Življenjska izkušnja nas uči, da premnoge stvari na tak ali drugačen način odidejo ali celo umrejo in se nikoli več ne vrnejo. Pod tem vtisom se ne bi smeli čuditi, če bi tudi narava z zimo in vsem tistim videzom mrtvila ostala za vedno brez življenja. Na srečo ni tako. V njen ustroj je, kot vidimo iz leta v leto, položena cikličnost, tako da lahko mirno in brezskrbno pričakujemo novo življenje, novo pomlad. Čeprav to vemo, nas meseca april in maj vedno znova prevzameta s svojim brezmejnim razkošjem. Čudo so travne in gozdne površine, ki v nekaj dneh iz rjavine ali ogolelosti postanejo zelene, čudo je pestra živobarvnost, ki se izmenjuje iz dneva v dan, in čudo je razsipna lepota že enega samega malega cveta, čeprav ustvarjenega le za nekaj dni.
Naši predniki so stoletja živeli z naravo. Od nje so bili odvisni, preživljala jih je, oni pa so ji vračali skrb in spoštovanje. Še večje spoštovanje so namenjali Stvarniku, njegovi besedi in redu, ki ga je položil v stvari. Tako je bilo povsem jasno, da ima denimo človeško življenje prednost pred življenjem rastline. S tehnološkim napredkom je človek vse bolj obvladoval naravo, rastel je njegov napuh in z veliko vnemo se je posvečal dejavnostim, s katerimi se je lahko predajal iluziji, da nad njim ni nikogar, da je sam svoj gospod.
Tako je sodobni čas največje vrednote začel zanemarjati. Človek je postajal vse bolj sploščen, saj so ga omejili na vidno in otipljivo oziroma samo na tisto, čemur so lahko prilepili nalepko znanstvenosti. Vsak smisel za človekovo presežnost je bil označen za manjvreden in zastarel. Vendar posledic niso nosile le tiste najvišje vrednote: kakor se je uzakonjala pravica do uničevanja nerojenih otrok, kakor je bila odrivana vera, tako se je na drugi strani uničevala tudi narava. Posledice in izgledi za naprej niso ravno svetli.
Nenavadno je to, da so najvišje vrednote ostale zanemarjene še naprej, nekatere nižje pa so postale kakor vera. Tako družina, mediji, šola in družba vzgajajo denimo k ekološki osveščenosti, vzgoja za življenje pa je tako rekoč prepovedana.
Seveda je ekološka zavest pomembna in nimamo se namena zgražati nad dogmami o ločevanju odpadkov in podobno. Ne, opozoriti hočemo pravzaprav na pozitiven vidik. Take sodobne »religije«, kot je okoljevarstvo ali politična korektnost, nam nazorno kažejo, kako je tudi v današnjem času mogoča vzgoja za stvari, ki jim odločevalci nadenejo pozitiven predznak. Splošna naravnanost ustvarja pritisk, da ljudje želijo biti osveščeni in jim niti na misel ne pride, da bi smeti metali skozi okno na ulico.
Če neka skupnost želi, ima torej dokazano možnost, da vzgaja k tistim vrednotam, ki jim daje velik pomen. To med drugim velja za demokracijo in državljansko zavest. Nič manj pa tudi za slovenstvo – čeprav v morju tujine.
Lenart Rihar, Naša luč
