VTISI S POTOVANJA V ARGENTINO

V začetku oktobra je skupina skoraj dvajsetih župljanov župnije Poljane nad Škofjo Loko – z župnikom msgr. dr. Jožetom Plutom na čelu – obiskala Argentino. Poleg mnogo lepih krajev so obiskali tudi našo slovensko skupnost. Poslali so nam kroniko celotnega potovanja ter njihove vtise: 

Naše potovanje po Argentini se je začelo tako, kot se je tudi končalo – s sveto mašo. Med obema mašama pa smo doživeli toliko lepega, zanimivega in tudi zabavnega, da bomo imeli še dolgo o čem pripovedovati.

Pot se je začela v Benetkah, nato pa nas je že v Madridu pričakal prvi zaplet. Miran in Damjana sta imela težave s potnima listoma, letalski prevozi so se zapletali, vendar smo hitro ugotovili, da imamo v skupini ljudi, ki znajo stvari vzeti v svoje roke. Majda je poiskala pomoč pri nečaku, Marjan in Joži Grilj pa sta poskrbela, da smo lahko nadaljevali pot. Takrat se je že pokazalo, da bomo skupaj zmogli marsikaj.

Po dolgem letu smo prispeli v Buenos Aires. Prvi vtisi so bili precej drugačni od mojih pričakovanj. Presenetili so me revščina, dotrajana infrastruktura in velike razlike med ljudmi. Še dobro, da smo imeli Marjana in Joži, saj nihče od nas ni znal špansko, angleščina pa tam ni tako samoumevna, kot bi pričakovali.

V La Boci so nas opozorili, naj nahrbtnike nosimo spredaj, da ne bi prišlo do kraje. Na eni strani revščina, na drugi bogastvo in razkošje. Že takrat sem začel razmišljati, kako je mogoče, da ima tako velika in bogata država toliko težav.

Toda Argentina nam je pokazala tudi svojo lepo stran.

Obiskali smo Slomškov dom, kjer so nas najbolj ganili otroci z jutranjo pesmijo: »Slava Bogu, delo čast!« Te besede so mi ostale globoko v spominu. Spoznali smo Slovence, ki so pred desetletji odšli v Argentino, tam ustvarili svoje življenje in kljub oddaljenosti ohranili povezanost z domovino. Še vedno se srečujejo, trudijo se ohranjati slovenski jezik in kulturo ter prenašati naše običaje na mlajše generacije.

Nedelja, 11. oktobra, je bila v San Justu izjemno slovesna, saj smo praznovali 70-letnico Našega doma, ki je združila vse generacije slovenske skupnosti. Praznovanje se je začelo s slovesno sveto mašo, ki jo je ob številnih rojakih v narodnih nošah daroval domači župnik msgr. dr. Jože Plut.

Po bogoslužju nas je v slovenskem domu pričakalo okusno kosilo z domačo juho, praženim krompirjem in mesnimi dobrotami, ki so že od daleč dišale po Sloveniji in nas za trenutek popeljale v domovino. Obilo prisrčnih srečanj in pogovorov je dopolnil še bogat kulturni program, v katerem so domači ustvarjalci navdušili z odlično izvedbo gledališke predstave “Moja čudovita dama”.

Seveda smo obiskali tudi Luján. Maša je bila lepa, čeprav me je nekoliko zmotilo, da nekateri niso znali ohraniti miru in spoštovanja med obredom. A tudi to je del potovanja – vsak vidi stvari po svoje, sam pa menim, da si sveti obredi zaslužijo več zbranosti.

Nato smo odpotovali v Mendozo, kjer smo občudovali mogočne Ande, Aconcaguo, sneg, lepe parke in vinograde. Spoznali smo tudi tamkajšnji Slovenski dom, kjer so nas izredno lepo sprejeli in pogostili. Toliko hrane, da je še najbolj lačnim zmanjkalo prostora!

Po obisku Mendoze se je naša pot nazaj v Buenos Aires zapletla, saj je bil let zaradi pokvarjenih vrat na letalu odpovedan. Vendar sta Marjan in Joži ponovno dokazala, da se na njiju lahko zanesemo, ter uspešno rešila nastali položaj.

