ni v redu. Prosili smo tudi za mir na svetu.
Po končani maši sem kratko nagovorila otroke, naj ne omagajo in še naprej vlagajo energijo v slovenščino in v slovensko šolo, saj na koncu poti vidimo uspehe, kar je čudovito, čeprav je včasih naporno tudi ob sobotah zgodaj vstajati ali med tednom hoditi na kakšne vaje. Prosila sem jih, naj pomagajo drug drugemu, naj bodo med seboj strpni in prispevajo vsak svoj delež v sožitju sobivanja, naj vedno pomagajo prijatelju in sošolcu!
Starše sem pa prosila, naj spremljajo otroke in jih spodbujajo. Končno imamo učitelji in starši isti cilj. Potrudimo se, da bomo s skupnimi močmi in sodelovanjem dajali otrokom zgled, prave vrednote in spoštovanje do dela in napora, ki ga vlagamo. Otroci bodo cenili slovensko šolo toliko, kot jo bodo cenili starši!
Točno tako sem jih nagovorila: “Na poti učenja otroka čakajo izzivi, frustracije in trenutki, ko mu bo težko. To je naravno, normalno in tudi nam se večkrat tako godi. Prav v teh trenutkih se bo otrok največ naučil – ko bo zbral pogum, premagal oviro in rekel »da, sam sem naredil«. Zadovoljstvo pride s trudom, moč pa z vztrajnostjo. Ko otroku damo priložnost, da sam išče rešitve, mu sporočamo: “Verjamem vate. Ti zmoreš.” To od nas zahteva več potrpljenja in časa, ki ga mogoče nimamo v tej družbi, kjer živimo, a otroku podari največjo popotnico za življenje – zaupanje vase.”
Končno sem se zahvalila tudi vsem učiteljem in sodelavcem, ki vsako soboto in včasih med tednom delajo za skupno rast in za našo srčno domovino.
LvS
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 8, 19. 4. 2026
