Začeli smo s poukom v 8. razredu Baragove šole in takoj smo se začeli pogovarjati o zadnjem letu učenja in prihajanja v šolo, kajti naslednje leto jih čaka že Srednješolski tečaj. Napisali so, kako so preživeli počitnice in kaj so delali medtem.
Nato smo se odločili malo brskati po glavi: kaj je glagol, pridevnik, samostalnik, veznik, predlog itd. Bi rekla, da imajo to na jasnem. Kako pa zdaj sklanjatve? Gledali so tabelo na steni, vprašanja in prišli do zaključka, da je v tem slovenščina zelo težka. To je res, španščina ima pa težje spreganje glagolov, sem jim rekla. Potem so pa bili malo bolj zadovoljni. Vsak jezik ima svoje težave. Kaj pa kitajščina z vsemi tisti simboli? In Luki je takoj rekel “nihau”! Ja, v redu, ampak Kitajci ne govorijo cel dan samo “živijo, živijo”! Pogovarjajo se med seboj. Sofi in Frida sta takoj se začeli smejati.
Med odmorom sva z Lukijem raziskovala in odprla neki stari aparat “videorekorder”, ki je bil v kupu za smeti, ker je gotovo pokvarjen in ni več sodoben. Gledala sva vse, kar ima to notri in kako se je vrtel film. Za otroka XXI. stoletja je to bilo kakor iz rimskih časov hahaha.
Po odmoru je sledilo branje in smo poiskali v “Slovenskem svetu” Primoža Trubarja in zakaj je za nas tako važen pisatelj. Po tem pogovoru je bil že čas verouka.
Ravno takrat je že g. Boris vstopil v razred. Gotovo so govorili o skrivnostih velikega tedna. Prav lepo se je srečati v slovenski šoli, saj je čisto drugače kot med tednom, posebno v tem primeru, ko vsi trije učenci hodijo v različne šole in se med tednom ne vidijo. Ko smo mi hodili v slovensko šolo, smo se družili tudi med tednom, saj je večina hodila v farno šolo, ker smo živeli v Slovenski vasi.
LvS
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 8, 19. 4. 2026