Po vrnitvi se je dogajanje nadaljevalo v polni dvorani Našega doma San Justo. Tam je msgr. dr. Jože Plut izvedel predavanje o izzivih in odnosih v današnjem času ter odgovarjal na vprašanja zbranega občinstva. V vseh svojih nagovorih je predvsem mladim položil na srce besede papeža s srečanja mladih v Franciji – naj se zavedajo, da so sodobni svetniki.

Sledili so slapovi Iguazú, ki so nas prevzeli s svojo mogočnostjo. Toliko vode, toliko slapov in takšna moč narave, da človek ostane brez besed. En dan smo jih občudovali z brazilske, naslednji dan pa še z argentinske strani. Zvečer nas je čakala odlična večerja, pri kateri nam je paragvajski natakar ponujal skoraj vse, kar so spekli. Lačni zagotovo nismo ostali!

Eden najbolj nepozabnih dogodkov je bil obisk nogometne tekme Boca Juniors. Na začetku je bilo zaradi vseh opozoril glede vstopnic in varnosti skoraj malo strašljivo. Z ženo sva imela še dodatno smolo, saj so okoli naju kadili marihuano. Toda ko se je začela tekma, smo doživeli nekaj neverjetnega. Celoten stadion je pel vseh devetdeset minut igre, navijači so mahali z rokami in človek je imel občutek, da se premika cel stadion. Takšnega vzdušja ne doživiš vsak dan!

Obiskali smo tudi urugvajsko Colonia del Sacramento, se peljali z ladjo in spoznali še delček sosednje države.

Posebno mesto v spominu ima tudi slovenska veselica v San Justu z Avseniki. Lepo je bilo videti starejše ljudi, ki so ob slovenski glasbi postali vidno ganjeni in veseli. Takrat sem še bolj razumel, da domovina ni samo kraj, kjer živiš. Domovina so tudi jezik, pesem, spomini in občutek pripadnosti.

Za konec smo odpotovali še v El Calafate in občudovali mogočni ledenik Perito Moreno. Videli smo, kako se veliki kosi ledu odlamljajo in padajo v vodo. Narava je tam res nekaj veličastnega. Obiskali smo tudi kmetijo, kjer so nam pokazali, kako s pomočjo psa zberejo ovce, kako jih strižejo in kako živijo na teh prostranih območjih. Tudi ta del Argentine nam je pokazal, kako raznolika je ta država.

In potem je prišel čas za vrnitev. Buenos Aires, Madrid, Benetke in avtobus do Poljan. Na koncu pa spet sveta maša. Tako smo zaključili krog, ki smo ga začeli pred odhodom.


