Pogovor z vodjem slovenske olimpijske reprezentance:
Borut Kolarič, profesor športne vzgoje in magister ekonomije. Aktivni športnik od 7 leta starosti dalje, 15 let aktivnega treninga in tekmovanja v atletiki (skok ob palici), nekaj časa po študiju trener v tenisu, sicer pa od študentskih dneh sodelavec pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez (OKS), od leta 2000 tudi redno zaposlen. Trenutno vodja sektorja za šport pri OKS.
– Katera je vaša naloga in odgovornost pri Slovenski olimpijski reprezentanci?
Kot vodja reprezentance sem odgovoren za izvedbo programa udeležbe na Mladinskih olimpijskih igrah (MOI), za komunikacijo z organizacijskim komitejem in nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami, trenerji in športniki. V okviru izvedbe projekta MOI skupaj s sodelavci poskrbimo za sofinanciranje programov priprav in kvalifikacij športnikov, izvajanje izobraževanja, promocijo reprezentance in iger ter uspešne udeležbe na igrah.
– S kakšnimi cilji ste prišli v Argentino? So se cilji dosegli?
Pri mladinskih kategorijah športni rezultati niso v ospredju, temveč gledamo na celoten projekt kot razvojni projekt, kjer je cilj, da športnika pripravimo na večja tekmovanja, ki šele prihajajo v njegovi športni karieri. Poleg tekmovanja je naš cilj, da mlade športnike seznanimo z drugimi področji, ki spremljajo njihovo športno kariero kot npr. športna prehrana, športna psihologija, osnove zdravstvene preventive, komuniciranje z javnostmi, finančno in davčno opismenjevanje ipd., saj si želimo, da športnik »zraste« v celovito osebnost, ki bo znala premagovati različne ovire tako v športni kot tudi po-športni karieri.
– Kateri so vaši športni vzorniki in zakaj?
Moji vzorniki so tisti športniki, ki uspejo pokazati javnosti, da lahko ob športu pridobijo ustrezno izobrazbo, da se znajo predstaviti pozitivno tudi v situacijah, ko jim ne uspe, da ljudje v njih vidijo kot osebo, po kateri se lahko zgledujejo, da pokažejo vztrajnost v vseh vidikih svojega delovanja, da tekmujejo po načelih fair playa ter nenazadnje, da premikajo meje »nemogočega«.
– Kateri so vaši življenski vzorniki in zakaj?
Moji življenjski vzorniki so moji otroci in žena. Preko njih se učim, kako sem lahko boljši kot oseba, kot oče, kot mož. Drugi ljudje so tvoje ogledalo in najbližji so najboljše ogledalo, saj takoj vidiš učinek. Zgledujem se po njih, ker takoj vidim njihov in hkrati moj napredek.
– Kakšno je življenje v olimpijski vasi, kakšne težave ste morali rešiti?
Življenje v vasi je izvrstno. Pogoji so odlični, prostori zelo primerni (novi in dovolj veliki), hrana odlična, na voljo veliko »zabave« oz. aktivnosti za prosti čas. Uvodoma smo morali rešiti, da so nam dostavili dovolj postelj v apartmaje, drugih težav pa ni bilo. Če je bila kakršnakoli malenkost, smo jo hitro rešili s pomočjo naših volonterk Andrejke, Nati in Kati.
– Bi nam lahko povedal kakšno zanimivo anekdoto, ki ste jo doživeli na MOI?
Prijetna izkušnja, ki jo z veseljem delim je ta, da bi skorajda zamudil finalni nastop naše športne plezalke, če ne bi bilo prijaznih Argentincev. Namreč, po tekmi naše športnice v badmintonu, sem moral v 1 uri priti na prizorišče športnega plezanja, kjer se je za kolajno potegovala naša športnica Vita Lukan. Ko sem gledal, kako z avtobusi priti v tako kratkem času tako daleč, sem vedel, da to ne bo možno. Na prizorišču badmintona sem volonterju razložil situacijo in je uvidel mojo skrb ter težavo in mi ponudil prevoz z avtom. Posledično sem ujel celoten nastop naše plezalke, ki je na koncu osvojila 2. mesto.
– Kakšen vtis imate o Argentini in Buenos Airesu? Kaj vam je najbolj všeč? Kaj vam pa ni všeč?
Južna Amerika se mi na splošno zdi zelo prijetna po kulturi, ljudeh in naravi. Argentina je moja druga J. Ameriška država (poleg Brazilije) in vtis je dober, vseeno pa sem premalo časa tukaj, da bi lahko podal širšo oceno. V okviru udeležbe na igrah sem spoznal, da si ljudje prizadevajo narediti najboljše za nas, da delajo stvari s strastjo, da znajo uživati v času, da znajo pritegniti ljudi k aktivnostim in ne nazadnje ustvariti nepozaben spomin. Buenos Aires je veliko mesto, polno stare kulture s pridihom novega. Ta raznovrstnost daje mestu čar in motiv, da ga človek razišče in izkusi. Predvsem mora vsakdo izkusiti hrano in pijačo, saj je oboje izvrstno ter posebno doživetje, če greš le malo izven poti in zaviješ v lokalno restavracijo.
– Kako se vam je zdela otvoritev MOI?
Otvoritev je bila atraktivna in svojevrstno doživetje tako za gledalce kot za športnike in trenerje. Ideja, da so jo Argentinci naredili na »prostem« je zanimiv koncept, ki pa ga lahko v bodoče še nadgradijo naslednji organizatorji. Prikaz kulture v tako kratkem času prireditve ni lahka naloga, vendar smo vsi dobili občutek, kaj Argentina je in da bodo to posebne igre.
– Ste imeli kakšen stik z argentinskimi Slovenci? Kje? Kako ste se počutili?
Slovenska skupnost v Argentini je naredila izjemno močan vtis v vseh nas. Toplina ljudi, njihova povezanost in izjemna »pripadnost« Sloveniji je presenetila vsakogar od nas ter ob tem sprožila pozitivna čustva do ljudi, ki smo jih šele spoznali. Z njimi smo se srečali v domu San Justo in Pristava ter jih nenehno srečujemo na prizoriščih. V domovih smo videli, da se izjemno trudijo ohraniti slovensko poreklo, kar je občudovanja vredno. Ob vsem tem pa moram izpostaviti njihovo pripravljenost na pomoč našim športnikom in trenerjem.