Borut Jurčič – Majda Krmelj – Janez Arnolj


_____


Vtisi, doživetja, razmišljanja

  • Ob prihodu sem Argentino doživela kot deželo ostrih nasprotij – kjer obrobne, nedokončane hiše mejijo na moderne, bleščeče nebotičnike. Po drugi strani pa so toplejši dnevi proti koncu potovanja razkrili pravi obraz te dežele – deželo toplih in družabnih ljudi. Čudovito je bilo opazovati domačine, kako brezskrbno posedajo po parkih in klepetajo; zdelo se je, da se nikomur nikamor ne mudi. (Irena Debeljak)
  • Argentina je dežela, kjer imaš ogromno videti. Po pripovedovanju ljudi in po tem, kar smo lahko opazili, je bila nekoč druga najbogatejša država na svetu, danes pa se že dolgo spopada z gospodarskim nazadovanjem.
    Po mojem mnenju je Argentina še vedno zelo bogata država. Ima ogromno naravnih virov, možnosti za lastno pridobivanje energije, neskončne ravnine in izredno rodovitno zemljo. Ko človek vidi, kako je mogoče v štiridesetih letih priti od enormnega bogastva do revščine in propadanja, se mora vprašati, kaj je šlo narobe. Propadanje se vidi tudi v infrastrukturi, revščina je očitna, in celo bogati deli države niso več tako bogati, kot so bili nekoč, čeprav razlike med ljudmi ostajajo ogromne.
    Po mojih zaključkih bi rekel, da sta nedelo in prevelika socialna politika povod v propad. Ob tem se sprašujem: ali je Argentina štirideset let pred nami ali štirideset let za nami? Bojim se, da tudi mi v Sloveniji stopamo v podobno situacijo. Če ne bomo cenili dela, odgovornosti in ustvarjanja, se nam lahko zgodi, da bomo nekoč gledali podobno sliko. (Borut Jurčič)
  • Od ostalih stvari s poti pa me je navdušil tudi asado. Rad namreč pečem na žaru (in rad jem meso …), zato sem bil navdušen nad mesnimi dobrotami, ki smo jih bili vsakodnevno deležni. Ob tem smo videli (oz. okusili), da so tudi Slovenci že osvojili to znanje in so ga z veseljem delili z nami. Zato upam, da ga bom lahko tudi sam s prakso utrjeval v Sloveniji. (Tomaž Pisk)
  • Ob vsem tem pa sem spoznal tudi zelo odprte in prijazne ljudi. Slovenci, ki so se pred desetletji odselili v Argentino, so bili očitno zelo sposobni, delavni in iznajdljivi. Nekateri imajo še danes pomembne položaje. Pri njih nisem dobil občutka, da bi Sloveniji zamerili, ker so morali oditi. Njihova zgodba pa nas opominja, kako težki so bili časi, v katerih so se mnogi morali odločiti za novo življenje daleč od doma. (Borut Jurčič)
  • Z obiskov v domovih mi ostaja tudi zaupanje, ki ga skupnost izkazuje svojim mladim, da ti že zgodaj začnejo prevzemati odgovornosti za vodenje posameznih organizacij znotraj skupnosti. Posebej moram pohvaliti tudi dramsko igro ob 70. letnici Našega doma, ki je bila izvedena na vrhunskem nivoju. (Tomaž Pisk)
  • Za naju so to pravi Slovenci. V njih je več domoljubja kot v Slovencih, ki živijo v matični domovini. Po eni strani je to razumljivo. Naši rojaki hrepenijo po domovini Sloveniji, mi pa živimo tu in se soočamo s tukajšnjimi problemi.
    To, kar sva doživela ob obisku Slomškove šole, je bilo za naju nekaj nepredstavljivega – nekaj, kar je v domačem šolskem sistemu žal skoraj neuresničljivo: dvig zastav, zapeta himna in na koncu molitev.
    To so vrednote, navade in kultura, ki jo naši izseljeni rojaki prenašajo na mlade rodove in po čemer bi se lahko zgledovalo tudi naše šolstvo. Lepo je bilo videti vse generacije, kako so povezane med seboj. To se je opazilo še posebej pri organizaciji slovesnosti ob 70-obletnici Slovenskega doma in ostalih prireditev. Presenečena sva bila tudi nad številom slovenskih narodnih noš in tem, kako ponosno so jih nosile vse generacije pri sveti maši v San Justu in praznovanju v Našem domu. Bog naj da našim rojakom moči, da bodo še naprej vzgajali mladino v duhu slovenstva. (Miro in Milena Stanonik)
  • Po srečanjih s Slovenci v Argentini odmevajo v nas njihova ljubezen do domovine in služenje skupnosti, gostoljubje, pojoča slovenska beseda, ki se prenaša iz generacije v generacijo. (Majda Krmelj)
  • Mendoza nam bo ostala v lepem spominu po ogledu mesta in obisku slovenske koče v Penitentesu pod vznožjem Aconcague, kjer smo pod milim nebom imeli sv. mašo. Vse te kraje nam je s svojimi bogatimi razlagami približala naša vodička Rezka Novak Nemanič … Med posebnimi srečanji velja omeniti tudi obisk slovenskega umetnika g. Marjana Gruma v Buenos Airesu, v slikoviti četrti La Boca pod vodstvom Mirjam Oblak. Njegov umetniški talent, ustvarjalnost in osebna zgodba so nas posebej nagovorili. Srečanje z njim je bilo zelo prisrčno.
    Med argentinskimi Slovenci sem se počutil, kot da sem doma. Prijaznost, odprtost in prisrčni pogovori so ustvarili občutek, da smo ena velika skupnost, čeprav nas ločujejo ocean in tisoči kilometrov. Hvala vsakemu posebej za prijeten klepet in prijazno druženje. (Janez Arnolj)
  • Sam sem bil presenečen nad številčnostjo in urejenostjo Slovenskih domov v Buenos Airesu. Predvsem pa nad življenjem v teh domovih. Čudež se mi zdi, da 4. in 5. generacija še vedno govori lepo slovenščino, da skupaj prepevajo, plešejo in ohranjajo slovensko kulturo.
    To še posebej velja za mlade, ki morajo plavati proti močnemu toku sodobne (argentinske) kulture s španščino vsepovsod. Zato lahko rečem le: moj poklon vsem, ki se tako zvesto delate v slovenskem vinogradu v Argentini! (Tomaž Pisk)
  • Posebno poglavje tega potovanja pa je bil obisk tamkajšnje slovenske skupnosti. Najbolj naju navdihujejo naši rojaki, ki so večji domoljubi, kot sva si sploh lahko predstavljala. Kljub temu, da je minilo že 80 let, odkar so bili zaradi preživetja primorani zapustiti rodni kraj in domovino, živijo neverjetno SLOVENSKO. Nas je čas spremenil, njih pa ne. Neverjetno je, kakšnega duha so ohranili skozi vsa leta, čeprav takratna Jugoslavija zanje ni nikakor poskrbela. Bili so prepuščeni sami sebi, kot sirote brez matere, in za rodno domovino do osamosvojitve sploh niso obstajali.
    Sedaj tudi razumeva, kaj jim pomeni, da so si zgradili stavbe za druženje in ohranjanje stikov ter jih poimenovali Dom – Dom kot hiša Slovencev. Kot hiša, kjer se zbirajo družine z vsemi sorodniki s slovenskimi koreninami. Polni so vere ter ljubezni do sočloveka in domovine. Pravi DOMOLJUBI. (Damijana in Miran Drlink)
  • Iz Argentine sem se vrnil z občudovanjem njenih naravnih lepot, spoštovanjem do naših rojakov in z razmišljanjem, ki ga ne bom kar tako pozabil. (Borut Jurčič)
  • Ob vsem tem sem začutil globoko hvaležnost do vseh, ki so v Argentini iz nič, z odrekanjem, prostovoljnim delom in izjemno voljo ustvarili Slovenske domove, šole ter bogato kulturno in versko življenje. Hvaležen sem tudi vsem, ki to dediščino še danes skrbno negujete in skrbite za njen nadaljnji razvoj.
    Vsem argentinskim Slovencem želim, da še naprej s ponosom in ljubeznijo ohranjate svoje slovenske korenine ter slovensko dediščino prenašate na prihodnje rodove. (Janez Arnolj)
  • Fascinirana sva tudi nad tem, kako vsi dobro pojejo. Kakšni glasovi! Slovenska pesem je odmevala povsod – tako ljudska in narodna kot sploh cerkvena. Vse pohvale! Taka druženja, in to v narodnih nošah na vsakem večjem dogodku, je treba preprosto ponoviti. (Damijana in Miran Drlink)
  • Čeprav smo doživeli še ogromno lepega, so mi v najlepšem spominu ostala prav pristna druženja z rojaki iz Argentine. Nepozabno je bilo, ko smo skupaj z njimi zaplesali na Avsenikove viže, se sprostili in preprosto ujeli njihov argentinski temperament. Če sem prvi dan med vožnjo proti središču Buenos Airesa še pomislila: “Oh, kako lepa in urejena je naša Slovenija,” sem ob koncu potovanja zlahka dodala: “Tudi tukaj je čudovito – sploh, ko posije sonce.” (Irena Debeljak)









Please follow and like us: